sreda, maj 20, 2009

Feniks je nazaj!

_

Da, še živim. Hitro in spremenljivo. Včasih s stilom, včasih brez. Včasih naličena, spet drugič z razmazano maskaro okoli oči in s sončnimi špegli na nosu, tudi takrat kadar ne sije sonce. V draftu je nekaj na pol napisanih postov, na momente se mi je zazdelo, da imam veliko povedati, pa so vsi ti "strašni spisi" ostali nedokončani, na pol napisani... Eh, najbrž že ni bilo dovolj pomembno. Včasih ni volje, spet drugič časa ni, velikokrat pa je vzrok ne-posedanja ob računalniku preveč modro nebo - v takem primeru gre človek raje ven - na čvek, na piknik, tečt, skratka, počet stvari, ki jih ljudje počnemo kadar je sonce.
Feniks je spet doživljal eno tistih pomladi, ko gre najprej vse narobe, to pa samo zato, da je potem spet lahko vse lepo in prav, da so hiše v vrsti kot v Trsti. In potem Feniks ob večerih z roko užge po mizi in si na tihem reče: "Na koncu se vedno vse izide!" Pod črto ni minusa temveč plus. (Ja, danes mi je davčna na osebni račun nakazala precej lepo štirimestno številko, ampak ni bil mišljen take vrste plus, kje pa).
Skratka, vsi ki radi vtikate nosove v tuja življenja, pa ste preleni, da bi poklicali za kofe, a vas kljub temu zanima kaj počnem kadar ne piknikiram, šopingiram ali bivakiram v svojem kabinetu, vse firbce in voajerje na tem mestu obveščam, da je, kljub recesiji, možno v štirinajstih dneh zamenjati službo. Pogoj je le, da v mestu po naključju srečate osebo, katere zelo dolgo časa niste videli, greste z njo na kafe, malo pojamrate o svoji negotovi prihodnosti (ki pa je kljub vsemu nekako zorganizirana, saj ste v zadnjih štirinajstih dneh, medtem ko ste s kepo, ki je bila nekje tam, kjer se nahaja srčna mišica, hodili na delovno mesto, imeli v žepu plan B), medtem ko takole tarnate, oseba s katero sedite na kofetu, odtipka neko cifro in pokliče tja, kjer so pred tednom dni iskali nekoga takega kot ste vi. Glas na drugi strani pove, da so sicer že nekoga našli, ampak naj se kljub temu oglasite - z osebno mapo v roki. Potem človek takole v lahnem drncu oddivja v najbližjo drogerijo, kjer kupi škatlo kemičnega sredstva, ki lasem odvzame tisti odtenek, katerega jim je dala narava. Nato si ob enih zjutraj, med gledanjem nanizanke Sex in the city, na glavo zliva galone smrdljivega peroksida, kajti s kilomerskim narastkom se pač ne gre na razgovor. Naslednji dan na kup zbere tisto, za kar misli, da bi lahko šlo v šop listov, katerim se reče Osebna mapa, nato pa porabi eno noč, da vse to vrže na kup in naredi tako da je lepo. Finiš je predvidljiv: po dveh urah spanja sledi skrbno zakrivanje podočnjakov, človek na hitro zleze v nekaj črnega, kajti "s črno ne morete zgrešiti", bi rekla babica in povsem mirno in suvereno, z mislijo "saj itak že nekoga imajo." odkoraka na razgovor. Po enem tednu te povabijo na drug razgovor in rečejo: "Zaposlili bi te s prvim junijem." ti pa: "Mhm... a lahko prosim raje s prvim julijem?!" Vidite, tako je to. Recesija le ni taka jeba!
Potem sledijo lepi dnevi. Hodiš v svojo staro službo, popoldne se hodiš uvajat v novo, vse je lepo in prav, dokler... Dokler... Dokler ne greš gledat smrdljive luknje, ki se ji reče garsonjera in ugotoviš, da je smrdljiva luknja pri nas luksuz in da ti svojega luksuza ne moreš zamenjati za smrdljivo luknjo, pa čeprav si zadnja dva meseca svojo mezdo namenil le za najnujnejše in imaš na lagerju praktično dve celi plači, ampak da dolgoročno pač ne bo šlo. Ker moj luksuz so večerni izhodi v kino, pa na koncerte, moj luksuz so počitnice enkrat letno, več kot ene hlače na riti in dobra hrana. Potem si malo žalosten, ampak rečeš "Saj bo, saj se vedno izide!". Dokler se pol ure zatem ne znajdeš nekje v kletni etaži Maksija, med vsemi tistimi hohštaplerskimi čajčki po deset ojrov, ki omamno dišijo, med kozjimi sirčki, čokoladicami vseh sort in oblik, ki gledajo s polic in te potihem nagovarjajo: "vzemi me!". V košaro položiš tri paradajze, vrečko kus kusa ter dva soka in na blagajni ugotoviš, da je to pravzaprav ena tretjina tistega, ki bi ti, če bi najel smrdljivo luknjo, poravnal vse položnice in tekoče stroške, ostala na razpolago kot "znesek za en dan". Ne na blagajni, še prej, tam med policami se usta obrnejo navzdol in tista kepa izpred štirinajstih dni se počasi plazi nazaj. Poloti se te jeza in občutek nemoči.
In kaj človek naredi v takem primeru?! Naslednji dan ob petih popoldne za seboj zapre vrata službene kancerije, vzame pot pod noge in se poda v mesto. Gre na vse točke, ki se jim je v zadnjih dveh mesecih izogibal in kupi vse kar je zanj luksuz: karto za koncert, kuharsko bukvico, pregrešno draga steklena kozarca z dvojnim dnom, prah zelenega čaja, deodorant, ki ni v rangu Rexon in Fa-jev (pri švicu pač ne gre šparati), bonbone iz zelenega čaja in komplet modelčkov za kekse. Do trimestne številke na računu. Počutje je v redu. Ni poceni ta terapija, ampak pomaga. Na kratki rok sicer, jasno!
O obisku knjigarne, kjer je bila predstavitev kuharske bukvice, pa kdaj drugič. Feniks gre počivat v svoj pepel. Šopingiranje je utrudljiva reč. Sploh če človek ni v dobri šoping kondiciji!


