Na dan kot je bil ta...

Eden takih dni... Ko se človek zgrozi že navsezgodaj zjutraj, ko v ogledalu zagleda svoj pomečkani fris. Ta pomečkani fris ponavadi čez nekaj časa izgine, ampak danes... Danes je bil ob prihodu na delovno mesto še vedno v ogledalu. Pa čeprav je bilo to drugo ogledalo. (Na tem mestu nasvet za vse, ki imate probleme z ogledali: če si nastavite novo ogledalo, ne pomaga prav nič.) Skratka, zmečkan ksiht je bil tam in ni hotel stran, poleg tega sem imela občutek, da tehtam sto kil. Do enajstih dopoldne mi je potem uspel veliki met: zmazala sem količino futra, ki mi ponavadi zadošča za osem ur - no, tokrat je šlo pa v dveh - vse se da, če se hoče! Potem smo šli na kofe. Cigareta je zadela direkt v žilo, kofe tudi. Smo sedeli tam - trije in furali cinizem. Ko me zagrabi cinizem, je najslabše kar se mi lahko zgodi to, da poleg sebe fašem dva cinika. Torej smo na soncu uganjali cinizem. Nato je eden od unih dveh izjavil: "Ko bomo stari, bomo na dan, kot je današnji, umrli." No, samo tega se je še manjkalo. Ta, ki je to rekel pravi, da so dnevi kot je bil današnji, ko zaradi spremembe vremena pade pritisk in zapiha južni veter, najbolj primerni, da starega človeka pobere. Dobro, če bi že lahko zbirala, naj se zgodi na dan kot je bil ta, vsaj sončno je bilo. Sicer človek takrat nima kaj dosti od tega, a kljub temu. Potem sem prišla nazaj in nadaljnje štiri ure preštevala skretne metlice, milnike, notna stojala, praktikable in ostale zadeve, ki jih je bilo treba zbasat v popis. Ni hujšega, kot preštevati skretne metlice na dan kot je bil ta, vam rečem! Ob preštevanju skretnih metljic sem se sila radostila ob dejstvu, da bo morda vsaj večer malo boljši od dneva in da se mi bo morda ratalo družit se s prijateljico, katere nisem videla že sto let (in z zelenimi zajci ter roza sloni). Ne, mi ni ratalo, seveda - srečanje je prestavljeno. Pa sem se pustila zvabit na neko drugo lokacijo. No, medtem ko sem bila že na poti na to drugo lokacijo, se mi je v glavi posvetilo, da sem pravzaprav pozabila, da bi šla veliko raje kot na telovadbo (ki je bila prva na spisku), v kino (ki je bil drugi na spisku), ne pa tja, kamor sem bila zdaj pravzaprav namenjena - ta zasilni plan C, je bil na zadnjem mestu, ni mi jasno kako da se nisem spomnila, da bi šla v kino?! Veliko raje bi šla pogledat Človeka na žici, kot pa na požrtijo! Pa sem špricala telovadbo, pozabila na kino in izbrala hrano. Ne vem, na momente se mi zazdi, da moja glava sploh ni moja glava - da je nekje nekdo, ki pritiska na daljinca. In prav vsak, s komer sem danes govorila se je strinjal, češ, da se tudi njemu zdi, da je danes en prav beden dan. Ljudje so se na veliko prenajedali (ali pa se tresli od pomanjkanja hrane) in se smilil samim sebi.
Ja, ko bom stara, bom na dan kot je bil ta, umrla.