Sveti Primož

Sveti Primož nad Kamnikom je precej obljudena točka - vzpon ni tako zelo strm da bi ga nek kolikor toliko pokreten človek ne zmogel, pa tudi pot ni dolga, zato se ponavadi, predvsem med vikendi, tja gor valijo cele horde ljudi. Obstajajo celo taki odvisniki, ki se v ta hrib odpravijo tudi po trikrat na dan. Ampak to še ni vse, zadnjič sem slišala, da je baje enkrat letno organiziran 24 urni maraton na Svetega Primoža, kar pomeni, da ljudje vseh 24 ur v dnevu hlačajo v hrib, nazaj dol in potem spet gor. Precej čudaško početje, ne?! Znanka, ki se je udeležila tega maratona, mi je zadnjič pripovedovala, da s fantom tekmujeta v tem, kdo izmed njiju se bo v letošnjem letu večkrat znašel na vrhu hriba. In ker je zadnjič vse tako kazalo, da bo on popoldne službeno zadržan, je sklenil, da se na Primoža odpravi kar pred odhodom v službo. Je vstal ob štirih zjutraj in se celo pot veselil, da se bo ta dan prvi vpisal v knjigo vpisov. Pa se je revež zastonj veselil - ko je namreč odprl knjigo, je razočaran ugotovil, da so se pred njim vpisali že štirje - eden med njimi baje šteje že čez osemdeset let. No, mene ne bi nihče spravil v gozd takole ob štirih zjutraj, ne grem, pa tudi če mi plačate!
Mi je pa hecna ta navada ogovarjanja - navada, ki jo gojijo predvsem ljudje iz vasi. Danes je bila pot navzgor precej ledena, zatorej sem se med potjo malček "ubijala" in pizdila - seveda sem bila bolj kot ne neprimerno obuta. Si moram kupit tiste dereze za nataknit (no pa še prej kakšne dobre pohodne čevlje, da jih bom sploh imela kam za nataknit). Ko sem se takole "ubijala" in medtem za seboj zaslišala glasove, sem malo postala, z namenom da me lastniki glasov prehitijo. Trenutek kasneje se izza ovinka privali horda ljudi, med njimi rdečeličen mladec, ki me, sopihajočo, prijazno ogovori: "A kaj drsi?!" "No, res mi ne bi mogel postaviti bolj butastega vprašanja," si mislim. Precej milo ga pogledam (z blago telečjim izrazom na obrazu) in prijazno odgovorim: "Oh ne, kje pa, prav nič ne drsi!" "A nič?" se začudi. "Ne, kje pa!" nadaljujem. Ob tem se spomnim na vroče poletne dneve, ko se pri 35 stopinjah plus z vrečkami obložena vračam iz trgovine, po obrazu mi teče pot, potem me, pet korakov pred domom, kakšen od sosedov prijazno ogovori: " A ti je kaj vroče?!" Najraje bi mu odgovorila: "Ne, pravkar se mi bo zanohtalo!" a tega ne storim. Prijazno pogledam in rečem: "Ja vroče je. Ampak kaj čmo, nikoli nam ni prav." "Ja, to pa res!" ponavadi pritrdi ogovarjajoči.
Po prihodu domov sem se namočila v vročo kopel iz sandalovine - je pasalo - nato pa zmazala skoraj pol pekača biskvita. Če gre človek na Primoža, se pač zlakotni, nimaš kaj!

