ponedeljek, julij 19, 2010

(malo) Srečo si lahko tudi kupim!

Se mi je zdelo, da sem malček nesrečna. Kot zaprisežena hedonistka in lenoba, slednje dejstvo včasih nalašč poskušam krotiti s tem, da si na pleča naložim preveč opravkov, imam z definicijo nesreče velik problem. Mene namreč nesrečno lahko naredi že samo dejstvo, da sem preutrujena. Nesrečna sem, če bi rada počela nekaj, pa sem primorana namesto tistega nekaj tisti trenutek početi nekaj drugega. Priznam, razvajena sem. To mi je v jeznem pismu, ob dejstvu, da mu nisem hotela plačati menjave žlote na njegovem žlebu in zavarovanja stanovanja, napisal tudi bivši stanodajalec. No ja, pustimo ta trenutek to ob strani... Itak mi je bilo že od nekdaj jasno, da besede sreča z veliko začetnico pač ne bom nikoli zapisala, a to ni nič takega s čemer se nek povprečni človek ne bi mogel slej ko prej sprijazniti - čim prej, tem bolje! To seveda ne pomeni, da trdim da sem nesrečna, ampak srečna pač nisem. Sreča je hecna. Menda da je človek srečen takrat, ko se sprijazni s tem, da je življenje povprečno. Aaaa?! Najlepša hvala za tako srečo, res!
Skratka, kar hočem povedati je, da sem se danes zjutraj zbudila strašansko nesrečna. Bila sem pač utrujena od napornega vikenda. Da je bila mera nesreče res polna, sem razmišljala o tistih (morebitnih) enajstih urah, ki jih bom preživela ob odkrivanju radosti renderiranja, svetlobe, nesvetlobe in podobnih "poskusi popravi" reči. Besedna zveza "Poskusi popravi" je nekaj česar absolutno ne maram slišati. In ker nikogar ne zanima kaj maram in česa ne maram, je "poskusi popravi" nekaj, kar od časa do časa pride na spored, temu se človek pač ne more izogniti.
Tako potem nesrečen človek sedi za mizo in razmišlja o tem ali morebiti na tem svetu obstaja kakšna reč, ki bi ga strašansko razveselila. Najprej se mi je zdelo da ne obstaja, nato pa sem si premislila. Ampak morebiti res nisem bila dovolj nesrečna - ker če ste dovolj nesrečni, potem je najbrž res, da je ni reči na tem ljubem svetu, ki bi vas osrečila. Spomnila sem se na čevlje! Bolj ko sem premišljevala o njih, bolj se mi je zdelo, da bi nekaj takega kot so lepi čevlji osrečilo mojo ubogo dušico. Pobrskam po internetu da se prepričam če so mi še všeč, se usedem na kolo in odbrzim v mesto. Dotičnih niso imeli, so pa imeli ene še bolj lepe in temu primerno tudi dvakrat dražje. Kar seveda ne pomeni, da bo sreča temu primerno dvakrat večja, kvečjemu manjša ko se bom na primer jutri namenila v trgovino po kruh in mleko, ampak tako dalekovidna tisti trenutek pač nisem bila.
Na delovno mesto sem se vrnila z novimi čevlji - takimi z 8.5 centimetersko peto - preverjeno je dotični model edini tip čevlja, v katerem se da udobno hoditi. Splača se kupovati preverjene modele v razno raznih variacijah, to sem ugotovila že pred časom. Iz istega vzroka moja šivilja že drugo leto šiva krila po vedno istem kroju (ja, blagovi so seveda različni, kaj pa mislite!).
Potem sem se usedla za mizo in "poskusi popravi" trenutki niso bili pol toliko grozni kot bi lahko bili, če v vrečki ob mizi ne bi imela nove pridobitve. Njihova magičnost bo zagotovo delovala še jutri, potem sem pa itak "iz ta hudega ven". Trdim, da sreča ni nekaj kar dosežemo, ko se sprijaznemo s tem, da je življenje povprečno, še zdaleč ne. Vse polno ukan glede tega kako pridemo do nje obstaja, to vam garantiram - vsaj jaz jih poznam ene par. In o ja, iz ptičje perspektive je svet veliko lepši!

10 komentarjev:

GoLa pravi ...

Tole o spijaznjenosti s povprečjem življenja in sreči je velikanska in nezaslišana neumnost. Sreča ni stanje, sreča so trenutki. Moja sreča ni tvoja sreča in tvoja ni moja. Sreča ima nešteto obrazov in še več odsevov. Več, ko si jih dovolimo, bolje se počutimo. ''Sprijaznjenost'' in ''povprečje'' sta tako skregana s srečo, kot je toplota z večnim ledom. :)

storyteller pravi ...

Jaz pri temu zapisu pogrešam fotografijo teh krasnih čevljev ;)

Kameleonka pravi ...

GoLa, tako je. Seveda obstaja vse polno tez in nasvetov, kako do večne sreče - sreča se skoraj tako dobro trži kot vera. Tržiš "nič" in dobro zaslužiš! :)
Storyteller, zapis ni bil mišljen kot reklama za čevlje. ;)

storyteller pravi ...

Vem, ja. A kljub vsemu zapis vzbuja zanimanje za čevlje ;)

Kameleonka pravi ...

Seveda! :)

coprnca pravi ...

ja čist razumem filing nesreče... se dostkrat počutim tako, pa nisem znala definirat :)
pa tudi jst bi rada vidla fotko čevljev :)

Kameleonka pravi ...

Firbci babji! :)

matilda pravi ...

Kot vzrok nekajurne sreče si zaslužijo objavo.

Kameleonka pravi ...

Hm, glede na močno zanimanje glede modela čevlja razmišljam, da morda naredim dan odprtih vrat in ogled dotičnih čevljev zaračunam.

Vale pravi ...

Materialistka :)
Jaz pa ne poznam sreče in nesreče, ampak žalost in veselje. Sreča je v nesrečei in nesreča v sreči, pa vse skupaj je tako malo namišljeno. Je pa res, da sem blazno žalostna, ko ne morem drugega kot počivat, ker pač rabim počitek, zunaj pa je en krasen dan. Potem se žalostna svaljkam po postelj in razmišljam kaj vse bi počela, če ne bi bila utrujena oziroma utrujena in nenaspana.