nedelja, september 05, 2010

Brez naslova

_

Mi vsi (s tem mislim na vse - na normalne in ne-tako-normalne ljudi) smo le nepopolna živa bitja, ki živijo v nepopolnem svetu. Življenja ne živimo z natančnostjo bančnega računa ali po črtah in kotih izmerjenih z ravnilom in kotomerom. Se ti ne zdi? (H. Murakami, Norveški gozd)

Enkrat sem se ga že lotila, Norveškega gozda, pa ni šlo. Najbrž ni bil pravi čas. Žlahtnega Murakamija sem spet zalistala v soboto popoldne in si po nekaj straneh prisegla, da se, dokler ga ne preberem v celoti, ne premaknem iz kavča. Obljube sem se - bolj ali manj - držala (najbrž vmesna vstajanja z namenom pretegnitve kosti ne štejejo?!) in tako včeraj popoldne zadovoljna zaprla knjigo. Enkrat sem nekje prebrala definicijo požeruštva: požrešen si takrat, kadar medtem ko v ustih melješ grižljaj, že razmišljaš o naslednjem. Pri Murakamiju se mi je zgodilo nekaj podobnega: ko sem bila na polovici knjige, sem si že želela, da bi jo brala še enkrat. In jo zagotovo bom. Še prej pa Kafko na obali. Zakaj neki sem rabila tako dolg premor?!

The Beatles: Norwegian wood

10 komentarjev:

GoLa pravi ...

Zato, da ga zdaj lahko nemoteno ''požiraš'' naprej. :) H. M. je čisti presežek. ''Najboljši'' bi zvenelo podcenjujoče. Še veliko užitkov želim! In ko ti zmanjka njegovih knjig, se oglasi. :)

Kameleonka pravi ...

Tako dober je, da ima človek kar slabo vest, če ga preveč hlastno prebere. Javim ko zmanjka, veš da!

K pravi ...

Ja, tale gospod Murakami je tudi v moj svet prinesel vihar navdušenja - odkar sva se spoznala, ga na vse pretege priporočam ljubim okrog sebe. In tudi jaz sem, kar se njega tiče, nepotešljiva požrešnica, zato povsem razumem tvojo sobotno zavezo knjigi... Brez slabe vesti si ga privošči še in še - tudi moja polica se šibi z besedami izpod njegovega peresa in se ponuja takim, ki znajo objemati besede. Če zmanjka pri G., je torej na voljo pri K. :)

Kameleonka pravi ...

K, dobrodošla med komentarji! :) Ampak vidve sta bolje založeni kot kakšna knjigarna! :)

Karmen pravi ...

K Murakamiju se občasno vračam, ko je razpoloženje edino pravo. Moja najljuša je "What I Talk About When I Talk About Running". Tudi na mojih policah jih je, poleg te, še kar nekaj: Ljubi moj Sputnik ter Južno od meje, zahodno od sonca.

Kameleonka pravi ...

O ja, razpoloženje mora biti tisto pravo - ko je človek lepo umirjen in uglašen. :)

Kameleonka pravi ...

Aaaa, poglejte kaj sem ravnokar našla (preko objave na Murakamijevem FB profilu): http://blogs.wsj.com/japanrealtime/2010/09/06/norwegian-wood-on-film-finally/!!

spela pravi ...

sem že dodala na bralni spisek :)
me pa zanima nekaj: glede na to, da je komad (kakšna nostalgija, tole sem poslušala v rosnih otroških letih skupaj s strawberry fields in podobnim :)) o norveškem LESU, zakaj je naslov knjige GOZD?

Kameleonka pravi ...

Špela, knjiga je na moji mizi, če želiš jo lahko vzameš in 22. vrneš v KOŽ.
Utemeljitev o tem zakaj tak naslov, lahko prebereš v uredniško-prevajalski opombi na začetku knjige. Mi ni čisto jasno zakaj in kako "gozd", kljub temu da sem prebrala tisto opombo.

ninalena pravi ...

jaz imam tudi rada Muarkamija, sicer je moja najljubša Južno od meje, vzhodno od sonca, vendar sem si zadala, da vse preberem še enkrat. Grem stavit, da bo v drugem state of mindu, boljši..