Babi

Naša babi je danes praznovala 81. rojstni dan. Zjutraj sem se oglasila pri njej, da ji čestitam - odprla mi je v spalni srajci, vsa skuštrana in brez zob, ravno vstala je in ni še uspela priti do svojega kozarca z vodo, v katerem hrani svoje umetne zobe. Bil je en tak trenutek, ko se človek zave kako hitro teče čas: meni pa se zdi kot da je bilo včeraj, ko smo se z dedijem v njunem zelenem golfu vsako leto na začetku poletja odpeljali v Fieso. Večer pred odhodom na morje sta se obvezno skregala, živčno pakiranje ju je vedno naredilo silno razdražljiva. Vstali smo zgodaj, da smo potem vozili po hladnem, takrat namreč v avtomobilih še ni bilo klim. Babi je pred odhodom vedno preverila vse gumbe na štedilniku, dvakrat zapovrstjo je potihem ponovila: "Ugasnjeno, ugasnjeno" (še zdaj ne vem zakaj samo dvakrat, gumbi na štedilniku so namreč štirje). Po desetih minutah vožnje - nekje na mengeškem polju- sta drug drugega začela spraševati ali smo sigurno zaklenili vhodna vrata, seveda sta se zopet skoraj skregala in na koncu le ugotovila da smo zaklenili (je že moralo biti tako, saj nismo nikoli obrnili nazaj). Nekje na sredi poti sem potem babico ponavadi prosila, da je iz torbice potegnila svoj mali rožasti etui, v katerega je napakirala nekaj najbolj pomembnih kosov svojih ogrlic. Potem sem vse te ogrlice pregledala in vedno znova spraševala: "Babi, jih bom lahko tudi jaz nosila?" "Boš boš, ko bom umrla, boš vse ogrlice dobila ti!" "Babi, kdaj boš umrla?" sem jo spraševala z otroško nedolžnostjo.
V srednješolskih časih mi je potem te ogrlice na veliko posojala, nato pa sem jih, ko sem se naveličala hipijevskega stila, vrnila nazaj. Na maturantskem plesu sem nosila jantarjevo ogrlico, ki jo je dedi prinesel s službene poti v Rusiji.
Kako sem se razveselila lansko poletje, ko sem se vrnila z Nizozemske, pa me je na letališču v Trevisu poleg mame in brata pričakala tudi ona. So šli v šoping, moj let pa je bil za sedem ur prestavljen, zato so bili prisiljeni cel dan krožiti po mestu. "Kako lepo mesto je Treviso!" mi je navdušeno razlagala "Pa kako prijazni so ljudje in kako dobro smo jedli in pili!" je pristavila. Obuta v približek hecnih croksov mi je precej povedala, da so jo njeni čevlji ožulili, pa ji je Joži (moja mati) kupila tele sandale, v katerih se krasno hodi! Ko sem jo čez nekaj dni obiskala, jih je nosila namesto copatov. "So udobni?" jo vprašam, ona pa: "So, ampak veš, to ni original, ponaredek je! Bili so samo pet eurov!"
Pri svojih enainosemdesetih letih se jo nakupovanje še vedno dotakne (le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!). Babi nosi adidaske, zdaj zdaj pa bo "povirbala" moje ponošene Le coq sportif, za katere ji je tako zelo žal, da si jih pred leti ni kupila. Mislim da ima v svojih omarah več čevljev kot pa jih premorem jaz. Ko sem ji v petek kazala svoj izplen iz razprodaj, se je strinjala kako dobro da sem nakupila in zaključila z besedami: "Ampak reci kar hočeš, črna je najbolj nobel. S črno človek res ne more nikoli zgrešiti!"
Ko se v četrtek vrnem v Kamnik, se na poti ustavim v cvetličarni. Za rojstni dan ji vsako leto kupim ciklamo - s tem darilom jo vedno razveselim. Sicer se potem, čez nekaj tednov, vsakič jezi češ: "Poglej no, je že fuč! Te rože iz cvetličarne nikoli ne zdržijo dolgo!" in jaz ji vedno znova pritrjujem.
Babi, še veliko ciklam ti želim! In da bi bile oglice še dolgo časa pri tebi - v tvoji omari, ki še danes diši tako kot je dišala pred tridesetimi leti!

