Kuharske bukvice... Nimam jih veliko, a vseeno preveč, saj bolj malo kuham po receptih No, včasih že. Redkokdaj. Kuharske bukvice so mi všeč, ker so v njih lepe fotografije, pa ker so (v bolj novodobnih) poleg receptov vedno kakšne zanimive zgodbice, v katerih recimo piše o tem kako je določena jed nastala, včasih so opisani kakšni mali triki, včasih je zraven kakšen namig kaj naj bi človek jedel kadar dežuje, pa kadar na večerjo povabi prijatelje in tako naprej. Skratka, meni so kuharske bukvice zelo ljuba reč in često se kakšna od njih znajde tudi na nočni omarici. Zadnja, ki se ji je uspelo zbasati na mojo poličko ima naslov Kuhajmo z Nigello.
Nigella mi gre sicer v osnovi malček na živce. Ko kuha, nikoli ne pere sadja in zelenjave, packa, oblizuje prste, skratka prav nič simpatična mi ni za gledat. Uh, kako ji zavidam tisto njeno shrambo, za katero je zadnjič v Mladini pisalo, da bi si človek lahko v njej v primeru vojne uredil zaklonišče in seveda, vojno tam notri tudi preživel - toliko hrane ima gospa Saatchi natlačene v svojem svetišču. Ponavadi kar gledam te njene oddaje, ker so mi njeni recepti všeč, saj so sila enostavni. Za moje pojme sicer kuha preveč redilno, ampak jaz si to potem priredim in je ravno tako v redu. Si pa ob gledanju nikoli ne zapisujem receptov - če si kaj zapomnim prav, če ne pa ravno tako prav.
Pa sem zadnjič na Frišnem zasledila da bo v neki knjigarni na Wolfovi predstavitev prevoda Nigelline knjige in sem peljala svoj firbec na pašo. Moram reči, da je bila zadeva precej zanimivo zastavljena. Prevajalec je na stole poleg sebe posedel pet gospa, katere je potem spraševal razne reči povezane s kuho, z Lady Nigello in razne take reči, ki se jih pač sprašuje na predstavitvah knjig. Saj veste, tako "da mine čas" kramljanje. No, ampak kar mi je bilo pa res všeč, meni, ki rada jem, je bilo to, da je vsaka od gospa s seboj prinesla nekaj, kar je nakuhala po receptu iz te, na frišno prevedene, knjige. In ko človek zagrize v tisto torto pa v slane pražene oreščke, si ne more kaj, da ne bi nabavil knjige, pa naj jih ima doma že pol ducata. Sem se že videla: kako na soli pražim oreščke, pa kako na pečeno papriko bašem feto, na mizo postavljam čokoladno torto v oblakih... Pa fino je pri knjigi, ker ni treba gledat kako Lady Nigella packa.
Ko smo že ravno pri receptih, danes sem si spomnila enega zares dobrega, ki ga lahko posvojite: ožela sem sok ene pomaranče, ga nalila v kozarec, noter fliknila dve kepici vanilijevega sladoleda z burbonsko vanilijo, čez vse to pa prilila precej radodaren šluk Camparija.
Jasno, tale post sem spisala samo zato, da se pohvalim, da si tudi jaz znam zmišljevati recepte, ne samo Lady Nigella. Pa le privoščite si en Kameleonski Campari sladoled s pomarančo!
Nigella mi gre sicer v osnovi malček na živce. Ko kuha, nikoli ne pere sadja in zelenjave, packa, oblizuje prste, skratka prav nič simpatična mi ni za gledat. Uh, kako ji zavidam tisto njeno shrambo, za katero je zadnjič v Mladini pisalo, da bi si človek lahko v njej v primeru vojne uredil zaklonišče in seveda, vojno tam notri tudi preživel - toliko hrane ima gospa Saatchi natlačene v svojem svetišču. Ponavadi kar gledam te njene oddaje, ker so mi njeni recepti všeč, saj so sila enostavni. Za moje pojme sicer kuha preveč redilno, ampak jaz si to potem priredim in je ravno tako v redu. Si pa ob gledanju nikoli ne zapisujem receptov - če si kaj zapomnim prav, če ne pa ravno tako prav.
