Z naveličano rutino premetavam predmete na tlorisni projekciji prostora. Včasih dobim občutek, da je moje delo podobno seksu dveh naveličanih partnerjev, ki drug z drugim ostajata le še iz navade. Strašansko predvidljivo. Ampak od nečesa je vendarle treba živeti, redko katero delo je tako, da v določeni fazi ne postane rutinsko. Do njega imam pravzaprav nek "love-hate" odnos: po eni strani ga opravljam z največjim veseljem, po drugi pa bi si pa na momente najraje pognala kroglo v glavo. Roko na srce, nikoli se mu ne bi mogla v celoti odpovedati, res pa je, da si poleg tega kar počnem, želim početi še marsikaj drugega.
Zadnje čase vedno znova ugotavljam, da me neznansko fascinirajo prostori, ki na vsakem koraku nosijo podpis ljudi, ki v njem živijo in se kot taki seveda ne trudijo biti všečni za vsako ceno, če že sploh. Ti interierji so praviloma opremljeni povsem "ignorantsko", mimo vseh načel in principov, ki jih zapovedujejo pravila poklica kateremu pripadam. Res je, le malokateremu laiku uspe ustvariti prostor s karizmo o kateri govorim, a seveda se najdejo tudi taki ljudje, ki prostor čutijo in zatorej znajo izkoristiti njegov potencial ter skriti njegove morebitne pomanjkljivosti. Kot dober make-up. Ko pa govorimo o prostoru kot takem ter o tem kako le-ta funkcionira, je pa tako, da včasih že samo določena stvar, naprimer skleda prinešena iz potovanja, knjiga na vidnem mestu, nerodno odvržen čevelj ali pa počečkan listek, o ljudeh pove veliko več kot bi si bil človek mislil in ravno take zgodbe, ki jih pripovedujejo stanovanja, ki se berejo kot odprte knjige, vedno znova pritegnejo. Včasih se komaj zadržim, da ljudem (prijateljem, znancem ali pa popolnim tujcem) ne pobrskam po predalih in omarah. Seveda zgolj z željo po raziskovanju drobovja interierja in z njim povezanih zgodb. Voajerka?! Mi vsi smo.
Morda je trenutna fascinacija s "self made" interierji - tistimi z zgodbo in ne katerimi koli, da ne bo pomote - o katerih pripovedujem, zgolj pobeg od vsakodnevne rutine in popolnosti, ki zna biti včasih že kar moreča. Kot je pred časom rekel M, da nikoli ne bi hotel iti na dopust v vikend, ki bi bil opremljen s kultnimi kosi pohištva, saj se v njem nikakor ne bi mogel spočiti. Tak prostor za počitek v pravem pomenu besede bi moral biti sila preprost in nedefiniran, nekaj ob čemer mu misli ne bi uhajale na tisto pred čemer je pravzaprav pobegnil.
Vsega lepega je lahko v eni točki preveč. Tako se mi je pogled nekega zimskega popoldneva, po tistem ko smo s stranko obredli že tretjo (in na srečo tisti dan zadnjo) trgovino po vrsti, namenjena pa sem bila nazaj v pisarno, ustavil na izložbi trgovine s pohišvom na drugi strani Ljubljanice. Ob pogledu na vse krasne, diha jemajoče razstavljene kose, mi je v tistem momentu postalo malodane slabo. Prenasičenost! Ja, dajte mi deviških prostorov z odmevom in obrabljenim hrastovim parketom položenim na ribjo kost, lepo vas prosim!
Napisano se seveda bere kot pljuvanje v lastno skledo. Ne bom trdila, da to na nek način ni, ampak kot pravim: majhen je procent ljudi, ki jim z intuicijo uspe iz prostora iztisniti tisto maksimalno.
Zapis je nastal iz gole potrebe po bežanju pred delom. Na tem mestu vas zapuščam, vračam se nazaj v dvodimenzionalni svet - h pravokotnikom in kvadratom, ki se bodo prav kmalu napihnili v trodimenzionalno obliko in postali del hišice iz kock.
