Moj planet

_

Ulov današnjega dopoldneva, poleg majhnih kislih jabolk in sladkih velikih marelic, je tale mala preprosta grafika z naslovom "Moj planet". Na njej sta odtisnjena dva sestavna dela urinega mehanizma - eden predstavlja naš planet, drugi pa sonce. V mojem stanovanju na steno ni in ne bo pritrjene ure, ker me ure, ki so pritrjene na steno strašno nervirajo. Prostor v katerem živim je moj planet in čas si razporejam tako kot se mi zdi. Odtis urinega mehanizma na steni pa pač ne more škodovati...

Mraz, dež in škornji

_

Včeraj sem kliknila na Oh! the light today, kjer se mi je oko ustavilo na z ivjem prekritih drevesih. Na isti strani objavljene fotografije nekega mesta so na plano naplavile praspomine. Tisti trenutek ko sem jih ugledala, sem si namreč zaželela, da bi se, močno zadekana s toplim šalom, sprehajala po mrzlih berlinskih ulicah. V tem mestu sem bila dvakrat - enkrat v marcu in naslednjič v novembru. Takrat v marcu je bilo precej mraz in snežilo je, novemberski potep pa je bil začuda celo malo posončen.
Naslednji trenutek sem ugotovila, da so nizi hiš na fotografijah dejansko berlinske ulice! Očitno bi jih prepoznala kjerkoli! Ne, nikakor ne gre za vprašanje ali imam raje mraz ali vročino oziroma sever ali jug. Vse temperature v katerih lahko kolikor toliko zadovoljivo funkcioniram in vsi letni časi so fajn. V tem primeru gre za spomine in občutke, nazaj v to mesto me vleče, ker se tam dobro počutim. Da se ob tem ko sanjam mraz, bosonoga bašem z lubenico, je zgolj zanemarljiv podatek.

Čudna fasada

_

Vsak dan hodim mimo. Tudi vi se mogoče vsak dan ali pa vsaj občasno peljete/hodite mimo. Pa je kljub temu ne prepoznate, kajne?! Hecno, danes sem stala na nasprotni strani ceste in debelo gledala v stavbo, katere fasade še nikoli nisem videla iz tega zornega kota, pa čeprav se že odkar pomnim vozim mimo. Jo prepoznate?!

(malo) Srečo si lahko tudi kupim!

Se mi je zdelo, da sem malček nesrečna. Kot zaprisežena hedonistka in lenoba, slednje dejstvo včasih nalašč poskušam krotiti s tem, da si na pleča naložim preveč opravkov, imam z definicijo nesreče velik problem. Mene namreč nesrečno lahko naredi že samo dejstvo, da sem preutrujena. Nesrečna sem, če bi rada počela nekaj, pa sem primorana namesto tistega nekaj tisti trenutek početi nekaj drugega. Priznam, razvajena sem. To mi je v jeznem pismu, ob dejstvu, da mu nisem hotela plačati menjave žlote na njegovem žlebu in zavarovanja stanovanja, napisal tudi bivši stanodajalec. No ja, pustimo ta trenutek to ob strani... Itak mi je bilo že od nekdaj jasno, da besede sreča z veliko začetnico pač ne bom nikoli zapisala, a to ni nič takega s čemer se nek povprečni človek ne bi mogel slej ko prej sprijazniti - čim prej, tem bolje! To seveda ne pomeni, da trdim da sem nesrečna, ampak srečna pač nisem. Sreča je hecna. Menda da je človek srečen takrat, ko se sprijazni s tem, da je življenje povprečno. Aaaa?! Najlepša hvala za tako srečo, res!
Skratka, kar hočem povedati je, da sem se danes zjutraj zbudila strašansko nesrečna. Bila sem pač utrujena od napornega vikenda. Da je bila mera nesreče res polna, sem razmišljala o tistih (morebitnih) enajstih urah, ki jih bom preživela ob odkrivanju radosti renderiranja, svetlobe, nesvetlobe in podobnih "poskusi popravi" reči. Besedna zveza "Poskusi popravi" je nekaj česar absolutno ne maram slišati. In ker nikogar ne zanima kaj maram in česa ne maram, je "poskusi popravi" nekaj, kar od časa do časa pride na spored, temu se človek pač ne more izogniti.
Tako potem nesrečen človek sedi za mizo in razmišlja o tem ali morebiti na tem svetu obstaja kakšna reč, ki bi ga strašansko razveselila. Najprej se mi je zdelo da ne obstaja, nato pa sem si premislila. Ampak morebiti res nisem bila dovolj nesrečna - ker če ste dovolj nesrečni, potem je najbrž res, da je ni reči na tem ljubem svetu, ki bi vas osrečila. Spomnila sem se na čevlje! Bolj ko sem premišljevala o njih, bolj se mi je zdelo, da bi nekaj takega kot so lepi čevlji osrečilo mojo ubogo dušico. Pobrskam po internetu da se prepričam če so mi še všeč, se usedem na kolo in odbrzim v mesto. Dotičnih niso imeli, so pa imeli ene še bolj lepe in temu primerno tudi dvakrat dražje. Kar seveda ne pomeni, da bo sreča temu primerno dvakrat večja, kvečjemu manjša ko se bom na primer jutri namenila v trgovino po kruh in mleko, ampak tako dalekovidna tisti trenutek pač nisem bila.
Na delovno mesto sem se vrnila z novimi čevlji - takimi z 8.5 centimetersko peto - preverjeno je dotični model edini tip čevlja, v katerem se da udobno hoditi. Splača se kupovati preverjene modele v razno raznih variacijah, to sem ugotovila že pred časom. Iz istega vzroka moja šivilja že drugo leto šiva krila po vedno istem kroju (ja, blagovi so seveda različni, kaj pa mislite!).
Potem sem se usedla za mizo in "poskusi popravi" trenutki niso bili pol toliko grozni kot bi lahko bili, če v vrečki ob mizi ne bi imela nove pridobitve. Njihova magičnost bo zagotovo delovala še jutri, potem sem pa itak "iz ta hudega ven". Trdim, da sreča ni nekaj kar dosežemo, ko se sprijaznemo s tem, da je življenje povprečno, še zdaleč ne. Vse polno ukan glede tega kako pridemo do nje obstaja, to vam garantiram - vsaj jaz jih poznam ene par. In o ja, iz ptičje perspektive je svet veliko lepši!

