Manager manjšega podjetja

_

Gospa na Vem točki je označila okence poleg katerega je pisalo: manager manjšega podjetja. To sem jaz. Zdaj, ko sem zaključila program uvajanja v samozaposlitev, sem se samozaposlila. Ne sprašujte me zakaj, ker ne vem. Pojma nimam! Zdaj so taki časi, da se je modno samozaposliti, pa sem se samozaposlila tudi jaz, človek mora biti v koraku s časom. Roko na srce, prav nič nisem v koraku s časom, čas je ponavadi 20 kilometrov pred menoj, jaz pa tečem za njim kot Francka za vozom. Čeprav se vsekakor trudim biti v koraku s časom. Saj sem ter tja nastopi kakšen dan, ko se mi celo zazdi, da sem korak pred časom, ampak taki dnevi so bolj redkost. Skratka, ko sem odkorakala z Vem točke, sem se sama sebi zdela strašno imenitna. "Manager manjšega podjetja" le ni čisto vsak. Neeee, drugi ljudje sedijo v svojih službah, odštevajo ure do tretje, veselijo se regresov, božičnic, plačanega dopusta, če enkrat zakašljajo lahko tečejo na bolniško, lahko tožijo svoje šefe, se pričkajo za odpravnine in podobne reči, jaz pa sem manager manjšega podjetja. Nudim razno. Nudim skoraj vse, razen čiščenja, vedeževanja in izdelave nohtov iz gela, čeprav sem močno premišljevala, da bi med storitve vključila tudi to - človek nikoli ne ve kaj vse bo primoran početi, čas v katerem živimo ni kaj posebej prizanesljiv do nas samozaposlenih.
Sicer v življenju nisem imela kaj dosti opraviti z managerji, vendar si predstavljam, da mora biti manager strašansko urejena oseba, zato sem si sama pri sebi rekla, da moram zdaj, ko sem pridobila ta strašansko imeniten naziv, narediti nekaj za urejen videz, torej sem kaj hitro vkorakala v prvo drogerijo, ki mi je prekrižala pot in nabavila novo šminko ter lak za nohte. Po mojem mnenju je urejenost pol uspeha! Naslednji korak, ki sem ga storila kot managerka je, da sem si podarila prosto popoldne. Po napornem tednu si človek zasluži prosto popoldne in tale sončen dan je bil kot nalašč za to. Resda kasneje od prostega popoldneva ni kaj dosti ostalo - kratek smuk na tržnico, pa po špecerijo v Špar, vse nakupljeno odnesti v stanovanje in potem zopet nazaj v mesto po opravkih- midva s Sizifom bi se krasno razumela... Kava z mlekom in kepico vanilijevega sladoleda v Čolnarni je bilo pravzaprav to, kar naj bi spadalo pod besedno zvezo prosto popoldne. Kasneje, na poti v svoje bodoče domovanje me je pot zanesla v Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, ki je, obljubljajoč popuste, vabila v svojo notranjost. Vsem knjigoljubcem toplo priporočam obisk! Določene knjige so nadvse ugodne in pravi greh bi bil, če bi jih človek ne bil kupil. S Črnci v Firencah ter Ljubeznijo na drugi pogled sem dopolnila zbirko prevedenih del vedno jezne Vedrane. Izgubljeni pogledi - Ljubljana nekoč in danes pa je knjiga, katero sem si že nekaj časa želela. Za smešno ceno sedmih evrov sem jo zdaj kupila pri Modrijanu. Primerjalne fotografije nekoč-danes so posnete iz istih zornih kotov. Zanimivo je opazovati kako se je skozi čas mesto spreminjalo - toliko izgubljenih detajlov, toliko po krivici predelanih stavb... Pa je šel, še en septemberski petek!

Sobota je za...

"Drobim besede v kozarec pene, da se stopijo, neizrečene, pustijo prostor okrog trapeza za nove plese..." (Melodrom)

Včerajšnje vreme bi mi skorajda preprečilo obisk koncerta skupine Melodrom v Kinu Šiška. Zanimivo, letos sem se zaradi slabega vremena odrekla že prenekateremu koncertu - resda so bili ti ponavadi nekje na odprtem in nič kaj me ni mikalo postavati pod dežnikom, dodaten razlog za neudeležbe je mojih 1.63m višine, ki mi ne omogoča, da bi v slabem vremenu pred seboj ne videla kaj dosti drugega drugega kot dežnike.

En klik, vprašanje prijatelja in moj pritrdilni odgovor, pa smo šli! Kritike sicer niso bile najboljše, meni pa so se Melodromi zdeli strašansko dodelani in koncert najboljši izmed vseh njihovih katere sem imela priložnost slišati. Glasba je pregnala tridnevni glavobol. No, mogoče je k temu malce pripomoglo tudi višnjevo pivo.

Petek je dan za koncert. In za pivo. Sobota je dan za kavo s smetano. In za klepet v dobri družbi. Nedelja je... Nedelja je dan za branje knjige, za prelistavanje revij in za poslušanje nove plošče. Zunaj dežuje in nimam dežnika.