Nostalgija

Na službeni playlisti so po The Pazz na vrsto prišli Portisheadi. Ja, res je, danes ni bil primeren dan zanje, ampak po vsem po dolgem in počez preposlušanem, zadnje čase glasbo izbiram le še po ključu "Že dolgo ne slišano". "Daj kaj veselega!" pravi P, "Poišči Let the sunshine in od 5th dimension, ta je vesela!"reče. "Pa dajmo raje poslušat original, tistega iz Broadwaya!" predlagam, čeprav sem na tihem skoraj prepričana da ga na Youtubeu ni, a se trenutek kasneje izkaže, da enega le imajo. Zdi se mi kot da je bilo včeraj: spomnim se na Ntino precej dobro ohranjeno ploščo s tisto slavno naslovnico, ki sem si jo presnela na kaseto, ki je zdaj kdovekje, pa na petke v katakombah, na koncerte v Kino domu (takrat sem mislila da se mi bo zmešalo ko ga bodo prenovili in tam noter ne bo več koncertov), spomnim se na svoj takratni precej hecni outfit - na hlamudračaste, z rožicami pošite hlače, pa na dedijev suknjič, ki mi je bil trikrat prevelik, ampak je bil tako zelo fin, ker je bil poslikan z marjeticami, pa na babičine koravde vseh barv in oblik...
Pesmico smo s sodelavci kar nekajkrat z navdušenjem preposlušali. Nato sem oblekla svoj "winter coat" in šla.

We starve-look
At one another
Short of breath
Walking proudly in our winter coats
Wearing smells from laboratories
Facing a dying nation
Of moving paper fantasy
Listening for the new told lies
With supreme visions of lonely tunes

Zeh zeh

Nedelja za žile prerezat. Na srečo nimam dovolj ostrega noža.
Pečenka, ki je bila na krožniku za kosilo, je imela čuden okus in smrdela je po umetnem.
Knjiga, ki sem jo po priporočilu z veseljem vzela v roke me ni impresionirala. Odnehala sem na petdeseti strani in se sprijaznila z dejstvom, da s Hrabalom pač ne bova nikoli prijatelja. Oglas za hišo v kateri nočem živet naj bi bila hudomušna knjiga. Meni ne. Knjige Stregel sem angleškemu kralju sicer nisem brala, sem si pa (po več navdušenih priporočilih) pred časom ogledala film in zraven zehala. Pa sem si rekla da poskusim še s tole knjigo, ampak mislim da se od zdaj naprej ne bom več trudila. Menim da bo Zadie Smith (O lepoti), katera je naslednja na vrsti, precej bolj sedla v roke. In dušo.
DVD, ki sem si ga izposodila v knjižnici, namesto dveh ploščkov vsebuje le enega (jasno da tistega, katerega sem pred časom že gledala), na drugi strani je nalepljen post-it listek, na katerem z velikimi črkami piše "izgubljeno". Ja, preklemano dobra serija je Little Britain, mi je jasno kot beli dan, da ga je nekdo pajsnil, ne pa izgubil!
In jebena švicarska čokolada, katero sem, pospremljeno s stavkom, češ da gre za malo boljšo čokolado, dobila za darilo, nima okusa po švicarski, temveč bolj po romunski čokoladi. Ne vem zakaj imajo nekateri ljudje navado, da ob izročanju darila poudarjajo, da je tisto kar je v omotu tako zelo fajn, dobro in posebno. Saj jih ne prosim da mi karkoli podarjajo, če pa že, naj vsaj ne nakladajo kako zelo fajn da je. Si grem odlomit eno rebro jedilne čokolade za peko, bo precej bolje.
Razmišljam slednje: naj dam glavo v posodo z mrzlo vodo ali naj se raje s kladivom lopnem po betici?! Ne, danes definitivno ni moj dan.

Pripis ob 18.30: Vsak še tako beden dan je lahko popoln, samo prespati ga je treba. Ko je temno in se zatorej ne vidi več kako grozno sivo je, je tudi počutje veliko boljše!

