Ko je ženska kurba, Ko je moški peder

_

Dve osebi v moji glavi:
Oseba A: Dobro bi bilo ujeti Knjižni sejem.
Oseba B: Neee, preveč "tempting" je.
Oseba A: Ja tempting je res, človek kaj hitro preveč zapravi, lani sem tam pustila kar zajetno vsoto. Ma ja, saj grem lahko v knjižnico. V težkih časih se človek najprej odpove kulturi (kako zelo žalostno).
Oseba B: Ma ja, v knjižnico greš, ne moreš imeti vsega.
oseba A: Ja, prav imaš.

Čez slabih deset minut:
SMS
"Zdravo Vanja, a si kaj na sejmu?"
SMS
"Hm, namenoma nisem šla - zaradi skušnjav. Ampak mi ne rabiš dvakrat rečt da pritečem."
SMS
"Ja, pol pa pridi! Če boš hitra boš ujela Pavčka in Kreslina."

Če bi čez pet minut pogledali skozi okno, bi videli nekoga, ki z zelo velikimi koraki hodi proti Cankarjevemu domu. To sem bila jaz. Veni, vidi, vici: mimohod ob stojnicah in postanek pri založbi Goga: "Dober večer, imate morda kakšno novo knjigo od Vedrane Rudan? " "Ja, tale, ki jo držim v roki je njena nova." "O krasno, vzela jo bom!" Sledi mimohod mimo vseh štantov, do bankomata in nazaj. Nato s prijateljico na kavo v Bi-ja, debatirat o knjigah in ostalih luštnih rečeh. Knjižni sejem?! Ne vem, nisem bila tam. Na mizici čaka nova knjiga. Vedrana, ostra kot najbolj nabrušen nož!!

