Melanzane alla parmigiana

_

Tole je malo poenostavljen in prirejen recept za Malanzane alla parmigiana. Enostavno in hitro in kar je najvaženjše: pri pripravi te jedi se zapacka malo posode. Nič - razen pleha in dilce na kateri boste narezali sestavine. To imam najraje, da je, ko v pečico fliknem pleh, kuhinja čista. Krasno čudovito!

Za štiri "normalne" jedce ali pa dva malo bolj ješča potrebujete:

- dva srednje velika melancana
- pet paradižnikov
- malo bazilike (jaz dam tudi timijan, ki ga v originalnem receptu sicer ni)
- tri krogle mozzarelle
- parmezan
- oljčno olje, sol
- nepregorno stekleno posodo (ali pač nek drug pleh)

Jajčevce narežete na približno centimeter debele rezine, jih namažete z oljem, malo osolite in popečete. Narežete paradižnik. Po originalnem receptu naj bi ga blanširali, olupili in pokuhali v omako, ampak jaz tega nisem naredila, pa je bilo ravno tako dobro. Skratka, narežete paradižnik in ga narahlo osolite, narežete mozzarello in naribate parmezan, začimbe natrgate na koščke. Nato zlagate plast za plastjo: paradižnik + začimbe, mozzarello in parmezan, jajčevce, spet paradižnik in tako naprej. Vmes malo poškropite z oljčnim oljem. Na zadnjo plast naribate precej izdatno količino parmezana, spet pokapljate z oljčnim oljem in fliknete v, na dvesto stopinj, ogreto pečico, kjer naj se peče cca. pol ure. Ponavadi pečem dlje časa, ker imam raje da je skorja bolj zapečena. Če boste leni, tako kot sem bila jaz in paradajza ne boste pokuhali, se vam bo zgodilo, da bo le-ta le-ta med peko spustil precej vode. Ampak nič se ne sekirajte, pekač vzamete ven, paradajzovo vodko odlijete in, kot da se ni nič zgodilo, pekač fliknete nazaj v pečico. Aja, še tole sem pozabila povedati: v hladilniku sem imela le dve mozzarelli, zato sem v zadnji plasti manjkajoči sir nadomestila z (ne-kislo) domačo skuto, ki se je valjala po hladilniku, pa je bilo ravno tako dobro.

Medtem ko se jed peče, si namešate en spritz con aperol. Fin aperitiv. Malo grenak, kar je fajn, ker ima človek potem večji apetit. Jaz ga sicer ne pijem iz tega razloga, pijem ga zato ker mi je blazno všeč in ne zato, ker povečuje apetit. Moj apetit je itak že sam po sebi precej velik. Se da apetit izmeriti?!

Takole MAP izgleda na krožniku. Da, fotografija je malo neostra - lahko si mislite, da nisem imela kaj dosti časa za ukvarjanje z ostrino fotografije.

Mislim da tale zadnja fotografija pove vse. MAP je dobra tudi naslednji dan - hladna, ampak moje žal ni nič ostalo. Dva jedca sva jo zmlatila v švoh dvajsetih minutah.

Aaaaaa, poglej kako bele noge imaš!!