7

Določila me je Jackie. Pa poglejmo:

1. Sem številčno dislektična. S številkami imam vedno večje probleme in vedno bolj me nervirajo. Zato raje pišem kot računam. Že od nekdaj.
2. Pri rečeh, ki me zanimajo in veselijo sem pretirano perfekcionistična in obratno. Kar ni vedno v redu.
3. Potrpežljivost ni moja vrlina. Če v nabito polni torbici iščem ključ in ga nikakor ne najdem, sem sposobna torbico obrniti okrog in njeno vsebino stresti kar na hišni prag (dobesedno na pločnik), samo da hudiča čimprej najdem. (Točno to sem naredila včeraj)
4. Pogosto zamujam.
5. Sanjam o tem, da bom nekoč imela svoj mini kafič, v katerem bom med drugim ponujala tudi svoje slaščice.
6. Težko vstajam in težko hodim spat. Nikoli mi ne uspe zaspati pred polnočjo in bi, če si ne bi vsak dan znova (tudi med vikendi) naravnala budilke, bila sposobna spati tudi do dveh popoldan.
7. Obsedena sem z lepimi stvarmi. Pogosto kupim neko reč le zato ker je lepo zapakirana ali pa je v lepi škatlici. Ker dajem prednost formi pred funkcijo, se velikokrat naserjem. Ampak me nikoli ne izuči.

Naslednji v verigi naj bosta PolonaP in Storyteller.

Gospa, a marate češpljevo kašo?

_

"Gospa, a marate češpljevo kašo?" so nekoč pri neki hiši gostitelji vprašali učiteljico, ki je bila pri njih na obisku. Učiteljici je bilo nerodno zavrniti ponujeno jed, pa je prikimala in reva fasala zvrhan krožnik češpljeve kaše. In se je revica trudila in trudila s tisto kašo, kaša pa ni in ni hotela naprej, precej raje bi šla nesrečna kaša v obratno od zapovedane ji smeri. Ko je bilo učiteljici boja s kašo dovolj in je slučajno nastopila prilika ko je bila v prostoru sama, je vsebino krožnika meni nič tebi nič stresla v torbico. Viri, ki so mi pripovedovali to zgodbico niso vedeli ali je gospa kašo fliknila direkt v torbico - med diafragmo, čipkaste robčke in srebrno pudrnico, ali je nemara imela pri roki priročen etui ali pvc vrečko, kamor je nato izlila nesrečno pocasto zmes. Skratka, nadaljevanje zgodbe ne gre po scenariju, ki ga imate v svoji glavi tja od svojih otroških let naprej, od takrat naprej, ko ste kot majhen otrok na mukotrpno dolgem obisku pri dolgočasnih sorodnikih v kozarec fasali ogaben sok, ga hitro popili da bi bilo čimprej konec, potem pa so vam, misleč da vam je bil všeč ali pa da ste tako grozno žejni, nalili še en kozarec. Ne, gospa ki je postregla s kašo, je učiteljico prijazno vprašala če ji je bila kaša všeč. "Zelo je bila dobra." se je zlagala učiteljica, gostiteljica pa zgroženo: "Ampak gospa... Ja gospa, ja kam ste pa peške dali?!"
No, meni se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Eden izmed razlogov je ta, da če nečesa ne maram to tudi povem, drugi pa, da obožujem češpljevo kašo. In včeraj je bil dan za češpljevo kašo. Po "napornem" šopingu sem skuhala veliko posodo te rahlo pocaste dišeče jedi, ki med drugim blagodejno vpliva na rast las, nato pa se, s skodelico kadeče se dišeče kaše v naročju, zavalila pred tv. Preostanek jedi sem danes vzela s sabo v službo za malico. Tisti, ki vsak dan natepavajo toaste so se mi smejali. Ne vem kaj je tako hecnega pri tem da človek je češpljevo kašo?! Meni je tudi čudno ko nekdo na vroč toast maže smrdljivo gavrilovičevo zmes, pa se temu ne smejim. Ljudje so čudni.
No, ta moja kaša je bila malo taka ponarejeno prirejena. Namesto v kravjem mleku sem jo skuhala v riževem, noter sem, poleg suhih sliv (s peško), fliknila še pest rozin, ki so se v vrečki na hladilniku valjali že dober teden, pa malo vanilijevega stroka in ščepec soli. Ko se je po petnajstih minutah to vse lepo pokuhalo, sem na krožnik fliknila dve zajemalki kaše, jo osladila z riževim sladom in medom pomarančevca, na to pa flinila ščep pinjol in posula s cimetom. Naslednjič jo bom spet malo modificirala - morda jo posujem z nasekljanimi orehi ali pa povrhu potresem popečena jabolka. Lahko pa tudi oboje.
Priporočam na utrujen zimski večer. Poleg pa skodelico kakšnega finega čaja. Se vam tudi zdi smešno?!

