Ponarejeni McKaroni od Malči

Ja, človek se takole veseli pomladi in prehitro zleze iz zimskega manteljna v prečudovit bomberček, potem pa ima - nahod z glavobolom namreč. Nedeljsko popoldne je tako minilo v znamenju brezdelnega poležavanja na kavču pred televizorjem- v družbi paketa robcev in vseh mogočih čajnih mešanic...

Pri nedeljskem popoldanskem programu mi je všeč to, da so ponavadi na sporedu kakšne zanimive kuharske oddaje. Običajno si zapišem osnovne kombinacije sestavin, vendar potem, ko kuham, največkrat naredim vse po svoje - s sestavinami, ki jih imam trenutno na voljo. Ampak osnovno idejo pa moram imeti zapisano, da mi ne uide iz glave. Nigele Lawson skoraj nikoli ne zamudim. Njena kuha sicer ni najbolj po mojem okusu, a na momente ima kar zanimive ideje. Pri kuhanju poskuša biti malo "jamijevska", čeprav ji ne uspeva najbolje - za moje pojme je kar precej nerodna gospodinja. In pike dobim, vsakič ko vidim, da ne pere zelenjave in sadja. Že mogoče, da v Avstraliji vse kupijo že oprano, ampak ko Nigela v roke prime celo glavo solate, jo razlomi ter flikne v posodo... Hm, ne vem no... Ena stvar, ki me zadnje čase moti pri teh razno raznih kuharskih oddajah je to, da kuharji, vedno kadar kaj pokušajo, v hrano pomakajo prste in jih potem oblizujejo. Jako neapetitlih. Sama med kuho nikoli ne segam v lonce z že obliznjenimi kuhalnicami ali prsti, ker tudi meni ne bi bilo všeč, da bi v krožnik fasala "oslinke", kakor pravimo pri nas doma. Bljak! No, po Nigeli sem ravno še ujela Jamieja in njegove bučne recepte. Zanimiva mi je bila njegova sladkorno-smetanasta polivka za muffine. Narejena je bila iz mešanice smetane (mislim da kisle, ampak nisem sigurna), soka in lupinice limete ter sladkorja v prahu. V bližnji prihodnosti bom to polivko naredila kot dodatek h korenčkovi ali pa makovi torti.

Jasno, da se človek med ogledom teh oddaj pošteno zlakotni, zato sem si precej omislila precej eksotično večerjo po zanimivem receptu od Malči, katerega sem malce priredila. Na olju sem najprej popražila dvajset dekagramov kozic. Ko so bile dodobra popražene, sem dodala dva stroka strtega česna, ko je le-ta zadišal, pa čez vlila pol piksne kokosovega mleka. Ko je mleko povrelo in se zgostilo, sem noter fliknila zajeten šluk ostrigine omake, pa pošten ščep zmetega koriandra (katerega zadnje čase tlačim v veliko jedi), malo naribanega muškatnega oreščka ter malček čilija v prahu. V to omako sem potem vmešala testenine (cca 25 dkg), ko je bila zadeva na krožnikih sem jo potresla s praženim sezamom. Ja, sliši se čudno, ampak kokosovo mleko v kombinaciji z rakci je super zadeva. Da bi bila jed popolna, bi nemara morala dodati limonsko travo in sveže liste koriandra, a nič zato - pri hrani je potrebno malce ekspetimentirati. (Navedeno količine zadostujejo za tri večerne porcije.)

Po obilni večerji sem ravno še uspela ujeti kičast sončni zahod. No, v resnici ni bil prav nič kičast, tak je postal v trenutku ko se je prikazal na displayu fotoaparata. In zdaj... Zdaj se spet nalivam s čajem...