Prelep poletni večer?

_

Odvreči uro, pobrisati koledarje, raztrgati spiske in lističe zagnati skozi okno, naj se vrtinčijo v vetru! Zapreti oči, zapreti usta, potopiti se pod gladino, v ledeno mrzlo vodo... Ne slišim, ne vidim, ni me - ni me zate in zate in zate, tudi zate me ni, le zase sem. Si želim preveč?

Hišica iz kock

Z naveličano rutino premetavam predmete na tlorisni projekciji prostora. Včasih dobim občutek, da je moje delo podobno seksu dveh naveličanih partnerjev, ki drug z drugim ostajata le še iz navade. Strašansko predvidljivo. Ampak od nečesa je vendarle treba živeti, redko katero delo je tako, da v določeni fazi ne postane rutinsko. Do njega imam pravzaprav nek "love-hate" odnos: po eni strani ga opravljam z največjim veseljem, po drugi pa bi si pa na momente najraje pognala kroglo v glavo. Roko na srce, nikoli se mu ne bi mogla v celoti odpovedati, res pa je, da si poleg tega kar počnem, želim početi še marsikaj drugega.
Zadnje čase vedno znova ugotavljam, da me neznansko fascinirajo prostori, ki na vsakem koraku nosijo podpis ljudi, ki v njem živijo in se kot taki seveda ne trudijo biti všečni za vsako ceno, če že sploh. Ti interierji so praviloma opremljeni povsem "ignorantsko", mimo vseh načel in principov, ki jih zapovedujejo pravila poklica kateremu pripadam. Res je, le malokateremu laiku uspe ustvariti prostor s karizmo o kateri govorim, a seveda se najdejo tudi taki ljudje, ki prostor čutijo in zatorej znajo izkoristiti njegov potencial ter skriti njegove morebitne pomanjkljivosti. Kot dober make-up. Ko pa govorimo o prostoru kot takem ter o tem kako le-ta funkcionira, je pa tako, da včasih že samo določena stvar, naprimer skleda prinešena iz potovanja, knjiga na vidnem mestu, nerodno odvržen čevelj ali pa počečkan listek, o ljudeh pove veliko več kot bi si bil človek mislil in ravno take zgodbe, ki jih pripovedujejo stanovanja, ki se berejo kot odprte knjige, vedno znova pritegnejo. Včasih se komaj zadržim, da ljudem (prijateljem, znancem ali pa popolnim tujcem) ne pobrskam po predalih in omarah. Seveda zgolj z željo po raziskovanju drobovja interierja in z njim povezanih zgodb. Voajerka?! Mi vsi smo.
Morda je trenutna fascinacija s "self made" interierji - tistimi z zgodbo in ne katerimi koli, da ne bo pomote - o katerih pripovedujem, zgolj pobeg od vsakodnevne rutine in popolnosti, ki zna biti včasih že kar moreča. Kot je pred časom rekel M, da nikoli ne bi hotel iti na dopust v vikend, ki bi bil opremljen s kultnimi kosi pohištva, saj se v njem nikakor ne bi mogel spočiti. Tak prostor za počitek v pravem pomenu besede bi moral biti sila preprost in nedefiniran, nekaj ob čemer mu misli ne bi uhajale na tisto pred čemer je pravzaprav pobegnil.
Vsega lepega je lahko v eni točki preveč. Tako se mi je pogled nekega zimskega popoldneva, po tistem ko smo s stranko obredli že tretjo (in na srečo tisti dan zadnjo) trgovino po vrsti, namenjena pa sem bila nazaj v pisarno, ustavil na izložbi trgovine s pohišvom na drugi strani Ljubljanice. Ob pogledu na vse krasne, diha jemajoče razstavljene kose, mi je v tistem momentu postalo malodane slabo. Prenasičenost! Ja, dajte mi deviških prostorov z odmevom in obrabljenim hrastovim parketom položenim na ribjo kost, lepo vas prosim!