_

Ja, obsedeni smo s svojimi telesi. Pa ne le z lastnimi, temveč tudi s tujimi. Obsedeni smo od ukvarjanja s svojim telesom. Meni se recimo zdi precej bizarno že samo dejstvo, koliko svojega prostega časa na primer posvetim svojim dlakam. Bistveno preveč. Včasih si, medtem ko po tačkah gor in dol rinem tisto kosilnico od ropotajočega stroja (ki naj bi naredil kožo gladko, pa ne naredi drugega kot to, da se vsaka deseta dlaka vraste), mislim, kako fino bi bilo, ko bi živela nekje v šotoru sredi prostranih mongolskih step, kjer moje dlake ne bi prav nikogar motile - ne mene, ne ljudi, ki bi imeli z menoj opravka. Tako pa moram, medtem ko pijem kavo pri Slamiču noge tlačiti tja nekam pod mizo, ker sem včeraj spregledala par dlak na kolenu. Ja, na kolenu imam tudi kakšno dlako, pa kaj potem - prosim ne obremenjujte se s tem, mirno berite naprej, saj moja noga ni vaša noga! Skratka, obsedeni smo s svojimi telesi: z barvo kože, barvo las, s primerno kodravostjo ali ne-kodravostjo le-teh, s količino celulita, z belino zob, s pegavostjo ali s preveliko količino pigmentnih znamenj, z dlakami (to smo sicer že omenili), s pretirano težo, prevelikimi nosovi, premajhnimi bradami, štrlečimi ušesi, močnimi meči in ne vem s čim še vse. S potom recimo. Meni se zdi, da se s potom obremenjujemo bistveno preveč. Ravno o tem smo se zadnjič pogovarjali s sodelavci. P. je enkrat sredi dneva privzdignil roko in spraševal, če morda nevzdržno smrdi. "Eh, ne zganjaj panike" ga pomirim, "Če se človek redno umiva, potem švic ne smrdi. Smrdi le postan ali pa živčen švic. Če se zjutraj umiješ in poškropiš z deodorantom, potem bi to moralo biti dovolj - nihče od nas ne pričakuje, da boš vsako uro stal ob umivalniku. Vroče je in vsi se potimo, to je vendar naravno." "Ti, a veš da imaš prav." reče P in nadaljuje: "Preveč smo obremenjeni, res!"
Seveda pri soljudeh vsi tripamo na zunanji videz. Vsak, ki trdi, da tega ne počne, je navaden lažnivec. Pa vendar - eno je lepota, drugo je simpatičnost. Če je nekdo lep in žleht, je zaradi mene lahko ne vem kako lep, pa meni pač ne bo lep - lepota zame ni zgolj zunanji atribut, ampak je le-ta povezana s karakternimi lastnostmi. Hočem reči: nekdo je lahko na prvi pogled, bom uporabila zelo blago besedo, neskladen. No, če je ta neskladen človek žleht kot pes, ga bom, ko ga bom nekomu opisovala, zagotovo opisala takole: "Tisti zoprni trebušasti palček s štrlečimi ušesi, ki živi na številki tri." Če pa je taisti "palček" simpatičen, če se, kadar sem z njim zabavam, če mi ure v njegovi družbi hitro minevajo, bom rekla: "Tisti simpatični, vedno nasmejani fant, ki živi na številki tri." Zanimiv je fenomen "mladih fantov", tistih, ki rinejo cizo tja proti štiridesetem - polovica las jim je že odpadla, trebuh nakazuje, da se bo kaj kmalu prevesil čez pas, oni pa se, kot da sami doma ne bi imeli ogledala, čutijo dolžne razglabljati o lepoti ali morebitni ne-lepoti čisto vsake ženske, ki gre slučajno mimo dometa njihovih oči. Tej dedci so prekleto pikolovski pri vsakem najmanjšem ženskem atributu: "Je luštna, ni luštna - saj je lepa ampak ima zoprn glas, obraz ima lep ampak ima pa čudne zobe, lahko bi dobro izgledala ampak ima preveč plosko rit... Še ena od neumnosti, ki nam jo je vsilila družba: Za dedca ni tako zelo pomembno kako izgleda, za žensko pač je. Vedno bomo ženske bolj ocenjevane in merila za moško lepoto bodo vedno bolj ohlapna kot za nas. Skratka, kaj hočem povedati: vsi moški, ki ste se prepoznali v zgornjih stavkih, prosim kupite si ogledalo!
