ponedeljek, januar 26, 2009

Babi

Naša babi je danes praznovala 81. rojstni dan. Zjutraj sem se oglasila pri njej, da ji čestitam - odprla mi je v spalni srajci, vsa skuštrana in brez zob, ravno vstala je in ni še uspela priti do svojega kozarca z vodo, v katerem hrani svoje umetne zobe. Bil je en tak trenutek, ko se človek zave kako hitro teče čas: meni pa se zdi kot da je bilo včeraj, ko smo se z dedijem v njunem zelenem golfu vsako leto na začetku poletja odpeljali v Fieso. Večer pred odhodom na morje sta se obvezno skregala, živčno pakiranje ju je vedno naredilo silno razdražljiva. Vstali smo zgodaj, da smo potem vozili po hladnem, takrat namreč v avtomobilih še ni bilo klim. Babi je pred odhodom vedno preverila vse gumbe na štedilniku, dvakrat zapovrstjo je potihem ponovila: "Ugasnjeno, ugasnjeno" (še zdaj ne vem zakaj samo dvakrat, gumbi na štedilniku so namreč štirje). Po desetih minutah vožnje - nekje na mengeškem polju- sta drug drugega začela spraševati ali smo sigurno zaklenili vhodna vrata, seveda sta se zopet skoraj skregala in na koncu le ugotovila da smo zaklenili (je že moralo biti tako, saj nismo nikoli obrnili nazaj). Nekje na sredi poti sem potem babico ponavadi prosila, da je iz torbice potegnila svoj mali rožasti etui, v katerega je napakirala nekaj najbolj pomembnih kosov svojih ogrlic. Potem sem vse te ogrlice pregledala in vedno znova spraševala: "Babi, jih bom lahko tudi jaz nosila?" "Boš boš, ko bom umrla, boš vse ogrlice dobila ti!" "Babi, kdaj boš umrla?" sem jo spraševala z otroško nedolžnostjo.
V srednješolskih časih mi je potem te ogrlice na veliko posojala, nato pa sem jih, ko sem se naveličala hipijevskega stila, vrnila nazaj. Na maturantskem plesu sem nosila jantarjevo ogrlico, ki jo je dedi prinesel s službene poti v Rusiji.
Kako sem se razveselila lansko poletje, ko sem se vrnila z Nizozemske, pa me je na letališču v Trevisu poleg mame in brata pričakala tudi ona. So šli v šoping, moj let pa je bil za sedem ur prestavljen, zato so bili prisiljeni cel dan krožiti po mestu. "Kako lepo mesto je Treviso!" mi je navdušeno razlagala "Pa kako prijazni so ljudje in kako dobro smo jedli in pili!" je pristavila. Obuta v približek hecnih croksov mi je precej povedala, da so jo njeni čevlji ožulili, pa ji je Joži (moja mati) kupila tele sandale, v katerih se krasno hodi! Ko sem jo čez nekaj dni obiskala, jih je nosila namesto copatov. "So udobni?" jo vprašam, ona pa: "So, ampak veš, to ni original, ponaredek je! Bili so samo pet eurov!"
Pri svojih enainosemdesetih letih se jo nakupovanje še vedno dotakne (le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!). Babi nosi adidaske, zdaj zdaj pa bo "povirbala" moje ponošene Le coq sportif, za katere ji je tako zelo žal, da si jih pred leti ni kupila. Mislim da ima v svojih omarah več čevljev kot pa jih premorem jaz. Ko sem ji v petek kazala svoj izplen iz razprodaj, se je strinjala kako dobro da sem nakupila in zaključila z besedami: "Ampak reci kar hočeš, črna je najbolj nobel. S črno človek res ne more nikoli zgrešiti!"
Ko se v četrtek vrnem v Kamnik, se na poti ustavim v cvetličarni. Za rojstni dan ji vsako leto kupim ciklamo - s tem darilom jo vedno razveselim. Sicer se potem, čez nekaj tednov, vsakič jezi češ: "Poglej no, je že fuč! Te rože iz cvetličarne nikoli ne zdržijo dolgo!" in jaz ji vedno znova pritrjujem.
Babi, še veliko ciklam ti želim! In da bi bile oglice še dolgo časa pri tebi - v tvoji omari, ki še danes diši tako kot je dišala pred tridesetimi leti!