Napisano se seveda bere kot pljuvanje v lastno skledo. Ne bom trdila, da to na nek način ni, ampak kot pravim: majhen je procent ljudi, ki jim z intuicijo uspe iz prostora iztisniti tisto maksimalno.

Zapis je nastal iz gole potrebe po bežanju pred delom. Na tem mestu vas zapuščam, vračam se nazaj v dvodimenzionalni svet - h pravokotnikom in kvadratom, ki se bodo prav kmalu napihnili v trodimenzionalno obliko in postali del hišice iz kock.

V teh dneh...

_

Sem postala največja porabnica limon. Asaka, eno prerežem na pol in ožamem, ta drugo narežem na kolobarje, v karafo fliknem še vejico mete peperminte, ducat srčkastih kock in potem vedno znova z navdušenjem opazujem igro v mehurčkasti vodi: kolobarji limon se utapljajo, srčki pa priplavajo na površje. Druga opcija je hibiskus, ki ga v mrzlo vodo namočim zvečer in postavim s hladilnik, naslednje jutro v pijačo fliknem na male koščke nasekljan ingver ter limono in to je to!

Zaenkrat mi zadostuje, bo pa treba malo pogooglati in ustvariti kakšno novo antidehidracijsko mešanico. S čim se v teh dneh nacejate vi?

Nogometna navdušenca

_

Uganete, kaj imam pišoča skupnega s tema dvema mačkoma?! :)

