sreda, september 01, 2010

Pobegi in vrnitve... v čas dolgih senc

_

Kamorkoli grem na počitnice, pa naj se jih še tako veselim in naj so še tako fajn, vedno se radostim ob misli na vrnitev nazaj domov. Ko sem kje daleč stran, se en delček mene neznansko veseli vrnitve v rutino, vrnitve v vsakdan čez katerega sicer občasno bentim (pa nič ne pomaga), tisti mali delček si prav potihem želi nazaj v svet, kjer je kljub vsemu še vedno dovolj prostora za vsakodnevne male čudaškosti.
Ko se vrnem domov, vsakič znova občudujem to belo Ljubljano in skoncentrirano mešanico ponujenega. Imam občutek, da je Ljubljana eno redkih mest, kjer si lahko istočasno introvertiran in ekstrovertiran - všeč mi je, da imam vedno znova možnost izbire.
Poletje je šlo mimo še preden smo se dodobra navadili nanj. Edini dve stvari, ki sta mi ostali v spominu je to, da je bil julij vroč in da avgusta praktično ni bilo (ne vem kdaj je šel mimo). Zdi se, kot da so se sence naenkrat podaljšale in dan nenadoma skrajšal.


Stanovanje je polno kartonastih škatel. Nekatere že polne, spet druge čakajo da jih napolnim. Čez priprta senčila v prostor prodira mehka popoldanska svetloba. Sedim sredi kartonastih škatel, ki oznanjajo selitev in špegam v tuja stanovanja. S Selbyem, ki je prispel danes in katerega sem nadvse vesela, to počnem povsem legitimno, brez slabe vesti in strahu, da bi me morda kdo zasačil pri nedovoljenem dejanju. Selby razkriva duše stanovanj, le-te so vanje vdahnili posebni ljudje. Na počitnicah sem se večkrat spraševala, če morda moj svet ni rahlo (ali celo precej) trivialen in na momente preveč nerealen?! Večkrat sem si zastavila vprašanje, če bi morda kljub vsemu morala biti bolj realna?! Takšna in drugačna vprašanja so se mi v glavi porajala že pred letom dni - na istem kraju. In letos sem se spraševala enako. Je to, da ti je vseeno kaj ješ in kaj daš nase napredek ali nazadek?! Je to, da si povsem neobremenjen s tem ali boš zjutraj zlezel v vrečo za krompir ali pa v zavesasto obleko z ogromnimi vrtnicami dobro ali ne?! Bi morda lažje živela, če bi hodila po predolgih razcefranih hlačnicah, namesto da svoj prosti čas porabim za krajšanje le-teh?! Ne, ne bi mi bilo lažje. Bilo bi mi težje, ker sem odvisna. (Da ne bo pomote: z razmišljanjem v času dopusta mislim na čas preživet v Škotskem višavju, ne o pohajkovanju po prestolnici Anglije, na katerega se nanašajo fotografije objavljene v prejšnji objavi.)


In zato se vedno znova vračam v krog odvisnosti, v svet vizualnega, za katerega sicer čisto potihem priznavam, da je morda rahlo trivialen, a kaj potem. S tem nikogar ne prizadanem, komur sem všeč taka prav, kdor bi me raje videl v vreči za krompir, naj se obrne stran, do nadaljnjega bom z velikim veseljem gojila svoj vrt. Včasih je treba iti daleč stran, da ugotoviš da je to kar imaš to kar si in to veš takrat, ko se veseliš vrnitve nazaj.

5 komentarjev:

fensismensi pravi ...

res je luksuz, da peš prideš daleč, s kolesom pa povsod. in uh, the selby, perfektno!

matilda pravi ...

In si v eni uri na Kinu Otok ali na Festivlu Lent ali na espresotu v Trstu ali na kostanjevi torti v Opatiji. Luksuz de Luks.

GoLa pravi ...

In vendar se spet seliš. :) Čisto razumem tovrstna razmišljanja. Zdi se mi, da se septembra, kljub dejstvu, da je šola že lep čas za nami, zgodi nekaj v nas in preprosto sili k inventuri postorjenega, analizi trenutnega in načrtovanju za vnaprej. Sonce drugače boža in hrepenenje po minulem se podeseteri, neko pričakovanje se naseli v nas in nova energija zaplapola v krvi. Ljubim september - tudi zaradi tega.:)

Kameleonka pravi ...

Ana, Selby je res perfekten! In kakšen ućitek je ležati v postelji in zalistati v knjigo. Ja, oldfashioned sem, knjiga ima en naboj, kateremu računalnik ne more do živega. :)
Matilda, to je res lastnost, ki je nima kar vsaak dežela in se je premalo zavedamo. Tudi o tem sem razmišljala na dopustu.
GoLa, nekaj je na tem septembru. Malo se tudi umirimo in oddahnemo od poletne razposajenosti in vihravosti, september je čas za umik vase in razmišljanja. Sonce je pa res božansko v septembru. In sence tudi.

Karmen pravi ...

Vizualnost nikoli ni trivialna. Nikoli :-)