Ponedeljek, ko je šlo vse narobe...

Ste se, ko ste bili majhni, kdaj igrali pisarno?! Jaz sem se. In prav tak občutek sem imela danes – kot da se igram pisarno. Predstavljajte si neurejen prostor – po tleh vse nastlano in prašno, kabli vsepovsod, v tem neredu pa miza, kot da bi jo tam nekdo pozabil in za mizo jaz – jasno, kot da bi me tam nekdo pozabil. V prvih petih minutah mi je uspelo iz štroma vržt pol pisarne. Nikakršna umetnost ni to, samo micen kaloriferček in oljni električni radiator vklopite v isto vtičnico, pk in že gre vse v maloro! Krasno čudovito, po telefonu nato dobivam navodila o pravilni razporeditvi električnih naprav. »Kalorifer je najhujši!« zatrdi glas na drugi strani »telefonske žice.« Taisti glas potem daje nadaljnja navodila: Z ročajem od lopate naj odprem električno omarico pod stropom in pritisnem na tisto tipko, ki je obrnjena v napačno smer. Jeba, sama sem, zatorej ne morem igrati vloge nemočne ženske. Eh...
Ampak to s štromom pravzaprav še ni vse. Do poldneva sem bila tudi odrezana od sveta, nato pa je prišel računalničar in me spet priklopil nazaj v medmrežje. Najprej počekiram maile, v enem izmed njih piše: »Kmalu ti bomo prinesli sesalec in vse uredili, da boš imela lepo. Sicer se ti pa kmalu priruži J, da ne boš več sama.« (J je kolegica iz smeri VK, s katero si bova delili prostor) Ob branju se počutim kot brodolomka na samotnem otoku, ki ji sporočajo, da bo pomoč prišla vsak hip.
Ravno ko vse skupaj začne lepo delovati, ko se tudi prsti na rokah in nogah ogrejejo, se prikaže glavni, ki je prišel tam mimo z namenom, da pobere pošto. Na obrazu mu piše, da se mu kar malo smilim, ko sedim tam - v nastlanem praznem prostoru in se igram pisarno. »Veš kaj, a bi šla ti mogoče zdaj, ko še nimaš urejeno, raje za nekaj časa k nam?« vpraša. »Mislim, da bi šla morda res.« odvrnem. Glavni kasneje po pomoti s pošto vred odnese tudi ključe od nabiralnika, ki so v setu skupaj s ključi od sekreta. To sem na žalost ugotovila šele pol ure po tem, ko sem na dušek izpraznila 7.5 decilitrsko plastenko z vodo. Res lušno! Kaj mi je preostalo drugega kot vzeti pot pod noge in se podati čez cesto do najbližjega lokala…
Človek si ne more misliti, da je igrati se pisarno tako zelo razburljivo! Bogve kaj vse se bo zgodilo jutri?! Sumim, da bo odpadla kljuka na glavnih vratih – danes je bila namreč že pošteno rahitična!

P.S. Do nadaljnjega nobenih obiskov!!