Za zaprtimi vrati

Včeraj, danes, ter v ponedeljek sem bila/bom prisiljena preživeti šest ur na dan skupaj s desetimi popolnimi tujci. Delavnica katero obiskujem, sodi v okvir programa za samozaposlovanje, izvaja pa jo podjetje, ki sodeluje z zavodom za zaposlovanje. Pustimo vsebino delavnice, ta je itak "za en drek", res ne vem zakaj ne morejo upravičiti tistih 18 ur na način, da bi udeleženci imeli kaj od tega, ne pa da le potegnejo denar?! Skratka, med ždenjem in dolgočasenjem sem se imela čas ukvarjati z razmišljanjem o ljudeh, o različnosti kot taki, predvsem pa o različnosti nekih, recimo temu ne po lastni volji, naključno izbranih ljudi, ki tvorijo skupino. Zanimivo, ampak dotična naključno izbrana skupina je zaobjela tako mnogovrstne tipe ljudi, da bi jih bolj ne mogla!
Ste kdaj opazili, da ima vsaka, ampak čisto vsaka skupina enega zoprneža pametnjakoviča, ki ima glavno besedo (ponavadi poleg tega še obupno izgleda)?! No, tale naš nabriljantiran polizan dolgolasec s čopom sestavljenim iz "velnčkov" in obrazom neandertalca, je skorajda prevzel vlogo vodenja seminarja. Pravzaprav ga je za to, z besedami "Mi boste malo pomagal, saj sva iz iste profesije!" oklicala sama izvajalka sama. Revica. Da je bila mera polna, je začel ta zoprnež pametnjakovič po petih urah, poleg pametovanja v stilu "ženske - moški" (najbrž na tem mestu ni potrebno posebej poudarjati, da taka pametovanja naravnost obožujem), pripovedovati šale! Bizarno! Gremo naprej: ni hudič, da vsaka skupina ne bi imela nekoga, ki je konstantno tiho, ko pa že spregovori (seveda je to le takrat ko je vprašan), govori tako potihem, da se ga skoraj ne sliši. Potem je tu še klevetač. Klevetač vseskozi razlaga koga pozna ter kdo je za kaj kriv in s kom se je ta, ki je kriv združil in kakšen je bil preden se je združil s to dotično osebo in postal kriv. Nato je tu še simpatična gospa z juga - sicer hvatalka krivin, ki bo odprla čistilni servis. Gospa že po treh urah izvajalki programa precej drzno predlaga naj z delavnico kar zaključimo in gremo domov - saj menda ne bo nihče izvedel! Potem je tu še seksapilna prevajalka, ki se spogleduje z zoprnežem pametnjakovičem. Poleg spogljedljivke sedi oseba, ki bo rešila svet: "Vse je fajn, vse je lepo, vse izhaja iz srca, če dobro misliš ti bo uspelo in stranke bodo kar same od sebe prišle k tebi, nobene reklame ne rabiš!" govori in krili z rokami. "Moje vodilo bo princip ženskega razmišljanja, intuicija, katero smo ženske izgubile..." razlaga naprej. V dveh dneh našega skupinskega druženja si nisem uspela priti na jasno, kaj bo njena dejavnost, ki jo imenuje "Delovanje iz srca" pravzaprav zajemala. Še ena izmed množice tistih, ki tečejo z volkovi... Naslednji je geek, ki mu na obrazu piše da je geek (no ja na nogah tudi, saj je obut v luštne geekovske štumfke), poleg tega nenehno tipka v telefon ter šari po netbooku (do danes nisem vedela da taka reč obstaja - za vse nepodučene: netbook je neka cheap verzija notebooka). Naslednja je priletna naivna psihologinja, ki še nikoli ni delala v svojem poklicu in trdi, da na področju svetovanja nima konkurence. Potem ko ji vsi zatrdimo, da konkurenco ima, gospa zatrdi, da je pa ravno v svojem kraju nima. Aaaa?! Povejte mi, le kdo, ki je popolnom fucked up, bo šel na svetovanje k nekomu iz lastnega kraja?! Sami kandidati za vloge v kakšnem izmed filmov Emirja Kustorice, vam rečem!
Prav zanima me kaj si o meni mislijo drugi?! Najverjetneje se jim zdim jezikava, kar tudi sem. Bi bila še bolj, pa se mi ne da. Zeham, zadržujem kruljenje v želodcu, delam razno razne "to do" spiske ter razmišljam o tem kaj bom počela ko pridem domov. In kaj počnem potem ko pridem domov?! Včeraj naprimer, sem se od silne utrujenosti v posteljo zavalila ob osmih zvečer in odspala enajst ur. Dolgočasje človeka neznansko utrudi. Ne, skupin pa res ne maram!

