Skozi odprto okno veje večerni hlad, čez priprta senčila zrem v sončni zahod. Sicer večino le-tega prekriva betonska silhueta, a tako je pač to v mestih. Delček ga le ujamem, srečnica. Tam kjer je sonce cmoknilo za horizont, je nastal oranžno-rdeč pas, nad njim se razpenja svetlo modro večerno nebo, okrašeno z eno miceno zvezdico.
Odločila sem se, da današnje popoldne in večer preživim v popolni samosti. Premalokrat naredim to. Divjam okrog kot podivjan pes, ki se je snel iz verige, nato se pa čudim, da mi dnevi minevajo s svetlobno hitrostjo, v stanovanju pa, namesto lončnic, gojim različne oblike plemenitih plesni. Včasih, ob večerih kot je tale, se sprašujem kakšno bi bilo življenje brez datumov?! Ali pa, kakšno bi bilo, če bi bilo z zakonom prepovedano uporabiti besedne zveze kot so "nimam časa", "tole je treba nujno narediti jutri/danes (vstavi poljubno) do dveh, če ne bo konec sveta". Kar zmrazi me, kadar si kakšna od strank drzne postaviti vprašanje v stilu "Saj v soboto delate, kajne?!" Ne ljubček, v soboto ponavadi spim do pol desetih, potem pa se odpravim v mesto in se imam fino - tega si ne pustim vzeti za nič na svetu!"
Se spomnite časov, ko datumi in z njimi povezani roki še niso bili tako zelo pomembni?! Saj niti ni tako daleč nazaj. Škoda, ker se tistih časov ne da zapakirati v skafander in vtakniti v muzej novejše zgodovine. Tja bi potem poslali vse ljudi, ki zmotno mislijo, da so datumi in deadlinei življenjsko pomembni. Kdaj ste nazadnje opazili, da obstaja sončni zahod? Kdaj ste nazadnje videli sončni vzhod? Kdaj ste nazadnje slišali peti ptice? Kdaj ste nazadnje spustili solzo ob dobrem filmu ali knjigi?! Najbrž, nimate časa da bi opazili/gledali/čutili vse to...
V starem slovenskem filmu z naslovom "Ko zorijo jagode" oče reče svoji hčerki: "Jagoda, utrujen sem! Jagoda, do treh sem bil v službi!" Ubogi filmski ata bi si, v primeru, da bi živel v današnjem času, od vsega hudega najverjetneje pognal kroglo v glavo.
No, mi vsega hudega vajeni, pa še vedno migamo in se veselimo svojih malih tihih srečic in njihovih sorodnic velikih sreč ter upamo na boljši jutri, ko bo nekdo, ki je bil pameten in je tisti izgubljeni čas zapakiral v skafander, katerega zdaj iz nekega čudnega in nerazumljivega razloga bolestno skriva, blagovolil odpreti zadrgo in izgubljeni čas spustiti na prosto. Najbrž ne bo poceni. Če bom imela denar, si ga bom kupila, čas.
Odločila sem se, da današnje popoldne in večer preživim v popolni samosti. Premalokrat naredim to. Divjam okrog kot podivjan pes, ki se je snel iz verige, nato se pa čudim, da mi dnevi minevajo s svetlobno hitrostjo, v stanovanju pa, namesto lončnic, gojim različne oblike plemenitih plesni. Včasih, ob večerih kot je tale, se sprašujem kakšno bi bilo življenje brez datumov?! Ali pa, kakšno bi bilo, če bi bilo z zakonom prepovedano uporabiti besedne zveze kot so "nimam časa", "tole je treba nujno narediti jutri/danes (vstavi poljubno) do dveh, če ne bo konec sveta". Kar zmrazi me, kadar si kakšna od strank drzne postaviti vprašanje v stilu "Saj v soboto delate, kajne?!" Ne ljubček, v soboto ponavadi spim do pol desetih, potem pa se odpravim v mesto in se imam fino - tega si ne pustim vzeti za nič na svetu!"
