O ja, že diši!

V ponedeljek zjutraj se je pokvarila zadrga na desnem škornju. Sem jo za silo zapela, zvečer pa v roke vzela šivanko in nesrečne podivjane zobčke prišila nazaj, tja kamor spadajo. Čez dva dni se je na enakem mestu pokvarila zadrga na levem škornju. V naglici sem v taško fliknila sukanec in šivanko ter v službi zobčke prišila nazaj. Popoldne je, med pomirjanjem superg, ko sem škornje sezuvala in vedno znova obuvala, nesrečna zadrga spet iztirila. Očitno so se škornji odločili, da je njihovo poslanstvo za to sezono končano. Ker sem sila uvidevna oseba, sem se odločila, da jih pospravim v škatlo in naslednji dan obujem (sicer prehladne) letne superge. Ker superge ne gredo h precej elegantnemu, klasično krojenemu črnemu plašču, bunde pa trenutno nimam doma, sem se odločila, da namesto plašča oblečem kar flis, pod le-tega pa dva puloverja, saj je že skoraj pomlad, ne?! Ko sem v četrtek zjutraj prišla v službo, so me vsi debelo gledali: "Kako malo si oblečena!"
"Odločila sem se da je nastopila pomlad!" sem pojasnila svojo oblačilno kombinacijo. V mrzlem četrtku me ni zeblo, v toplem sončnem petku pa še manj, pravzaprav se v petek moja oblačilna kombinacija kar naenkrat nikomur več ni zdela čudna.
Po vsej verjetnosti je tudi plašču za to sezono odklenkalo. V teh zimskih cotah sem se zadnje čase počutila že kot jetnik v zaporu. Na vsake toliko časa odprem omaro in iz nje izvlečem kakšno od prehodnih jaknic, jo oblečem, se zavrtim pred ogledalom, nato pa oblačilo pospravim nazaj. Saj bo... kmalu!