Zadnje čase vedno znova ugotavljam, da me neznansko fascinirajo prostori, ki na vsakem koraku nosijo podpis ljudi, ki v njem živijo in se kot taki seveda ne trudijo biti všečni za vsako ceno, če že sploh. Ti interierji so praviloma opremljeni povsem "ignorantsko", mimo vseh načel in principov, ki jih zapovedujejo pravila poklica kateremu pripadam. Res je, le malokateremu laiku uspe ustvariti prostor s karizmo o kateri govorim, a seveda se najdejo tudi taki ljudje, ki prostor čutijo in zatorej znajo izkoristiti njegov potencial ter skriti njegove morebitne pomanjkljivosti. Kot dober make-up. Ko pa govorimo o prostoru kot takem ter o tem kako le-ta funkcionira, je pa tako, da včasih že samo določena stvar, naprimer skleda prinešena iz potovanja, knjiga na vidnem mestu, nerodno odvržen čevelj ali pa počečkan listek, o ljudeh pove veliko več kot bi si bil človek mislil in ravno take zgodbe, ki jih pripovedujejo stanovanja, ki se berejo kot odprte knjige, vedno znova pritegnejo. Včasih se komaj zadržim, da ljudem (prijateljem, znancem ali pa popolnim tujcem) ne pobrskam po predalih in omarah. Seveda zgolj z željo po raziskovanju drobovja interierja in z njim povezanih zgodb. Voajerka?! Mi vsi smo.
Morda je trenutna fascinacija s "self made" interierji - tistimi z zgodbo in ne katerimi koli, da ne bo pomote - o katerih pripovedujem, zgolj pobeg od vsakodnevne rutine in popolnosti, ki zna biti včasih že kar moreča. Kot je pred časom rekel M, da nikoli ne bi hotel iti na dopust v vikend, ki bi bil opremljen s kultnimi kosi pohištva, saj se v njem nikakor ne bi mogel spočiti. Tak prostor za počitek v pravem pomenu besede bi moral biti sila preprost in nedefiniran, nekaj ob čemer mu misli ne bi uhajale na tisto pred čemer je pravzaprav pobegnil.
Vsega lepega je lahko v eni točki preveč. Tako se mi je pogled nekega zimskega popoldneva, po tistem ko smo s stranko obredli že tretjo (in na srečo tisti dan zadnjo) trgovino po vrsti, namenjena pa sem bila nazaj v pisarno, ustavil na izložbi trgovine s pohišvom na drugi strani Ljubljanice. Ob pogledu na vse krasne, diha jemajoče razstavljene kose, mi je v tistem momentu postalo malodane slabo. Prenasičenost! Ja, dajte mi deviških prostorov z odmevom in obrabljenim hrastovim parketom položenim na ribjo kost, lepo vas prosim!
Napisano se seveda bere kot pljuvanje v lastno skledo. Ne bom trdila, da to na nek način ni, ampak kot pravim: majhen je procent ljudi, ki jim z intuicijo uspe iz prostora iztisniti tisto maksimalno.
Zapis je nastal iz gole potrebe po bežanju pred delom. Na tem mestu vas zapuščam, vračam se nazaj v dvodimenzionalni svet - h pravokotnikom in kvadratom, ki se bodo prav kmalu napihnili v trodimenzionalno obliko in postali del hišice iz kock.
8 komentarjev:
in ti si ena izmed teh, ki naredijo prostore takšne, kot jih opisuješ. malo zavidam vsem, ki ste našli svoj ustvarjalni potencial, ga gradite in živite. kul!
Ne ne, sploh si ne upam trditi tega, bogobvaruj!! Prostor naredijo ljudje sami, mi jim samo pomagamo. Pravim pa, da je malo takih, ki naše pomoči ne potrebujejo in njihovi prostori so tisti o katerih govorim da me fascinirajo.
Delim, delim zapisano. Sem strašna tečka glede prostorov in domov, težko me kaj ne zmoti v še tako urejenem domovanju, najbolj pa je vedno moteča ''narejenost'' in ''posnemanje''. Bodi in živi v sinergiji s samim seboj in dom bo popoln. Imel bo ''karakter''.
Dom si ti, pa kakršen koli že si. :)
tazadnja izjava bo kar držala.
malo pomaga tudi primerno debela denarnica, ker krasnega kavča si pač ne moreš sestavit iz kartona:)
O ne, nekaterim to prav nič ne pomaga, v bistvu jim lahko še škoduje. Načeloma pa pomaga ja, se strinjam.
Okus pomaga. Debela denarnica je, žal, pogosto z njim skregana. :)
GoLa ja, temu smo priča na vsakem koraku. Okus oziroma ne-okus bi moral biti obdavčen! :)
Objavite komentar