sreda, marec 25, 2009

FDF

Ko iz službe tečeš direkt v kino, iz tega pa nato v drug kino, nekje na pol poti te ujame sneg, ko prideš domov, pa pet minut gledaš v hladilnik, preden zagledaš toast kruh, ki ga imaš tik pred nosom. Skoraj bi si upala trditi, da sta dva dokumentarca občutno preveč, sploh če gre za dva zelo dobra, med seboj popolnoma različna filma.
Lepa dežela je resnična grozljivka, ki meji že skoraj na ZF. Film govori o italijanski mafiji, ki direktno v naravo, skoraj bi lahko rekli na pol legalno, odlaga strupene kemijske odpadke. Gore strupenih smeti se kopičijo ob njivah kjer raste krompir s poreklom, pa jagode, breskve, solata, kjer se pasejo ovce, ki zaradi onesnaženosti množično poginevajo, ljudje pa obolevajo za rakom. Območje Kampanije menda velja za italijanski Černobil. Človek ne more verjeti, da je dandanes kaj takega sploh mogoče. Pa je. V Italiji je menda okoli 4800 takšnih smetišč. Saj imam močan želodec, a ko sem prišla iz dvorane, mi je šlo dobesedno na bruhanje.
No, ker to očitno ni bilo dovolj, sem si šla pogledat še Srce iz Jenina To je zgodba o drugačnosti, verski nestrpnosti, predsodkih, o dobroti. Oče ubitega palestinskega dečka se odloči, da bo daroval sinove organe. Nenavadno pri tem je to, da organe dobijo izraelski otroci. Zanimive so reakcije staršev transplantiranih otrok, ob novici, da je bil darovalec Arabec. Oče judovske deklice, ki je prejela ledvico sprva celo izjavi, da bi, če bi vedel da bo njegov otrok dobil organe od Arabca, le-te najverjetneje zavrnil. Koliko različnih svetov, koliko različnih razmišljanj, koliko bolečine zaradi vere, zaradi zemlje. Film, ki da misliti. Priporočam!

2 komentarja:

matilda pravi ...

Hvala za namig. Prva tema je na italijanskih medijih prisotna le v kakšnih pooooznih oddajah in ne moreš verjeti, ko poslušaš pričevanja priazdetih ljudi (z vsemi zdravniškimi izvidi vred), vsakodnevno pa naši sosedje raje poročajo o nasmejanemu Pajacu in resničnostnih šovih raznih kvazi starlet. Itak pa trdim, da Italija ni ena država , nikoli bila in nikoli ne bo.
Druga tematika pa mi je pri srcu, čisto iz mojega nagnjenja do vsega kar prihaja iz tistih koncev (toliko veličastne zgodovine in bedne polpreteklosti in sedanjosti).

Kameleonka pravi ...

Mah, ko smo že ravno pri dokumentarcih - na nacionalki jih je bilo včasih več. In to res dobri. Zadnjič je bil sicer na sporedu en dober dokumentarec o GSO, ampak je bil tako pozno na sporedu, da bi človek že utegnil pomisliti, da imajo enako strategijo kot Italijani - da bi ga le videlo čimmanj ljudi. Važno je le, da vsi vidijo joškasto Nataličko in podobne, to pa! :)