Se spomnite časov, ko datumi in z njimi povezani roki še niso bili tako zelo pomembni?! Saj niti ni tako daleč nazaj. Škoda, ker se tistih časov ne da zapakirati v skafander in vtakniti v muzej novejše zgodovine. Tja bi potem poslali vse ljudi, ki zmotno mislijo, da so datumi in deadlinei življenjsko pomembni. Kdaj ste nazadnje opazili, da obstaja sončni zahod? Kdaj ste nazadnje videli sončni vzhod? Kdaj ste nazadnje slišali peti ptice? Kdaj ste nazadnje spustili solzo ob dobrem filmu ali knjigi?! Najbrž, nimate časa da bi opazili/gledali/čutili vse to...
V starem slovenskem filmu z naslovom "Ko zorijo jagode" oče reče svoji hčerki: "Jagoda, utrujen sem! Jagoda, do treh sem bil v službi!" Ubogi filmski ata bi si, v primeru, da bi živel v današnjem času, od vsega hudega najverjetneje pognal kroglo v glavo.
No, mi vsega hudega vajeni, pa še vedno migamo in se veselimo svojih malih tihih srečic in njihovih sorodnic velikih sreč ter upamo na boljši jutri, ko bo nekdo, ki je bil pameten in je tisti izgubljeni čas zapakiral v skafander, katerega zdaj iz nekega čudnega in nerazumljivega razloga bolestno skriva, blagovolil odpreti zadrgo in izgubljeni čas spustiti na prosto. Najbrž ne bo poceni. Če bom imela denar, si ga bom kupila, čas.
8 komentarjev:
Bravo, da si ujela zahod. Ko sem tekla po PST-ju sem prav razmišljala, da je škoda, ker te ni in zamujaš lep sončni zahod. Pa ga nisi :-).
Ha, takrat ko si ti tekla, sem še spala. Sem si pa rezervirala jutrišnji sončni vzhod - veliko lažje namreč tečem v jutranjem hladu. :)
slikca je kot od giorgia de chirica. vsi so šli, samo čas je ostal.
kar pa zadeva tovar'ša koprivo: on je bil družbenopolitični delavec. do treh se je svaljkal na sejah. mislim, da je imel pravico biti utrujen.
lepo.
Polno doživljam čas in čeprav pogosto tarnam, da prehitro teče, si vendarle ne dovolim vzeti gledanja, poslušanja, opazovanja, poležavanja, šelestečega lenobnega ''popoldnevanja''... Naj se ti večkrat ponovi včerajšnje počutje!
Res super fotka, ne zgodi se pogosto, da fotografija tako mocno izraza nek trnutek, ne samo golo podobo, ampak cel spekter stanj - perfektna upodobitev moje predstave Ljubljane poleti. Glede časa pa...nekdo mi je nekoč zaupal, da je problem s pomanjkanjem časa rešil s preprosto obrnjenim stavkom, in si začel govoriti ''Imam čas'' in da je delovalo, res... ;-)
Dinozaver, ampak res, kot Giorgio de Chirico!
Včasih si želim, da bi bila tudi sama družbenopolitična delavka: celih osem ur bi kadila Astor čike in jih pridno zalivala s kofetom, vmes na papir pritisnila par žigov in potem končno odkrevsala domov, kjer bi vsem razlagala kako utrujena da sem! :)
GoLa, tudi sama se trudim početi enako. Saj mi ni hudega, le malo mirnega življenja si zaželim na trenutke in potem nastane takle "spis". :)
Katarina, za take fotografije je treba vstajati ob pol sedmih zjutraj. No, ali pa takrat legati spat, kako se vzame. :)Ja, močan trenutek, še posebej ker na fotografiji ni žive duše, glavni akter pa je svetloba. Mesto brez ljudi je čisto drugačno. Lastim si tudi en tak razgled sredi mesta: ko gledaš na celo mesto in ne vidiš žive duše (tako so namreč hiše razpostavljene), prav zanimivo!
preganja me smisel, ne cas
Matilda, smisla ni, prej ko se s tem sprijazniš, bolje bo. Ampak življnje je kljub temu fajn! :)
Objavite komentar