Ikeiziranje

_

Moj brlog počasi dobiva pravo obliko. Ko se zvečer vrnem domov in odprem vhodna vrata, vame butne vonj po mojem stanovanju in ne po katerem koli stanovanju, kamor bi bila morda prišla na obisk. Če sem do še pred nedavnim prisegala na dejatvo, da "moje stanovanje pa že ne bo eden izmed IKEA klonov", sem si nato po dobrih dveh mesecih bivanja v njem, končno priznala, da brez Ikeiziranja ne bo šlo. Roko na srce: Ikea je krasen odgovor na stavek: "Rada bi imela kolikor toliko lepo, brez da bi v stanovanje vložila preveč sredstev, saj ne vem kako dolgo bom tu. Po domače povedano: z malo denarja želim veliko muske.
Ko sem se pred časom začela razgledovati za duplinami, je bil moj pogoj za najem stanovanja precej nerealen: dobra lokacija, ugodna najemnina in NEOPREMLJENOST. Da pa bi poleg tega imela še prijazne najemodajalce, ne tega si niti v sanjah nisem upala predstavljati. Po desetih mesecih (zmerno do pretežno aktivnega) iskanja, sem dobila vse v paketu. Tudi prijazne lastnike, kateri ti, ko jih, po neprespani noči, pokličeš in rečeš, da hladilnik preveč ropota, odvrnejo: "Ah, ni problema, bomo kupili drugega, to pa res ni noben strošek!" Hm, še so normalni ljudje na svetu!
Stanovanje je bilo, ko sem ga prišla pogledat, sicer opremljeno. Me je skoraj kap zadela, pohištva je bilo namreč skoraj toliko kot meri celotna uporabna površina bivalnega dela: visoka omara na levi, pa visoka omara na desni, vmes kavč, nad kavčem most iz omar, pa potem še cel niz omar vse do vrat. Pol sobe samih omar torej! Preden sem uspela odpreti usta in izustiti vprašanje, je lastnica rekla: "Če vas omare motijo, jih lahko vržete proč." "O ja, z veseljem!" sem si mislila, rekla pa: "Ja, to bi pa morda res." Pa mi jih niti ni bilo treba, ko sem namreč naslednjič prišla v stanovanje, o nadležnih omarah ni bilo ne duha in sluha. Ni lepšega kot soba z deviško belimi stenami, v kateri odmeva. No ja, v tistem trenutku so bile še v barvi jajčnega rumenjaka iz jajca, kakršnega znese kokoš iz talne reje (to dejstvo poudarjam zato, ker je rumena barva tega rumenjaka veliko bolj intenzivna, kot pa barva tistega ki ga znese kokoš, ki svoje kratko in nesrečno življenje preživi pod baterijo), a ta trenutek o tej barvi priča le še packa na stranski fronti kuhinjske viseče omarice.
Skratka, namen "Ikea projekta" je bil: dve beli komodi, roloji za na okna in nekaj drobnjarij. Bolezen iz rubrike "neprištevni nakupi" smo preboleli že pred časom, zato tokrat le: spisek, kalkulator in gremo!
Za vse nepodučene moram na tem mestu omeniti, da se cene v avstrijski in italijanski Ikei pri določenih kosih lahko zelo razlikujejo (Živi gre zahvala za opozorilo), komoda katero sem si omislila, namreč v Avstriji košta 70, v Italiji pa zgolj 55 eurov in kot naročeno, je bila le-ta za imetnike kartice Ikea family znižana za dodatnih 10 eurov. Tako sem dobila dve za 88 eurov, medtem ko bi v Avstriji za eno odštela 70.
Vas zanima, zakaj sem kar naenkrat "podlegla", če pa sem še do pred nedavnim vihala nos in zatrjevala, da moje stanovanje pa že ne bo Ikea stanovanje?! No, saj to tudi zdaj, ob povratku od tam ni. Malo, kot sem že omenila, zaradi cen, malo tudi zato, ker je Ikea sinonim za besedo "praktično". Pa tudi zato, ker lahko na enem mestu izberem vse - od omar do lupilca za krompir. Ko potem človek vse skupaj pritovori domov in začne trgati nalepke (nasvet: preden jih začnete trgati, pod mrzlo vodo, pa bodo šle same od sebe), pomivati kar se pomiti da in zlagati v omare, se spet počuti kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Morda ta moja navada meji že malček na obsesijo, ampak zelo rada imam v omarah vse zelo lepo in pregledno urejeno. Ne vem, morda mi urejene omare dajejo lažen občutek, da je, če je tam vse pregledno urejeno, urejeno tudi moje življenje?! Morda. Skratka, ko je govora o redu v omarah, takrat Ikea definitivno zmaga. Vsi tisti plastični koši in koški: eden za v kopalnico, pa eden za v kuhinjo, pa mali koški za v kuhinjske omare, pa plastične posodice za hrano, vrečke za hrano z ljubkimi potiski in praktičnim zapiralom, sponke za omote s hrano... Ko potem iz vreče vlečeš neke brezoblične kose lepenke, ovite v plastificiran pvc, besno vlečeš za, po diagonali všite, zadrge na dnu, ko brezoblični kosi dobijo svojo kvadratasto obliko, ko dobljeno veselo spravljaš na kup, potem pa v le-to zložiš gatke, pa štumfke, pa modrčke, v tavelik razdelek pa kape in rokavice in nato vse skupaj pospraviš v omaro, takrat se ti kar naenkrat zazdi, da si dobil veliko bitko. Zmagovalec, ponosno stojiš na vrhu omarinega drobovja, se tolčeš po prsih in mahaš z modro/rumeno zastavo z Ikeinim logotipom.
Spisek pomaga. Kalkulator v roki tudi. In samo en greh imam: komplet dišečih svečk. Kar v redu.