14 komentarjev:

Dinozaver pravi ...

Dober dan, žalost.

polonap pravi ...

Joj, moja lepa svetlooka Kameleonka, si to tako lepo napisala, da me je kar pri srčku stisnilo.

Če češ kdaj mal potožit, na kakšnem kofeti, mi piši na frišnonovojutro@siol.net, pa bova izmenjali telefone .Včeraj sem bila preveč zblojena, da bi mi taka enostavna akcija padla na pamet.

PIP in naj ti danes sije en sam sonček

Bonjour tristesse, pa kaj še!
La vie est belle!

Anolopka pravi ...

:)

matilda pravi ...

Kot bi rekel moj prijatlej Božidar, na koncu ni nikoli tako hudo kot izgleda na začetku (tale stavek uporablja seveda le za za kritične situacije, da se razumemo). In veš kaj, tisto kar ti je Država vrnila je bolj kot "prst v oko" in evo, si se pocrkljala (brez prevelikega občutka krivde). Jaz tudi ponavadi naredim en tako "nujni" šoping prav tisti mesec, ko imam dnevne izdatke omejene. Klinc, življenje živiš zdaj, ta trenutek, ko sije sonce in ti greje gole prste, ko tako kratko diši jasmin, ko se ti ena tuja muca obdrgne ob nogo, ko ti poskoči srce ko držiš tista kozarca v rokah...
No inmeni je zdaj dvojno žal, da včeraj nisem mogla prit:-(

Ruth * pravi ...