Naključja

_

Pa jo imam! Spomladi, ko smo imeli z Vale seanso kvačkanja, nam je kot alfa in omega knjigo, v kateri je to početje opisano na najboljši možni način, priporočila ABC kvačkanja. Že zdavnaj razprodane knjige ni bilo za dobiti v nobenem od ljubljanskih antikvariatov, pa sva se takrat s prijateljico kljub temu vpisali na čakalno listo v vseh antikvariatih. Od tega je minilo že kakšne pol leta, vendar do včeraj še iz nobenega od njih nisva prejeli glasu.
Pa mi včeraj, med dolgočasnimi predavanji na neki delavnici zazvoni telefon. Čez slabo uro, ob odmoru pokličem nazaj. Gospod na drugi strani pove, da kliče iz antikvariata, da je sicer imel knjigo zame, pa jo je, ker nisem dvignila telefona, misleč da sem na dopustu, prav tisto minuto prodal neki gospe - po njegovih besedah rekoč, je gospa ravno tisti trenutek ko sem klicala, odšla skozi vrata. "Joj, škoda! Pa zakaj ste jo kar prodali?!" pričenem javkati v telefon, gospod je bil kar malo presenečen in se je koj začel na vse pretege opravičevati ter mi zagotavljati, da bo prav gotovo kaj kmalu prišla še kakšna knjiga. Ha, čez slabo uro pokliče še enkrat ter pove, da je dobil novo pošiljko, pa da se prav v tej pošiljki nahaja dotična knjiga. Zatrdim mu, da jo že naslednji dan, se pravi danes, pridem iskat ter da naj je nikar ne proda.
Tako se danes odpravim v antikvariat, prijazni gospod izpod pulta potegne knjigo in reče: "Ne boste verjeli, nekaj minut po tistem ko sva prvič govorila, je v trgovino stopil znanec in prinesel en kup knjig, pa je bila tale med njimi, kakšno naključje! Pa še čisto nova je - iz polivinila! Veste, tista katero sem prodal včeraj ni bila tako lepo ohranjena!" Nato prične listati po knjigi ter me opominja naj jo previdno listam, saj so nekateri listi (ker pač niso bili še nikoli polistani) narahlo zlepljeni skupaj - saj veste kakšne so nove knjige. Odštejem tistih 15€ kolikor je imela reč koštati ter gospodu naročim naj me, ko bo dobil še kakšno, pokliče, saj jo išče tudi prijateljica, on pa , rekoč: "Ja pa saj jo imam, še dve imam!" izpod pulta potegne dve, še povsem novi knjigi. Kupim še tisto in preden odidem iz trgovine reče: "Ste si jo pa zelo želeli, kajne?!" "Ja." odgovorim, on pa: "Kadar si nekaj zelo želimo, se to vedno uresniči!" "Hvala, polepšali ste mi dan!" odvrnem.
Komaj čakam da bo zima, zunaj bo snežilo kot za stavo, ždela bom na kavču, z bodočo vijolično gospodično mačko na kolenih in kvačkala - uh, kako prekleto staromodno!
Vale, tebi pa na tem mestu sporočam, da boš morala kaj kmalu namešati pijačo, prihajamo na obalo - v polni bojni pripravljenosti! :)

Nimam časa za čas...

_

Skozi odprto okno veje večerni hlad, čez priprta senčila zrem v sončni zahod. Sicer večino le-tega prekriva betonska silhueta, a tako je pač to v mestih. Delček ga le ujamem, srečnica. Tam kjer je sonce cmoknilo za horizont, je nastal oranžno-rdeč pas, nad njim se razpenja svetlo modro večerno nebo, okrašeno z eno miceno zvezdico.
Odločila sem se, da današnje popoldne in večer preživim v popolni samosti. Premalokrat naredim to. Divjam okrog kot podivjan pes, ki se je snel iz verige, nato se pa čudim, da mi dnevi minevajo s svetlobno hitrostjo, v stanovanju pa, namesto lončnic, gojim različne oblike plemenitih plesni. Včasih, ob večerih kot je tale, se sprašujem kakšno bi bilo življenje brez datumov?! Ali pa, kakšno bi bilo, če bi bilo z zakonom prepovedano uporabiti besedne zveze kot so "nimam časa", "tole je treba nujno narediti jutri/danes (vstavi poljubno) do dveh, če ne bo konec sveta". Kar zmrazi me, kadar si kakšna od strank drzne postaviti vprašanje v stilu "Saj v soboto delate, kajne?!" Ne ljubček, v soboto ponavadi spim do pol desetih, potem pa se odpravim v mesto in se imam fino - tega si ne pustim vzeti za nič na svetu!"
Se spomnite časov, ko datumi in z njimi povezani roki še niso bili tako zelo pomembni?! Saj niti ni tako daleč nazaj. Škoda, ker se tistih časov ne da zapakirati v skafander in vtakniti v muzej novejše zgodovine. Tja bi potem poslali vse ljudi, ki zmotno mislijo, da so datumi in deadlinei življenjsko pomembni. Kdaj ste nazadnje opazili, da obstaja sončni zahod? Kdaj ste nazadnje videli sončni vzhod? Kdaj ste nazadnje slišali peti ptice? Kdaj ste nazadnje spustili solzo ob dobrem filmu ali knjigi?! Najbrž, nimate časa da bi opazili/gledali/čutili vse to...
V starem slovenskem filmu z naslovom "Ko zorijo jagode" oče reče svoji hčerki: "Jagoda, utrujen sem! Jagoda, do treh sem bil v službi!" Ubogi filmski ata bi si, v primeru, da bi živel v današnjem času, od vsega hudega najverjetneje pognal kroglo v glavo.
No, mi vsega hudega vajeni, pa še vedno migamo in se veselimo svojih malih tihih srečic in njihovih sorodnic velikih sreč ter upamo na boljši jutri, ko bo nekdo, ki je bil pameten in je tisti izgubljeni čas zapakiral v skafander, katerega zdaj iz nekega čudnega in nerazumljivega razloga bolestno skriva, blagovolil odpreti zadrgo in izgubljeni čas spustiti na prosto. Najbrž ne bo poceni. Če bom imela denar, si ga bom kupila, čas.