Svoboda

_
_

MSU Zagreb

_

Navdušujoče. Želim si, da bi kmalu tudi mi imeli svoj Muzej sodobne umetnosti! Pa čeprav brez tobogana. No, obisk MSU-ja je pravzaprav kriv za to, da se ne morem več "hvaliti" s podatkom, da se še nikoli v življenju nisem peljala po toboganu.

MSU Zagreb
Dvostruki tobogan
George in Gilbert (me nista navdušila)

Brez naslova

_

Mi vsi (s tem mislim na vse - na normalne in ne-tako-normalne ljudi) smo le nepopolna živa bitja, ki živijo v nepopolnem svetu. Življenja ne živimo z natančnostjo bančnega računa ali po črtah in kotih izmerjenih z ravnilom in kotomerom. Se ti ne zdi? (H. Murakami, Norveški gozd)

Enkrat sem se ga že lotila, Norveškega gozda, pa ni šlo. Najbrž ni bil pravi čas. Žlahtnega Murakamija sem spet zalistala v soboto popoldne in si po nekaj straneh prisegla, da se, dokler ga ne preberem v celoti, ne premaknem iz kavča. Obljube sem se - bolj ali manj - držala (najbrž vmesna vstajanja z namenom pretegnitve kosti ne štejejo?!) in tako včeraj popoldne zadovoljna zaprla knjigo. Enkrat sem nekje prebrala definicijo požeruštva: požrešen si takrat, kadar medtem ko v ustih melješ grižljaj, že razmišljaš o naslednjem. Pri Murakamiju se mi je zgodilo nekaj podobnega: ko sem bila na polovici knjige, sem si že želela, da bi jo brala še enkrat. In jo zagotovo bom. Še prej pa Kafko na obali. Zakaj neki sem rabila tako dolg premor?!

The Beatles: Norwegian wood

Pobegi in vrnitve... v čas dolgih senc

_

Kamorkoli grem na počitnice, pa naj se jih še tako veselim in naj so še tako fajn, vedno se radostim ob misli na vrnitev nazaj domov. Ko sem kje daleč stran, se en delček mene neznansko veseli vrnitve v rutino, vrnitve v vsakdan čez katerega sicer občasno bentim (pa nič ne pomaga), tisti mali delček si prav potihem želi nazaj v svet, kjer je kljub vsemu še vedno dovolj prostora za vsakodnevne male čudaškosti.
Ko se vrnem domov, vsakič znova občudujem to belo Ljubljano in skoncentrirano mešanico ponujenega. Imam občutek, da je Ljubljana eno redkih mest, kjer si lahko istočasno introvertiran in ekstrovertiran - všeč mi je, da imam vedno znova možnost izbire.
Poletje je šlo mimo še preden smo se dodobra navadili nanj. Edini dve stvari, ki sta mi ostali v spominu je to, da je bil julij vroč in da avgusta praktično ni bilo (ne vem kdaj je šel mimo). Zdi se, kot da so se sence naenkrat podaljšale in dan nenadoma skrajšal.

Stanovanje je polno kartonastih škatel. Nekatere že polne, spet druge čakajo da jih napolnim. Čez priprta senčila v prostor prodira mehka popoldanska svetloba. Sedim sredi kartonastih škatel, ki oznanjajo selitev in špegam v tuja stanovanja. S Selbyem, ki je prispel danes in katerega sem nadvse vesela, to počnem povsem legitimno, brez slabe vesti in strahu, da bi me morda kdo zasačil pri nedovoljenem dejanju. Selby razkriva duše stanovanj, le-te so vanje vdahnili posebni ljudje. Na počitnicah sem se večkrat spraševala, če morda moj svet ni rahlo (ali celo precej) trivialen in na momente preveč nerealen?! Večkrat sem si zastavila vprašanje, če bi morda kljub vsemu morala biti bolj realna?! Takšna in drugačna vprašanja so se mi v glavi porajala že pred letom dni - na istem kraju. In letos sem se spraševala enako. Je to, da ti je vseeno kaj ješ in kaj daš nase napredek ali nazadek?! Je to, da si povsem neobremenjen s tem ali boš zjutraj zlezel v vrečo za krompir ali pa v zavesasto obleko z ogromnimi vrtnicami dobro ali ne?! Bi morda lažje živela, če bi hodila po predolgih razcefranih hlačnicah, namesto da svoj prosti čas porabim za krajšanje le-teh?! Ne, ne bi mi bilo lažje. Bilo bi mi težje, ker sem odvisna. (Da ne bo pomote: z razmišljanjem v času dopusta mislim na čas preživet v Škotskem višavju, ne o pohajkovanju po prestolnici Anglije, na katerega se nanašajo fotografije objavljene v prejšnji objavi.)

In zato se vedno znova vračam v krog odvisnosti, v svet vizualnega, za katerega sicer čisto potihem priznavam, da je morda rahlo trivialen, a kaj potem. S tem nikogar ne prizadanem, komur sem všeč taka prav, kdor bi me raje videl v vreči za krompir, naj se obrne stran, do nadaljnjega bom z velikim veseljem gojila svoj vrt. Včasih je treba iti daleč stran, da ugotoviš da je to kar imaš to kar si in to veš takrat, ko se veseliš vrnitve nazaj.