ponedeljek, januar 26, 2009

Nostalgija



Na službeni playlisti so po The Pazz na vrsto prišli Portisheadi. Ja, res je, danes ni bil primeren dan zanje, ampak po vsem po dolgem in počez preposlušanem, zadnje čase glasbo izbiram le še po ključu "Že dolgo ne slišano". "Daj kaj veselega!" pravi P, "Poišči Let the sunshine in od 5th dimension, ta je vesela!"reče. "Pa dajmo raje poslušat original, tistega iz Broadwaya!" predlagam, čeprav sem na tihem skoraj prepričana da ga na Youtubeu ni, a se trenutek kasneje izkaže, da enega le imajo. Zdi se mi kot da je bilo včeraj: spomnim se na Ntino precej dobro ohranjeno ploščo s tisto slavno naslovnico, ki sem si jo presnela na kaseto, ki je zdaj kdovekje, pa na petke v katakombah, na koncerte v Kino domu (takrat sem mislila da se mi bo zmešalo ko ga bodo prenovili in tam noter ne bo več koncertov), spomnim se na svoj takratni precej hecni outfit - na hlamudračaste, z rožicami pošite hlače, pa na dedijev suknjič, ki mi je bil trikrat prevelik, ampak je bil tako zelo fin, ker je bil poslikan z marjeticami, pa na babičine koravde vseh barv in oblik...
Pesmico smo s sodelavci kar nekajkrat z navdušenjem preposlušali. Nato sem oblekla svoj "winter coat" in šla.

We starve-look
At one another
Short of breath
Walking proudly in our winter coats
Wearing smells from laboratories
Facing a dying nation
Of moving paper fantasy
Listening for the new told lies
With supreme visions of lonely tunes


2 komentarja:

Anonimni pravi ...

...pa le imas sodelavce...

Vanja pravi ...

Kako to misliš?! Jasno da jih imam.