Nenavaden predmet

_

Prijateljica mi je z besedami: "Ti boš pa gotovo vedela kaj je tole!", podala škatlico, v kateri je bil predmet s slike. V trenutku ko sem iz škatle potegnila žvilco, se mi je pred očmi namalala šalca juhe v japonski, pa slika mene, ki se ukvarjam, nekaj časa z nakladanjem nudlov, pa nekaj časa z nakladanjem župe - je res problem, da v tisti preklemani restavraciji nikoli ne moreš jesti vsega naenkrat, ampak moraš nudle pojesti posebej in župo posebej. Takole japonci rešijo problem. Očitno imajo tudi oni poln kufer svojih palčk, pa so si rekli: "Nič, žvilica bo!"
Enkrat sem nekje prebrala, da je Japonec, ob tem, ko je Evropejec na vse pretege hvalil njihov dizajn in njihove produkte, "ki delajo kot švicarske urce", skromno rekel: "Mi ničesar ne izumimo na novo. Mi samo vzameno pri vas in izboljšamo. Bom jutri preverila, če ta stavek velja tudi za žvilco.

D(r)ekoracija

_

Takole žalostno, ofucano smreko bomo imeli letos na prešercu. Mnja... vsaj nekako simbolično paše v te ubožne recesijske čase - revna ofucana smreka.
Kljub temu, da vsako leto tulim, da ne maram praznikov, me je že zajelo decembrsko vzdušje. Včeraj sem šla v nabavo, upam si trditi, da sem kupila skoraj najbolj kičasto plastično smreko pod soncem - za dvanajst eurov (saj več itak vredna ni, kvečjemu manj), za nameček vzela še dva kompleta bunk v divje roza odtenku (po evro in pol vsak) - da bo res lepo, kot se za december spodobi. Boste videli, trust me! Pa danes si nisem mogla kaj, da ne bi kupila dveh darilnih steklenih posod za piškote. Mmmm, komaj čakam, da izberem recepte!
Zdaj premišljujem o tem, kakšno leto je za mano?! Dobro, slabo?! Vsakega nekaj, ampak bolj dobro kot slabo. V redu.

Petek, izpod pajčevin potegnjen

_

Petkov večer: najprej na Pepermintkino čajanko, potem jo ucvrem naprej , v mesto, na pivo ali dve... Pogovori dolgo v noč, pred že zaprtim lokalom, do, lahko bi rekli, jutranje ure. Oh, pozabila sem že, kako fini znajo biti petkovi večeri. In kako lepo je zaspati z nasmehom na obrazu...

Poročilo iz Meseca oblikovanja

Ker smo bile ravno v bližini (na Pohištvenem), smo zavile še v Slovenijales, pogledat kaj razstavljajo na Mesecu oblikovanja.

Postavitev je dobro zasnovana, fino se je sprehajati v labirintu (bolj ali manj) lepih predmetov.

Dom design predstavlja zanimivo "strip" omaro Capo d'Opera. Tako omaro bi imela namesto slike. Ubiješ dve muhi na en mah!

Še posebej prisrčni so mucki, na frontah predalov, v notranjosti.

Pri Vitri so naredili krasne pručke za otroke. Ob takih predmetih mi vedno postane žal, da nimam otrok, da bi jim kupovala takele fine reči. Ampak pručka najbrž vseeno ne more biti razlog, da bi človek imel otroke, kajne?!

Pri Flatu ponujajo ogromno reči, katerih človek sploh ne potrebuje, ampak so tako zelo fajn. Še posebej takrat ko, takole nagnetene skupaj, postanejo strašansko fotogenične.

Mislim da nujno potrebujem nekaj novih škatel. Ah, ne nekaj, točno šest jih potrebujem!

Tole bi pasalo v kuhinjo za arhitekte iz prejšnjega posta. Ni zame, ne bi hotela jesti iz stavbe.


Pohištvo iz lepenke. Ko se ga otrok naveliča, ga preprosto skurite ali pa ga razdrete in uporabite kot talno oblogo pri beljenju.

