Sobotni mačji zen...

Hotela sem nekaj napisat in nič nisem hotela napisat. V bistvu ne vem o čem sem sploh hotela pisat. Ne pišem, ne fotografiram, nimam časa. Če me kdo vpraša kaj počnem, odvrnem da ne vem, Pravzaprav nimam česa pokazat.

Danes je bil en prav lep ležeren jesenski dan. Že dolgo si nisem privoščila prostega dne in tole je bil res pravi balzam. Zjutraj sem postorila najnujnejše, poslala urgentni mail, da se je prijateljica lahko lotila dela, nato pa, v tveganju da se skuham, oblekla novo izolacijsko pridobitev in odkorakala v mesto. Prodajno razstavo Smer jug - jugovzhod smo ujeli za rep. Lepo za oči napasti, prav vesela sem, da ni šla (kot toliko drugih reči) mimo mene. Prav veseli me, da je zadnja leta vzhodnjaški dizajn postal cenjen in tudi oblikovalci iz vzhoda iskani. Ne glede na to, da sem iz trgovine odkorakala brez nakupovalne vrečke v roki, je bil obisk osvobajajoč. Nekako tako kot takrat, ko se človek naužije vonjav že med kuhanjem in mu na koncu niti ni do tega da bi jedel.

Drugače pa sem se dni sem se prelevila v krotilko mačk. Prvič v življenju imam žival, ki je čisto čisto moja. In ta žival, ki je čisto čisto moja, si mora svoj novi dom deliti z živaljo, ki jo imam za pol leta v varstvu (krvni sorodnik bo še slabega pol leta odsoten). Se mi je zdelo, da sta varovanje stanovanja in mačka mačji kašelj. Al sem se zmotila! Domorodec ni prav nič navdušen nad prihodom vsiljivke. Borbe za prostor na postelji, borbe za prevlado na moji delovni mizi (beri: kdor je višje je glavni). Edino pri skodelicah s hrano ni borbe: prvi obožuje atlantsko tuno, druga piščanca. Hvalabogu, vsaj to! Medtem ko kličem v Mercator na slovenski in preverjam, če imajo čičeriko v konzervi, tulim: "Kasper, Kasper, pusti Lu!" Gospa na drugi strani "telefonske žice" si je najbrž mislila, da so pa nekateri ljudje res čudaki, ko dajo otrokom taka čudna imena.
Večer je zato, da se človek umiri. Umirili sta se tudi živali. Velika žival leži na stolu, mala si je izborila hierarhijo in leži na delovni mizi. Pijem najboljšo kavo, ravnam perilo, z enim učem škilim Umore na podeželju, vmes še malo tipkljam po tipkovnici. Čakam obiske, ki bodo prišli in skuhali večerjo. Danes kuhamo v ta velikem piskru, da bomo jutri lahko pogreli, tudi obiski bodo prišli s prazno menažko v roki. Mmm, curry night!

P.S. Kot ste nemara opazili, danes ni fotografij. Bodo drugič! Hvala za razumevanje, ne, res nimam sto rok!

Glasba za sobotni večer: Madeleine Peyroux

Polna luna

Če se ne ustavim sama od sebe, potem me ustavi prehlad in tale je res napredoval tako, kot se za prehlad spodobi. Barva produkta, ki je navsezgodaj priletel iz nosu in se ujel v robec, vas najverjetneje ne interesira tako zelo, da bi jo morala na tem mestu navesti, je pa zadostovala, da sem sprejela sklep, da se danes ne premaknem iz kavča. No ja, preden sem se zavlekla na kavč, sem skočila dol in se oskrbela z zalogami, s kakršnimi se morajo oskrbeti ljudje, ki sklenejo cel ljubi dan preždeti na kavču. Sadje, ogromno sadja, ter črna redkev, katero sem potem izdolbla in napolnila z medom - to je namreč dobra mešanica za preganjanje prehlada.