13 komentarjev:

Lucija pravi ...

Čestitaj babici tudi v mojem imenu! Ne bom nikoli pozabila našega potovanja na Češkem, sem se ji res nasmejala takrat..:)
LP

N. pravi ...

Kako lepo je imeti tako babico :)

storyteller pravi ...

Vse najboljše babici! :)

PS: Zelo lep zapis.

Kameleonka pravi ...

Lucija, najverjetneje mi tega, da takrat nisem šla zraven, nikoli ne odpustiš?! :)
N, pa še kako!
Storyteller, hvala!

Lucija pravi ...

ne po mojem ti nikol ne bom odpustila, ker si zamudila res eno krasno potovanje. Ko so vsi mislili, da sta tvoja mami in babi sestri..in kako je vzela torbico pod ramo in gremo punce..:) res prou kjut!! ah, kje je že to..

Avena pravi ...

Babi, še na mnoga letaa!!!

Kameleonka pravi ...

Lucija, da ne boš mislila da se to ne dogaja več! Resno, zadnjič neka gospa ni mogla verjet, da nista sestri. (No, pa ne da moja mati izgleda tako slabo.) Če sem podedovala njuno kožo, potem mi kar dobro kaže... :)

jackie pravi ...

babice so zakon. moja bo letos stara 83 let in ni dolgo, kar si je kupila tiste odurne, podložene crocse "so super topli in fajn se hodi v njih"; črne seveda, "s črno ne fališ ..."
vse najboljše tvoji babici, naj te še dolgo bogati.

Nataša pravi ...

še od mene čestitke superbabici! jaz imam na žalost take izkušnje, da ta dobre babice prekmalu umrejo, za prtegnene pa živijo do 110. No, ti maš še obe :-)

Kameleonka pravi ...

Jackie, mislim da bi se najini babici krasno razumeli. :)
Nataša, ja una naša tadruga bo letos 90. Je še čist pri seb in nas ima še vedno vse za norca. Ampak ker je že častitljve starosti, ji tistikrat edinkrat v letu ko se vidimo oprostim. :)

Matilda pravi ...

No, tale tvoj prispevek na babico se me je kar dotaknil, udaril, stisnil...kakorkoli že se temu reče. Verjetno tudi (predvsem zato), ker je moja mama na 31. decembra praznovala 80 in sem jo našla v tvoji babici...zadnje čase je vse bolj babica in manj mama (zveni mi tako grdo, da mi je kar težko napisat), pride trenutek, ko ugovotviš, da sta se vlogi zamenjali...ampak dobro, to je druga zgodba. Spomnila si me tudi na mojo staro mamo, ki je ni že 31 let (e pur) je eden od stebrov mojega življenja in se z njo zelo močno identificiram. Skratka, hvala.

Kameleonka pravi ...

Matilda, ni za kaj. Pada ne boš mislila, da je vedno vse tako rožnato kot je napisano - s starejšimi ljudmi je včasih res težko. Ampak jim ni za zamerit.

siničica pravi ...

Joooj, zdaj pa puščam ... Imam še obe babici in dedka, tako da ima naš Junior celo pra-sorodnike po moji strani ... in vedno znova me stisne, ko jih ob reddkih prilikah obiščem v mojem rodnem kraju. Krepko čez 80 so že vsi in življenja brez njih si ne predstavljam. Gor ali dol dejstvo, da smo odrasli in da so nam fakti življenja jasni. Najraje imam babičino kutinovo marmelado (1. babi) ali babičino bujto repo (2. babi), dedijeve palačinke (1. dedi) in dedijeve knjige (2. dedi) - četudi sem že vse stokrat okušala ali brala, je vsakič nekaj posebnega ...