Dandanes je, v poplavi normativov, ki nam jih vsiljujejo, težko sprejeti samega sebe točno takega kot smo. Mene recimo pri sebi motijo močna meča. Moja meča so kot da ne bi bila moja, temveč od neke druge osebe. Morda od neke metalke diska. Pretiravam, ampak jaz jih pač tako vidim - najbrž vidim trikrat tolikšna kot v resnici so. Na izbiro imam dvoje: ali celo poletje nosim dolge hlače ali pač ne. Le kdo je tako neumen, da bi pri plus tridesetih stopinjah nosil dolge hlače, vas vprašam?! Jaz še ne. Poleg tega si mislim, da če ne bom zdaj svobodno razkazovala svojih nožic, potem jih itak nikoli ne bom. Zjutraj zato nase navlečem precej kratko krilo. No ja, kratko zame, drugače pa povsem spodobne dolžine, da ne bo pomote. Krilo je namreč segalo do kolen. Izpod kolen pa so segale moje neproporcionalne nožice, natlačene v sandale iz kavčuka, do katerih gojim love-hate odnos (do sandalov gojim love-hate odnos, da ne bo pomote). Ko jo mahamo na malico, sem seveda prva v gosji vrsti, kakopak, ko gre za hrano sem vedno prva. Maširamo takole proti terasi od Slamiča, nakar kolegica, ki hodi za menoj zgroženo zavpije: "Aaaaa! Vanja, poglej kako bele noge imaš!" "Hudiča, ne samo da so neproporcionalne, še barve niso prave!" si mislim, rečem pa: "Veš kaj ti povem: marsikatera ženska v tretjem svetu bi samo za barvo ene moje noge dala celo svojo nogo!" Kolegica ne reče nič. Bila sem jezna. Veliko lažje bi prenesla kritiko, ki bi letela na obliko nožic, kot pa na barvo. Saj smo vendar konec maja, nihče ne pričakuje, da boste rjavi kot da bi se bili pravkar vrnili iz medenih tednov na Fidžiju! Poleg tega vsak, ki le malo bere dnevne časopise, ali pa magari rumeni trač, ve, da je sonce škodljivo in da dandanes biti zagoren ni "must have". Pa tega ne pišem zato, ker bi bila zaradi njene izjave užaljena, sploh ne, presenetilo me je dejstvo koliko se nekteri ukvarjajo z vsako jebeno prodrobnostjo. Jaz na primer sploh ne opazim kakšnega tena so ljudje. Zaradi mene so lahko beli ali pač ne, če bo nekdo črn kot zamorc, bom to po vsej verjetnosti opazila, če bo imel zlatenico, pa ni izključeno da ne. Ob odhodu iz službe sem se potem osredotočila na noge žensk na pločnikih, v trgovinah in na postaji. Pih, moje noge so v primerjavi z njihovimi prava perla! Malo manj samokritike mi ne bi škodilo! Koliko razkazovanja celulita, pa kot mleko belih nog v, za moje pojme, prekratkih hlačah...
Se ne sončim. Pa ne le zato, ker sonce ni zdravo. Ne sončim se zato, ker se ne maram sončit in basta. Rada imam sonce, a le kadar sem v senci. Na tem mestu vam sporočam, da bodo moje nožice sredi avgusta prav tako lepo bele kot so bele sedaj - jih ne bom nastavljala soncu, niti ne bi pomagalo če bi jih, moje noge so namreč obupen primer nog, ki so se zavestno odločile, da bodo ostale svetle. Ko se naslednjič srečamo, me nikar ne glejte v noge - magari v roke me glejte, v dlani, v prste, najbolje pa bo, da me gledate v obraz in rečete: "Mater, kolk ti dobro izgledaš!"