Poročilo s Pohištvenega

_

Ljubljanski pohištveni sejem je za projektante, bolj kot karkoli drugega, "nujno zlo", nekaj kar greš pač pogledat, da rečeš da si bil tam, se pa nikoli ni za nadejat, da bo človek tam videl kaj posebno novega in v nebo vpijajočega. Meni osebno je bolj kot kaj drugega prijetno raziskovat razstavne prostore, šnofati kako je kaj narejeno, pa kaj bi bilo lahko še bolje narejeno, ponavadi bolj kot na predmete, ki so predmet razstavljanja, "padam" na dodatke, ki nimajo pomena in so tam so le za popestritev razstavnega prostora.
Razstavni prostor podjetja Venge, ki ponuja vgradne omare, je naprimer zasnovan kot naluknjana škatlica (v omari je vse "kot iz škatlice"). Firbci v notranjost špegajo skozi luknjice, ta pogumni v škatlico vstopijo skozi staro omaro, na katere pragu jih pričaka napis "Pogled v prihodnost". Škatla v svojem drobovju skriva vgradne omare, ki omogočajo urejenost in preglednost. "Kot iz škatlice!"

V Jurčkovem paviljonu mi je v oči padla zanimiva postavitev gozda, ki je izvedena tako precizno, kot bi ga nekdo v naravi izrezal in prinesel v notranjost. No, saj ga tudi je. Mene prezentacija prepriča. Če bi si urejala vrt, bi prav gotovo kontaktirala Poslovno združenje naš vrt.

Zanimiva je tudi pregradna stena iz lesenih kock, v kateri se nahaja niša s ciklamami. Naravno, estetsko.

Pri Mizarstvu Bolčič še vedno prisegajo na sodelovanje z Edom in Teo Vidovič. Lepota lesa pride do izraza v preprostih detajlih. Les je lep!

Pri Lipi so snovanje novih pohištvenih kosov zaupali znanim oblikovalcem. Ni vse zlato kar se sveti, zato na tem mestu ne objavljam omaric - sirčkov in stola, ki se iz navidezne omare spremeni v stol, podoben električnemu, objavljam pa kuhinjo, pri kateri mi je bila všeč plošča štedilnika, ki je praktično ni in zelo lepo izvedena masivna notranjost predalov z vgrajeno lučko. Lepo.

Kuhinja za arhitekte, ki nimajo časa kuhati, zato je omara bolj kot ne razstavni eksponat, na frontah ima namreč natisnjene na roke narisane načrte. Lepo, ampak le za videt, sama bi se takšne kuhinje naveličala v tednu dni. Posebnost: steklena stena, ki se zapre po celi dolžini in skrije kuhinjo, kadar je le-ta razmetana.

S Kolpa-Sanom nikoli ne zgrešite, vedno ste na varni strani. Tole drsno ogledalo, ki za seboj skriva visečo omarico sicer ni njihova pogruntacija, je pa lepo. In praktično.

Malo drugačni radiatorji podjetja Remih design.

Za vse, ki mislite, da je "lojtrca" must be pohištveni kos v kopalnici. V veliki zmoti živite, le poglejte tale radiator spodaj, kakšna lojtrca neki?!

Pri Koželjevih krasno združujejo tradicijo in sodobno. Lepi štedilniki, lepi kamini in všečen raszstavni prostor.

Od vsega danes videnega, mi je v oči najbolj padla tale svetilka (Alessa lightning). Ne bi se je branila!

Na štantu s pručkami sem ugotovila, da nujno potrebujem pručko Rito avtorice Nataše Koselj, katere so po dolgem času spet začeli prodajati. Pručka je fajn - za posedat, za noge gor položit, za kaj odložit ali za stopit gor ko kaj bašeš v omaro ali jemlješ iz nje. Rita!

Pri Pro-maku so me opomnili na to, da se počasi približuje praznični čas. Takle kič mi je celo všeč. Prazniki morajo biti kičasti, ne gre drugače!

Zanimive luči, tudi pri Pro-maku.

V Lip-Radomlje so si izmislili zanimiv sistem za podaljšanje mize. Krivljene letve v "stlačenem" stanju tvorijo manjšo mizo, ko jih sprostimo se miza podaljša. Zanimivo in lepo. Če odmislimo pomislek glede čiščenja mizne ploskve. Lepo za videt, nepraktično za uporabljat.