Enkrat sem nekje prebrala intervju z Bernardo Jeklin, ki je razliko med socializmom in kapitalizmom opisala nekako takole: Razlika je v tem, da sem včasih kupila čevlje, jih še nove postavila poleg postelje in jih nato še cel teden ogledovala. Ko danes kupim čevlje, vrečko vržem v kot in jih ponavadi sploh ne vzamem iž škatle, skorajda pozabim nanje." Name kapitalizem ne deluje tako. Kupim malo, preden kupim močno premislim in ponavadi kupim dobro. Zadevo potem ponavadi, preden jo prvič uporabim, še nekaj časa ogledujem. Tako danes ogledujem prekrasno volneno taško, ki sem jo včeraj kupila od simpatične Michele - Michela je ena od sester, ki se podpisuje pod blagovno znamko TinaKela. V Ljubljano je prišla z ogromno torbo, iz katere je potem zlagala stvar za stvarjo, eno lepšo od druge, dokler jih ni bila polna miza. Pa kaj miza, še vsi stoli in klopi tam okoli! Smo jo kar dobro "izropale", preostanek pa je potem nesla prodat v Pozitive.
Tako zdaj tale torbica, ki malo spominja na luno (ki je danes polna) visi na kljuki in se sprašuje kam jo bom premierno peljala. Ne vem še, se pa že vidim, kako z njo v roki v mrzlem zimskem dnevu, med naletavanjem snega hitim skozi mesto.

Sem morda že kdaj omenila, da obožujem fige?! :)

505 particuliére

Danes me je prevzela barva cappuccina. In izvedela sem fino novico, zato sem se šla pocrkljat v drogerijo. Lepi časi se obetajo, tako in drugače...

Strti orehi...

Kaj je popoln vikend? Včasih je popoln vikend to, da na "to do" seznamu narediš vse kljukice. No, ne vse, ampak veliko pa. Včeraj smo obirali jabolka, taka pikasta, neškropljena, nekatera črviva, druga rahlo nagnita. Ta lepa so šla v ozimnico, iz ostalih bo nastal zelo dober sok. Dve oprani žehti, polna omara cunj in prazen koš za umazano perilo si štejem v velik plus. Sizifovski boj z mačjimi dlakami ne bo nikoli dobljen, tu je bolje popustiti in narediti kompromis - vsakodnevno sesanje prežene stran 50°% odpadlih dlak tega sveta, ostalih 50°% je našlo dom na mojih črnih oblačilih. Razmišljam, da ni črna morda nova siva?! Hvala tistemu, katerega nekateri imenujejo Bog, za lepljive valjčke in sesalce. En uspešen nedeljski jutranji sestanek, na katerem sva naredili plan kaj bomo počeli tja do novega leta. Pa en nov dizajn za nekaj, kar naj zaenkrat še ostane skrivnost. Trije paketki napakiranih izdelkov, ki čakajo, da jih odnesem na pošto. Ducat olupljenih mandarin, preveč kofetov z irskim likerjem in stepeno smetano. Veliko strtih orehov - tudi v prenesenem smislu. Pa vmesni odmori na balkonu - med dolgimi sencami... Jesen mi je zaenkrat še všeč, predvsem ta del z dolgimi sencami in mehkimi sončnimi žarki. Lahko noč, pa lepo spite!

Brezčasna izraznost

Včeraj smo pokukali v svet Aaltove brezčasne izraznosti. V Narodnem muzeju je namreč od včeraj naprej na ogled razstava, na kateri je razstavljeno Aaltovo pohištvo, del tekstilij, lahko pa tudi pokukate v trodimenziolani svet maket, ki so zanimivo umeščene v vogale črnih kubusov, v katerih notranjost preko interierja pogledate v prostrane finske gozdove. Med drugim so na ogled so postavljene steklene ikone vaze Savoy, katere še vedno izdelujejo ročno, za izdelavo ene pa je potrebnih šest ljudi.

Informacije o razstavi najdete tukaj: Narodni muzej

3D modna fotografija V Kinu Šiška

Hitro v Kino Šiška, nadenite si očala in poglejte v 3D svet modnih fotografij Matjaža Tančiča! A must see!

