(malo) Srečo si lahko tudi kupim!

Se mi je zdelo, da sem malček nesrečna. Kot zaprisežena hedonistka in lenoba, slednje dejstvo včasih nalašč poskušam krotiti s tem, da si na pleča naložim preveč opravkov, imam z definicijo nesreče velik problem. Mene namreč nesrečno lahko naredi že samo dejstvo, da sem preutrujena. Nesrečna sem, če bi rada počela nekaj, pa sem primorana namesto tistega nekaj tisti trenutek početi nekaj drugega. Priznam, razvajena sem. To mi je v jeznem pismu, ob dejstvu, da mu nisem hotela plačati menjave žlote na njegovem žlebu in zavarovanja stanovanja, napisal tudi bivši stanodajalec. No ja, pustimo ta trenutek to ob strani... Itak mi je bilo že od nekdaj jasno, da besede sreča z veliko začetnico pač ne bom nikoli zapisala, a to ni nič takega s čemer se nek povprečni človek ne bi mogel slej ko prej sprijazniti - čim prej, tem bolje! To seveda ne pomeni, da trdim da sem nesrečna, ampak srečna pač nisem. Sreča je hecna. Menda da je človek srečen takrat, ko se sprijazni s tem, da je življenje povprečno. Aaaa?! Najlepša hvala za tako srečo, res!
Skratka, kar hočem povedati je, da sem se danes zjutraj zbudila strašansko nesrečna. Bila sem pač utrujena od napornega vikenda. Da je bila mera nesreče res polna, sem razmišljala o tistih (morebitnih) enajstih urah, ki jih bom preživela ob odkrivanju radosti renderiranja, svetlobe, nesvetlobe in podobnih "poskusi popravi" reči. Besedna zveza "Poskusi popravi" je nekaj česar absolutno ne maram slišati. In ker nikogar ne zanima kaj maram in česa ne maram, je "poskusi popravi" nekaj, kar od časa do časa pride na spored, temu se človek pač ne more izogniti.
Tako potem nesrečen človek sedi za mizo in razmišlja o tem ali morebiti na tem svetu obstaja kakšna reč, ki bi ga strašansko razveselila. Najprej se mi je zdelo da ne obstaja, nato pa sem si premislila. Ampak morebiti res nisem bila dovolj nesrečna - ker če ste dovolj nesrečni, potem je najbrž res, da je ni reči na tem ljubem svetu, ki bi vas osrečila. Spomnila sem se na čevlje! Bolj ko sem premišljevala o njih, bolj se mi je zdelo, da bi nekaj takega kot so lepi čevlji osrečilo mojo ubogo dušico. Pobrskam po internetu da se prepričam če so mi še všeč, se usedem na kolo in odbrzim v mesto. Dotičnih niso imeli, so pa imeli ene še bolj lepe in temu primerno tudi dvakrat dražje. Kar seveda ne pomeni, da bo sreča temu primerno dvakrat večja, kvečjemu manjša ko se bom na primer jutri namenila v trgovino po kruh in mleko, ampak tako dalekovidna tisti trenutek pač nisem bila.
Na delovno mesto sem se vrnila z novimi čevlji - takimi z 8.5 centimetersko peto - preverjeno je dotični model edini tip čevlja, v katerem se da udobno hoditi. Splača se kupovati preverjene modele v razno raznih variacijah, to sem ugotovila že pred časom. Iz istega vzroka moja šivilja že drugo leto šiva krila po vedno istem kroju (ja, blagovi so seveda različni, kaj pa mislite!).
Potem sem se usedla za mizo in "poskusi popravi" trenutki niso bili pol toliko grozni kot bi lahko bili, če v vrečki ob mizi ne bi imela nove pridobitve. Njihova magičnost bo zagotovo delovala še jutri, potem sem pa itak "iz ta hudega ven". Trdim, da sreča ni nekaj kar dosežemo, ko se sprijaznemo s tem, da je življenje povprečno, še zdaleč ne. Vse polno ukan glede tega kako pridemo do nje obstaja, to vam garantiram - vsaj jaz jih poznam ene par. In o ja, iz ptičje perspektive je svet veliko lepši!