Po večkratnem mimošetanju Vale Novaka sem se odločila, da me ne zanima slovenski prevod najbolj simpatične kuharice. ;)

matilda pravi ...

Za Ruth: kaj je pripomogli k tvoji odločitvi?

storyteller pravi ...

Še ena tukaj :) Ki pa še nima druge službe v žepu, ampak razmišlja o tem, da bi bila povsem zadovoljna, če bi bila kak mesec ali dva na "plačanem dopustu" na zavodu. Dolga zgodba :D Ah, pri meni je zadnje čase vse dolga zgodba :))) Se strinjam, da bi se prilegel sladoled, medtem ko bi svoje blede nožice nastavljala soncu! Te pokontaktiram junija ;)

rozi pravi ...

Draga Kameleonka!
Mene pa zanima kaj je to za en "deodorant, ki ni v rangu Rexon in Fa-jev"? Se strinjam, da pri švicu ne gre šparati :)

Kameleonka pravi ...

Uh, izgleda kot da sem dva dni spala, ampak nisem! :)
Polonap, tudi meni ni padlo na pamet. bova šli na kafe, vsekakor, ampak se bova pogovarjali same vesele reči! :)
Matilda, škoda ker te ni bilo - no, čeprav nisi ničesar zamudila. No, razen če bi rada videla Demetra Bitenc kako se baše s torto. :)
Ruth, jaz sem razvajena in si raje kupim prevod, pa nič ne gledam al je Novakov al ne, dasiravno mi ti Novaki ne potegnejo najbolj...
Storyteller, tudi jaz je nimam v žepu. Nič več. Danes sem sklenila, da se ji odpovem in izberem težjo pot - prejšnji plan B. V življenju me ziher čaka še veliko boljšega kot slabo plačana služba - pa čeprav gre za redno zaposlitev. :))
Rozi, od Biotherma je. Tak v svetlo modri dozici. Traja pa približno od sedmih zjutraj do štirih popoldne, kar meni kar zadostuje. Tudi po četrti ne smrdiš tako zelo da bi se moral tisti trenutek zavleči pod prho. :))

spela pravi ...

itak, da te čaka ;) samo verjet je treba :)

Kameleonka pravi ...

Špela, ti že veš! ;)

matilda pravi ...

Stalno in nestalano. Že po fiziki ni stalnega ničesar (temu je kljuboval le socializem...borih 50 let).
Imam pa občutek, da je oboje podplačano. V prvi varianti se jedva preživljaš in v principu moraš pozabiti na DDv lajfa, v drugi varianti pa ni časa za DDV (oziroma ga užiivaš v koncentirarni kapsuli)...je pa druga boljša, če potrebuješ posebno terapijo, ki jo izvajajo le v ZDA ali pa nove zobe. Pa morda boš lahko na stara leta plačal nogovalko in dvoposteljno sobo v hiralnici. Seveda pa pri dobrem plačilu lahko uživaš s kopičenjem raznih gadgetov , kot je več stanovanj (živiš lahko le v enem in to tistih 5 ur ko prespiš), najnovejši Audi (ga nimaš kje parkiratrazen v podzemni garaži enega svojih stanovanj), pa zadnjo IT bag (ki ji preteče rok v 6 mesecih) - to recimo me ne zanima. Ehhh, sem zabluzla...vendar imam občutek, da renutno obstajata le dve skrajnosti, sredine pa že dooolgo ni več...Ja, sem malce miserabile v moji stalni službi, vendar mi nove priložnosti niso ponudile tisto več, kar bi prevagalo...kaj pa vem, morda pa še pridejo.

Kameleonka pravi ...

Matilda, res je , le dve skrajnosti sta. Če pogledam, kakšna bi morala biti moja realna plača, da bi bila zadovoljna: s 1800 evri recimo bi bila. Saj to pa res ni toliko, ne?! ;)

matilda pravi ...

Oh, meni bi bilo tudi ravno prav:-)