Potonka

_

_

Lestev ji je prislonil na prsi

_

Le kam je splezal gospod plaketar?!

Še ena iz vrste kuharskih bukvic...

_

Kuharske bukvice... Nimam jih veliko, a vseeno preveč, saj bolj malo kuham po receptih No, včasih že. Redkokdaj. Kuharske bukvice so mi všeč, ker so v njih lepe fotografije, pa ker so (v bolj novodobnih) poleg receptov vedno kakšne zanimive zgodbice, v katerih recimo piše o tem kako je določena jed nastala, včasih so opisani kakšni mali triki, včasih je zraven kakšen namig kaj naj bi človek jedel kadar dežuje, pa kadar na večerjo povabi prijatelje in tako naprej. Skratka, meni so kuharske bukvice zelo ljuba reč in često se kakšna od njih znajde tudi na nočni omarici. Zadnja, ki se ji je uspelo zbasati na mojo poličko ima naslov Kuhajmo z Nigello.
Nigella mi gre sicer v osnovi malček na živce. Ko kuha, nikoli ne pere sadja in zelenjave, packa, oblizuje prste, skratka prav nič simpatična mi ni za gledat. Uh, kako ji zavidam tisto njeno shrambo, za katero je zadnjič v Mladini pisalo, da bi si človek lahko v njej v primeru vojne uredil zaklonišče in seveda, vojno tam notri tudi preživel - toliko hrane ima gospa Saatchi natlačene v svojem svetišču. Ponavadi kar gledam te njene oddaje, ker so mi njeni recepti všeč, saj so sila enostavni. Za moje pojme sicer kuha preveč redilno, ampak jaz si to potem priredim in je ravno tako v redu. Si pa ob gledanju nikoli ne zapisujem receptov - če si kaj zapomnim prav, če ne pa ravno tako prav.
Pa sem zadnjič na Frišnem zasledila da bo v neki knjigarni na Wolfovi predstavitev prevoda Nigelline knjige in sem peljala svoj firbec na pašo. Moram reči, da je bila zadeva precej zanimivo zastavljena. Prevajalec je na stole poleg sebe posedel pet gospa, katere je potem spraševal razne reči povezane s kuho, z Lady Nigello in razne take reči, ki se jih pač sprašuje na predstavitvah knjig. Saj veste, tako "da mine čas" kramljanje. No, ampak kar mi je bilo pa res všeč, meni, ki rada jem, je bilo to, da je vsaka od gospa s seboj prinesla nekaj, kar je nakuhala po receptu iz te, na frišno prevedene, knjige. In ko človek zagrize v tisto torto pa v slane pražene oreščke, si ne more kaj, da ne bi nabavil knjige, pa naj jih ima doma že pol ducata. Sem se že videla: kako na soli pražim oreščke, pa kako na pečeno papriko bašem feto, na mizo postavljam čokoladno torto v oblakih... Pa fino je pri knjigi, ker ni treba gledat kako Lady Nigella packa.
Ko smo že ravno pri receptih, danes sem si spomnila enega zares dobrega, ki ga lahko posvojite: ožela sem sok ene pomaranče, ga nalila v kozarec, noter fliknila dve kepici vanilijevega sladoleda z burbonsko vanilijo, čez vse to pa prilila precej radodaren šluk Camparija.
Jasno, tale post sem spisala samo zato, da se pohvalim, da si tudi jaz znam zmišljevati recepte, ne samo Lady Nigella. Pa le privoščite si en Kameleonski Campari sladoled s pomarančo!

Feniks je nazaj!

