torek, januar 20, 2009

Gospa, a marate češpljevo kašo?

_

"Gospa, a marate češpljevo kašo?" so nekoč pri neki hiši gostitelji vprašali učiteljico, ki je bila pri njih na obisku. Učiteljici je bilo nerodno zavrniti ponujeno jed, pa je prikimala in reva fasala zvrhan krožnik češpljeve kaše. In se je revica trudila in trudila s tisto kašo, kaša pa ni in ni hotela naprej, precej raje bi šla nesrečna kaša v obratno od zapovedane ji smeri. Ko je bilo učiteljici boja s kašo dovolj in je slučajno nastopila prilika ko je bila v prostoru sama, je vsebino krožnika meni nič tebi nič stresla v torbico. Viri, ki so mi pripovedovali to zgodbico niso vedeli ali je gospa kašo fliknila direkt v torbico - med diafragmo, čipkaste robčke in srebrno pudrnico, ali je nemara imela pri roki priročen etui ali pvc vrečko, kamor je nato izlila nesrečno pocasto zmes. Skratka, nadaljevanje zgodbe ne gre po scenariju, ki ga imate v svoji glavi tja od svojih otroških let naprej, od takrat naprej, ko ste kot majhen otrok na mukotrpno dolgem obisku pri dolgočasnih sorodnikih v kozarec fasali ogaben sok, ga hitro popili da bi bilo čimprej konec, potem pa so vam, misleč da vam je bil všeč ali pa da ste tako grozno žejni, nalili še en kozarec. Ne, gospa ki je postregla s kašo, je učiteljico prijazno vprašala če ji je bila kaša všeč. "Zelo je bila dobra." se je zlagala učiteljica, gostiteljica pa zgroženo: "Ampak gospa... Ja gospa, ja kam ste pa peške dali?!"
No, meni se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Eden izmed razlogov je ta, da če nečesa ne maram to tudi povem, drugi pa, da obožujem češpljevo kašo. In včeraj je bil dan za češpljevo kašo. Po "napornem" šopingu sem skuhala veliko posodo te rahlo pocaste dišeče jedi, ki med drugim blagodejno vpliva na rast las, nato pa se, s skodelico kadeče se dišeče kaše v naročju, zavalila pred tv. Preostanek jedi sem danes vzela s sabo v službo za malico. Tisti, ki vsak dan natepavajo toaste so se mi smejali. Ne vem kaj je tako hecnega pri tem da človek je češpljevo kašo?! Meni je tudi čudno ko nekdo na vroč toast maže smrdljivo gavrilovičevo zmes, pa se temu ne smejim. Ljudje so čudni.
No, ta moja kaša je bila malo taka ponarejeno prirejena. Namesto v kravjem mleku sem jo skuhala v riževem, noter sem, poleg suhih sliv (s peško), fliknila še pest rozin, ki so se v vrečki na hladilniku valjali že dober teden, pa malo vanilijevega stroka in ščepec soli. Ko se je po petnajstih minutah to vse lepo pokuhalo, sem na krožnik fliknila dve zajemalki kaše, jo osladila z riževim sladom in medom pomarančevca, na to pa flinila ščep pinjol in posula s cimetom. Naslednjič jo bom spet malo modificirala - morda jo posujem z nasekljanimi orehi ali pa povrhu potresem popečena jabolka. Lahko pa tudi oboje.
Priporočam na utrujen zimski večer. Poleg pa skodelico kakšnega finega čaja. Se vam tudi zdi smešno?!

22 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Ne zdi se mi smešno. Okusi so različni. Ampak suhe slive? Ijaaak.

Avena pravi ...

Ooooo, obožujem kašo v vseh oblikah. Tudi češpljevo. Čeprav jo ponavadi delam z rozinami, ker češpelj največkrat nimam. Pa s sojinim mlekom. Pa s cimetom, pa včasih še z malo ruma, he, he.
Če pa ta poc streseš v pekač, preliješ s smetano in zapečeš je pa še boljše. Mmmm!

Anonimni pravi ...

Meni zveni slastno, samo nimam pojma, kaj je osnovna sestavina - kaša - prosena ali katera druga?

Anonimni pravi ...

Sploh ne. Mnjami.
Jaz sem vesela, da se stare jedi vracajo nazaj na nase kroznike.
Obozujem kaso (ali ovsene kosmice) z jabolcno cezano in cimetom.
Lp! Svea

Vanja pravi ...

Karmen, kaj pa je narobe s suhimi slivami?!
Avena, jaz tudi. Z rumom moram nujno poskusiti. Ja, v pečici jo pa jaz naredim v slani varianti - z zelenjavo. Pri nas smo jo poimenovali kašanja - po lazanji. :)
Emeta, prosena kaša je.
Svea take enostavne in zdrave jedi bi morale biti čimvečkrat na naših talarjih. Ja, se vrača nazaj, ampak se mi zdi da je to kar malo "modno". No, jaz jo jem že od malih nog naprej - vse raznorazne kašaste posljastice.