Roza tošl s krokodiljim vzorcem?!

_

"Kaj imaš pa namen kupiti?" je včeraj vprašala mama.
"Ne vem, morda kakšno majčko, primanjkuje mi jih," odvrnem.
"Kupi kakšno nobel stvar!" reče.
"Ne vem, teh nobel reči imam polno omaro in potem ničesar ne nosim, ker se počutim preveč nobel." odvrnem.
"Ampak tebi nobel veliko bolj paše kot športno."
"Nobel stvari preveč utesnjujejo, ne paše mi vedno biti nobel."
"Ne ne, nobel je fajn, kar kakšno nobel stvar kupi!"
"Bom videla..."

Vas zanima kaj sem kupila?! Dve najbolj navadni črni majčki kar jih obstaja pod soncem. Seveda sem nič hudega sluteč zmotno mislila "da je to to" - šoping odisejade namreč še ni bilo konec, kakor sem si bila tisti trenutek napačno predstavljala!

"Imam občutek, da bo šla tista torbica tamle s teboj!" reče N.
"Strašno lepa je, ampak... Neee, ta je vendar preveč nobel!"
"Kaj preveč nobel, torbica pa ja ni nikoli preveč nobel, tega res ne moreš reči!"
"Seveda je lahko preveč nobel, tale torbica je za gospe. Ne bom je nosila."
"Seveda jo boš. Predstavljaj si samo sebe, kako nekam prideš ter na mizo postaviš takole lepo torbico in iz nje nekaj vzameš."
Z vizualizacijo (razen pri jogi) ponavadi nimam problemov. Se že vidim, kako precej filmsko vkorakam v prostor, z nobel tošlnom na rami, ga postavim na mizo in iz njega nekaj vzamem... "Misliš? Ne vem." kolebam. "Morda bo potem ležala tam v omari, med ostalimi tisoč in eno nobel rečmi, ki jih skoraj nikoli ne nosim?! Ne bom je vzela!" Prisežem, včasih nisem bila taka. Tudi jaz sem imela neprištevne nakupe. Bedastoča - neprištevni nakupi! Zdaj sem, silom trenutnih razmer, vsaj tega ozdravljena! Kupim malo in tisto dobro. Ampak posledično desetkrat premislim in mencam kot majhen otrok, preden se odloči, da bo šel kakat. Si predstavljam, da mora biti kar precej utrudljivo za soudeležence. Vsaj tako se spominjam, da je svoje čase mene včasih neznansko nerviralo, če je kdo v trgovinah mencal.
"Kam jo bom nosila?"
"Oh, to pa res ni problem! Lahko jo nosiš k jeansu, lahko jo nosiš k črnem, - saj imaš veliko črnega, marsikam jo lahko nosiš! Razmisli. Mislim da je čas za nekaj takega, da... " nadaljuje N., poslušam jo in ob njenih argumentih skoraj začnem rahlo prikimavati - prav ima!
"Veš kaj, pojdiva nazaj. Sprehodila se bom do police, jo prijela v roke in videla ali je to to." rečem.

Oh, those sticky fingers!! V sobi diši po usnju, na omari pa roza tošl s krokodiljim vzorcem... Najbrž mislite, da se mi je dokončno zmešalo?! Čisto mogoče da se mi je res, ampak tošl je res lep!

P.S. Resda je N. moja zelo dobra prijateljica, vendar jo imam na sumu, da je bilo navijanje za roza tošl s krokodiljim vzorcem morda le "maščevanje", ker sem jo slabo uro pred tem "nasrala" za rumeno usnjeno?! :)

Milanski piskri za rože

_



_