Avtorstvo

_

Že dalj časa me ima, da bi napisala nekaj na to temo, saj zadnje čase vedno bolj opažam, da se v našem prostoru avtorstvu pripisuje premajhen pomen in so zatorej avtorske pravice velikokrat kršene. Sploh v zadnjih letih, ko je pretok informacij zaradi medmrežja še večji kot poprej, se je pojav kopiranja še posebej razmahnil.
Kar me čudi, je popolna brezsramnost ljudi, ki ponaredijo nek izdelek. Še več, ko človeku, katerega delo ni zraslo na njegovem zeljniku, nekdo omeni, da se mu dotični izdelek zdi podoben izdelku nekoga drugega, le-ta vzroji, češ "tu pa že ni nobene podobnosti" in navrže nekaj v stilu: "Ne, moja torbica ni enaka tej o kateri govoriš, tista druga ima pašček širok tri centimetre, pri moji pa je pašček za en centimeter širši!"
Na nek način je kopiranje avtorskih izdelkov kraja. Vi skopirate idejo nekoga drugega, jo morda malček priredite, da bi vam bilo kopiranje težje dokazati in stvar prodate. Se pravi, da gre za krajo: človeka, od katerega ste skopirali proizvod, prikrajšate za del zaslužka. Razumem, da bi kopiranje v določenem segmentu morda lahko razumeli kot "poklon umetniku", v smislu "tvoje delo mi je bilo tako zelo všeč, da sem tudi sam poskušal ustvariti nekaj podobnega". To dejanje bi človek še razumel, če le ne bi samooklicani "kreativnež" (kako zelo ne maram te izrabljene posvaljkane besede) zadeve prodal in ob tem trdil, da je avtorstvo v njegovi domeni. Dokler nekdo nekaj takega izdeluje za lastno uporabo, ali pa za darilo babici, ni v tem početju prav nič spornega. Ampak ponarejen izdelek označiti za svojega in ga celo prodati, to pa je po mojem nekaj takega kot če bi jaz oblekla plašč moje prijateljice in trdila da je moj. Ampak tega ne naredim, pa če bi si še tako želela! Zakaj?! Zato, ker bi me bilo sram. Plagiatorstvo je torej brezsramnost brez primere! Poleg tega je naš slovenski prostor tako zelo majhen, da se vsako podvajanje izdelkov še toliko hitreje opazi. Recimo, da razumem željo po zaslužku ampak česar pa zares ne razumem, je to, da si nekdo želi biti prepoznaven po delu nekoga drugega. Mar ni to podcenjujoče do samega sebe?! Se vsi "kopipejsterji" res tako malo cenijo?!
Poleg tega posnemovalci ne vedo, kako je avtor prišel do rešitve - ogromno majhnih detajlov je, ki tvorijo celoto in s tem dovršenost izdelka in ravno te finese posnemovalci največkrat spregledajo, tako da ponarejeni izdelki največkrat ne dosegajo kvalitete originala. Res pa je, da take detajle po večini opazi le izurjeno oko, a vendar. Poleg vsega so ponaredki dolgočasni.
Večkrat sem že slišala, da se je kdo pritoževal, da je nekje opazil izdelke do pičice podobne njegovim, pa ob tem pristavil, da se mu ne da izpostavljati in pričkati z osebo, ki je zlorabila njegovo idejo. Vsak naj naredi kar hoče, meni se ne zdi prav, da se ljudem dovoli, da vse povprek počnejo kar jih je volja. Tule je link do strani z navodili o tem kako zaščitite svojo idejo: Zaščita avtorskih pravic. Ko imate svoje pravice zaščitene, človeku, ki vam je ukradel idejo pošljete prijazno pismo, v katerem ga opozorite, da ste svojo idejo avtorsko zaščitili ter, da temu ustrezno lahko računa na določene sankcije. Naj bo vsakemu jasno kje so meje, bolj ko jih bomo postavljali, bolj se jih bodo držali in obratno.

Samo ena Mona Liza je. In ogromno kopij. Vprašanje za tiste, ki tako radi posnemate delo drugih: Kdo je naslikal Mona Lizo? To nedvomno veste, ne veste pa tega, kdo vse je naslikal kopije! Tako je: brezimni ljudje, ljudje katerih imen in priimkov ne pozna nihče. Najbrž vam na tem mestu ni potrebno posebej razlagati zakaj je temu tako. Komur pa to kljub vsemu še vedno ni jasno, ta naj si še enkrat prebere zgornji sestavek.

O kršitvi avtorskih pravic s strani medijev, konkretno enega izmed naših največjih časopisnih podjetij, pa kdaj drugič.