_

Da, še živim. Hitro in spremenljivo. Včasih s stilom, včasih brez. Včasih naličena, spet drugič z razmazano maskaro okoli oči in s sončnimi špegli na nosu, tudi takrat kadar ne sije sonce. V draftu je nekaj na pol napisanih postov, na momente se mi je zazdelo, da imam veliko povedati, pa so vsi ti "strašni spisi" ostali nedokončani, na pol napisani... Eh, najbrž že ni bilo dovolj pomembno. Včasih ni volje, spet drugič časa ni, velikokrat pa je vzrok ne-posedanja ob računalniku preveč modro nebo - v takem primeru gre človek raje ven - na čvek, na piknik, tečt, skratka, počet stvari, ki jih ljudje počnemo kadar je sonce.
Feniks je spet doživljal eno tistih pomladi, ko gre najprej vse narobe, to pa samo zato, da je potem spet lahko vse lepo in prav, da so hiše v vrsti kot v Trsti. In potem Feniks ob večerih z roko užge po mizi in si na tihem reče: "Na koncu se vedno vse izide!" Pod črto ni minusa temveč plus. (Ja, danes mi je davčna na osebni račun nakazala precej lepo štirimestno številko, ampak ni bil mišljen take vrste plus, kje pa).
Skratka, vsi ki radi vtikate nosove v tuja življenja, pa ste preleni, da bi poklicali za kofe, a vas kljub temu zanima kaj počnem kadar ne piknikiram, šopingiram ali bivakiram v svojem kabinetu, vse firbce in voajerje na tem mestu obveščam, da je, kljub recesiji, možno v štirinajstih dneh zamenjati službo. Pogoj je le, da v mestu po naključju srečate osebo, katere zelo dolgo časa niste videli, greste z njo na kafe, malo pojamrate o svoji negotovi prihodnosti (ki pa je kljub vsemu nekako zorganizirana, saj ste v zadnjih štirinajstih dneh, medtem ko ste s kepo, ki je bila nekje tam, kjer se nahaja srčna mišica, hodili na delovno mesto, imeli v žepu plan B), medtem ko takole tarnate, oseba s katero sedite na kofetu, odtipka neko cifro in pokliče tja, kjer so pred tednom dni iskali nekoga takega kot ste vi. Glas na drugi strani pove, da so sicer že nekoga našli, ampak naj se kljub temu oglasite - z osebno mapo v roki. Potem človek takole v lahnem drncu oddivja v najbližjo drogerijo, kjer kupi škatlo kemičnega sredstva, ki lasem odvzame tisti odtenek, katerega jim je dala narava. Nato si ob enih zjutraj, med gledanjem nanizanke Sex in the city, na glavo zliva galone smrdljivega peroksida, kajti s kilomerskim narastkom se pač ne gre na razgovor. Naslednji dan na kup zbere tisto, za kar misli, da bi lahko šlo v šop listov, katerim se reče Osebna mapa, nato pa porabi eno noč, da vse to vrže na kup in naredi tako da je lepo. Finiš je predvidljiv: po dveh urah spanja sledi skrbno zakrivanje podočnjakov, človek na hitro zleze v nekaj črnega, kajti "s črno ne morete zgrešiti", bi rekla babica in povsem mirno in suvereno, z mislijo "saj itak že nekoga imajo." odkoraka na razgovor. Po enem tednu te povabijo na drug razgovor in rečejo: "Zaposlili bi te s prvim junijem." ti pa: "Mhm... a lahko prosim raje s prvim julijem?!" Vidite, tako je to. Recesija le ni taka jeba!
Potem sledijo lepi dnevi. Hodiš v svojo staro službo, popoldne se hodiš uvajat v novo, vse je lepo in prav, dokler... Dokler... Dokler ne greš gledat smrdljive luknje, ki se ji reče garsonjera in ugotoviš, da je smrdljiva luknja pri nas luksuz in da ti svojega luksuza ne moreš zamenjati za smrdljivo luknjo, pa čeprav si zadnja dva meseca svojo mezdo namenil le za najnujnejše in imaš na lagerju praktično dve celi plači, ampak da dolgoročno pač ne bo šlo. Ker moj luksuz so večerni izhodi v kino, pa na koncerte, moj luksuz so počitnice enkrat letno, več kot ene hlače na riti in dobra hrana. Potem si malo žalosten, ampak rečeš "Saj bo, saj se vedno izide!". Dokler se pol ure zatem ne znajdeš nekje v kletni etaži Maksija, med vsemi tistimi hohštaplerskimi čajčki po deset ojrov, ki omamno dišijo, med kozjimi sirčki, čokoladicami vseh sort in oblik, ki gledajo s polic in te potihem nagovarjajo: "vzemi me!". V košaro položiš tri paradajze, vrečko kus kusa ter dva soka in na blagajni ugotoviš, da je to pravzaprav ena tretjina tistega, ki bi ti, če bi najel smrdljivo luknjo, poravnal vse položnice in tekoče stroške, ostala na razpolago kot "znesek za en dan". Ne na blagajni, še prej, tam med policami se usta obrnejo navzdol in tista kepa izpred štirinajstih dni se počasi plazi nazaj. Poloti se te jeza in občutek nemoči.
In kaj človek naredi v takem primeru?! Naslednji dan ob petih popoldne za seboj zapre vrata službene kancerije, vzame pot pod noge in se poda v mesto. Gre na vse točke, ki se jim je v zadnjih dveh mesecih izogibal in kupi vse kar je zanj luksuz: karto za koncert, kuharsko bukvico, pregrešno draga steklena kozarca z dvojnim dnom, prah zelenega čaja, deodorant, ki ni v rangu Rexon in Fa-jev (pri švicu pač ne gre šparati), bonbone iz zelenega čaja in komplet modelčkov za kekse. Do trimestne številke na računu. Počutje je v redu. Ni poceni ta terapija, ampak pomaga. Na kratki rok sicer, jasno!
O obisku knjigarne, kjer je bila predstavitev kuharske bukvice, pa kdaj drugič. Feniks gre počivat v svoj pepel. Šopingiranje je utrudljiva reč. Sploh če človek ni v dobri šoping kondiciji!

Učinkovito delo

Kako veš, da si učinkovito pospravil? Če po šestih urah pospravljanja v sobi odmeva, potem je bilo pospravljanje učinkovito. No, pri meni zdaj odmeva. Minimalizem, ki te ljubim minimalizem!