Vale pravi ...

Jaz jem vsak dan suhe slive ...

Anonimni pravi ...

jaz bi pa to jedla, suhe slive so zakon. boš zaupala kulinarična navodila? čim prej :)

PolonaP pravi ...

No, jaz sem se pa FINO nasmejala.

( matilda mi je poslala link do tvojega bloga, and I like it)

LP in pridi na obisk
http://frisnonovojutro.blogspot.com/

PolonaP pravi ...

oprosti, seveda sem mislila da mi je hecna zgodbica z učiteljico, ne da mi je hecno da ne maraš zmletih trupelc na kruhu
:)

Vanja pravi ...

Vale, predvidevam da zraven piješ pivo. ;)
Jackie, postopek je napisan, količine pa dam jaz po feelingu. V posodo natočim pol tetrapaka mleka (1/2 l), kašo vsujem po občutku - recimo da naj bi jo bilo za ene 4 pesti. Potem vidiš ko se kuha - glede na konsistenco dodajaš mleko. Sama ponavadi potem toliko zalivam da porabim še preostanek mleka. S količinami enega in drugega si pač nisem na jasnem in delam po feelingu. Poskusi pa boš videla. Aja, ne pozabi noter fliknit ščepca soli! ;)
PolonaP, z zanimanjem sem brala Frišno novo jutro. Pohvale & pridem še na obisk! :)

spela pravi ...

jaz si tudi vsako jutro v muesli zamešam suhe slive in marelce. drugače pa prosena kaša, mmmmmm! samo odkar je ne kuha mama, je ne jem več :( dolgotrajen postopek je tole kuhanje... če bom kdaj imela kuhinjski otok, da bom lahko laptop na pult zraven prinesla, bo spet na jedilniku :)

Anonimni pravi ...

Suhe slive so pocaste.Ko ugrizneš vanjo ni ne tič ne miš, le nekaj gumijastega. Zato ijak.

Vanja pravi ...

Karmen, obstajata dve vrsti suhih sliv - tiste klasične, ki so zares suhe in te novodobne, ki so preparirane z nekim čudnim kemijskim sredstvom (recimo da je to kalijev sorbat ali nekaj s podobno gnjusnim imenom) da ostanejo mehke - in pocaste. probaj si kdaj kupit tiste ta prave suhe slive, ki jih prodajajo v pokriti tržnici. In tiste kuhane v kaši niti pod razno niso pocaste, tudi če so obdelane s sorbatom. :)

Vale pravi ...

Ne, ne pijem piva zraven, ker jih jem za malico :-) čaj pa res :-) u fak, smešna sem ...

Vanja pravi ...

No, včeraj sem se jim spet zazdela smešna, ko sem jedla tuno zmešano s skuto. Sem seveda padla ven in rekla da je meni tudi čudno tisto s pašteto na vročem toastu. So rekli, da to pa res ni nič čudnega. zaključili smo s stavkom da smo si ljudje pač razični. :) Ja, samo da smo eni precej hecni, drugi pa ne.

Vale pravi ...

Pašteta na vročem toastu smrdi po vseh svinjarijah, ki jo vsebuje ... bljak ... pašteto na svežem kruhu pa obožujem :-)

Vanja pravi ...

No, na svežem bi jo celo jaz jedla - ampak kakšno fino račjo s poprom, česa takega kar jedo moji sodelavci pač ne. Mmmm, pa domača pašteta je šele dobra!!

Anonimni pravi ...

Kar se tiče količin: verjetno je večini znano, da se riž nakuha na svojo trikratno količino, proso pa se nakuha na 7 kratno količino. Da ne boste ženske te kaše potem 3 dni zaporedoma jedle ;) .

LP, E.

Vanja pravi ...

Sedemkratno?! Zanimivo.

Anonimni pravi ...

No, pa sem jo končno le skuhala. Podobno kot ti, malo na zalogo, za večerjo in zajtrk. Njami! Hvala za recept.
P.S. Tistih 7 krat mi zveni kar realno glede na uporabljeno količino prosa - Pa tebi?
P.P.S. Mala Miš ni jedla.

Vanja pravi ...

Emetadindon, ni za kaj. Jaz sem pa danes kuhala kašo s česnom in kislo repo. In se jo je nakuhalo za cel pisker - ker nisem nič merila. Najverjetneje je res 7. Naslednjič bom izmerila s skodelicami - da se prepričam in da mi bo razmerje ostalo v spominu! :)

Anonimni pravi ...

Ko smo bili otroci, smo pri stari mami vedno in zelo radi jedli češpljevo kašo. Še vedno jo imam rada! Dobra ideja za kosilo ali večerjo!