Pa sem zadnjič na Frišnem zasledila da bo v neki knjigarni na Wolfovi predstavitev prevoda Nigelline knjige in sem peljala svoj firbec na pašo. Moram reči, da je bila zadeva precej zanimivo zastavljena. Prevajalec je na stole poleg sebe posedel pet gospa, katere je potem spraševal razne reči povezane s kuho, z Lady Nigello in razne take reči, ki se jih pač sprašuje na predstavitvah knjig. Saj veste, tako "da mine čas" kramljanje. No, ampak kar mi je bilo pa res všeč, meni, ki rada jem, je bilo to, da je vsaka od gospa s seboj prinesla nekaj, kar je nakuhala po receptu iz te, na frišno prevedene, knjige. In ko človek zagrize v tisto torto pa v slane pražene oreščke, si ne more kaj, da ne bi nabavil knjige, pa naj jih ima doma že pol ducata. Sem se že videla: kako na soli pražim oreščke, pa kako na pečeno papriko bašem feto, na mizo postavljam čokoladno torto v oblakih... Pa fino je pri knjigi, ker ni treba gledat kako Lady Nigella packa.
Ko smo že ravno pri receptih, danes sem si spomnila enega zares dobrega, ki ga lahko posvojite: ožela sem sok ene pomaranče, ga nalila v kozarec, noter fliknila dve kepici vanilijevega sladoleda z burbonsko vanilijo, čez vse to pa prilila precej radodaren šluk Camparija.
Jasno, tale post sem spisala samo zato, da se pohvalim, da si tudi jaz znam zmišljevati recepte, ne samo Lady Nigella. Pa le privoščite si en Kameleonski Campari sladoled s pomarančo!
9 komentarjev:
Dobro izgleda.
Jasno, le kdo bi od dobre kuhe slabo izgledal, te vprašam?! :)
Za probat!
Kar se pa tiče pranja zelenjave...
Bi rekla, da ne gre za to, da je ne pere. Ampak saj si v pol urni oddaji menda ne želimo gledat, kako pere zelenjavo :)) Saj se nekako razume, da pranje paše zraven. Jap, od njenih receptov lahko vzhajaš kot krof. Če jih pa malo "odmastiš" so pa zelo uporabni.
Si me opomnila, da prihaja nov eksponat v mojo zbirko. Jaz namreč kuharce obožujem in jih imam nepregledne količine, recepte si pa v glavnem zmišljujem sama.
Avena, kaj pa kupljena zelenjava, ki jo strese direkt iz zapakirane vrečke?! Lahko da je oprana, lahko pa tudi da ni. Jaz si pač želim gledat ko nekdo pere zelenjavo! :D
Nič ne rečem, za kdaj pa kdaj čisto paše kakšna mastna hrana, ampak mi se čisto premalo gibljemo, da bi lahko jedli tako zelo kaloričen futer.
pri tebi sem že nekajkrat videla zanimive recepte. škoda, da nimaš kakšne kategorije v blogu, ki bi olajšala iskanje ;)
Ma ja, če se poglabljaš v higienski minimum, potem res ni za gledat, se strinjam. Ampak jaz tega pri oddajah sploh ne registriram. In ko sama kuham, jasno tega ne kopiram. Kar se pa tiče maščobe v Nigellinih receptih, o la la. Količino olja v njenem receptu imam jaz za cel mesec :)) Pri kuhi pa maščobo (katerokoli) zreduciram na minimum. Ja, pri našem gibanju nam drugega ne preostane.
Vidiš, meni je pa to, da ni blazno antlih okoli higiene (in da ne lupi krompirja) ena izmed njenih najboljših lastnosti, ker grem čist beserk, ko se tašča hvali pred menoj, da je regrat preprala v 24vodah in da so bile od tega šteri slane in potem ko zelje razdere in opere vsak list posebej...
Se mi zdi, da pojem gore svinca skupaj s tuno in vse može bacile, ko jem pri uličnih prodajalcih, in res se mi zdi , da je slovenska Cankarjanska mati nam higieno malo PREVEČ vbila v glavo?
Salvia, bom ob priliki uredila.
PolonaP, mene pa moti, ne morem pomagat. Saj ne da jaz zelenjavo drgnem s krtačo, ampak nek osnovni red se mi zdi da pri kuhi mora biti. Je pa res, da zelenjavo z domačega vrta le splaknem, trgovinsko pa bolj konkretno operem.
jaz obožujem nigello.. nerodna je, meče tisto hrano po celi kuhni, packa in nič se ji ne lubi olupit, ampak je pri vsem tem tako pristna, da niti za kanček ne podvomim... kot prijateljica ki jo brezpogojno odobravaš ne glede na vse neumnosti.. in tako neumorno strastna je do hrane - njami!
psi
Objavite komentar