Ploskvevzorciritmireliefimateriali...

Fotografirano na gradbenem sejmu.

Dvoje prosim!

Kar paše mi tale mraz. Ne vem zakaj se vsi tako zelo pritožujejo, meni je tale suh mraz veliko bolj všeč kot pa tisti potuhnjeni novembrsko-decembrski, ko je vlažno in mrzla vlaga kar v kosti leze. Tale suh je veliko manj zoprn - človek se fino obleče, pa je! Mraz je fin, ker potem bacili pocrkajo. Že res, da bi bilo veliko bolje, če bi zapadlo malček snega, le-ta bi pod nogami škripal, lahko bi se šli sankat - z rokavicami na rokah bi se greli vsak ob svoji šalci čaja... No ja, všeč so mi mrzla zimska sobotna jutra, ko skozi meglo posije sonce in se ti, medtem ko hodiš po ulici, blešči in ne moreš se spomniti kdaj za vraga si si na nos nazadnje nataknil sončna očala. Najverjetnje že zelo zelo daleč nazaj, saj se niti ne spomnim ne več kje jih imam.
Eh, če bi bil človek prijetno parkiran nekje daleč stran, se mu pač ne bi bilo treba udeleževati razprodaj in podobnih veselic. Ampak, če imaš na riti precej zgonjene kavbojke katere so imele še pred enim letom laskav naziv "najboljše nove kavbojke pod soncem", danes pa so le-te kandidatke za naziv "najbolj zgonjene kavbojke pod soncem", potem je pač treba vzeti pot pod noge in se podati v mesto nakupov. Ne maram mesta nakupov. Eden izmed razlogov je, da je v tem mestu vedno preveč ljudi, drugi pa, da ponavadi preveč kupim. Imam pač velike oči. Ampak je bilo nujno iti tja, zato sem se torej usedla na trolejbus in šla. Nič pretresljivega. Ne duha ne sluha ni bilo o prerivanju v štarcunah in pred blagajnami. Po trgovinah se valja vse polno cunj, nekatere - velika večina - res ne izgledajo kot "must have" kosi, ne verjamem da jih bo sploh kdaj kdo kupil. Vrnila sem se z dvema približkoma najbolj finih kavbojk pod soncem, isti kroj, le drug material - ene iz jeansa, druge pa iz črnega rahlo raztegljivega blaga. Pa za številko manjše so - najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da me to dejstvo neizmerno osrečuje.
Ne maram mesta nakupov. Vedno ko se vrnem od tam me boli glava. Tudi zdajle je tako. Ležim na kavču in boli me glava. Ampak v vrečki imam dvoje hlač - dvoje kandidatk za naziv: "najbolj zgonjenene hlače pod soncem"! Ja, taka sem, ko odkrijem svoj najljubši kroj hlač, jih zgonim do konca. Zato imam zdaj dvoje!

Prvega prvega

_

Hja, kaj naj rečem, v novoletno jutro sem se zbudila v tuji postelji, med dvema moškima. Preden vaša perverzna domišljija podivja, naj vas razočaram s podatkom, da sta oba prijatelja geja. Eden od njiju me je menda prijazno sezul - zaspala sem namreč s štikli na nogah, ne prvič.
Za razliko od nekaterih me danes prav nič ne boli glava - za nadvse modro se je izkazala odločitev, da se pred odhodom na zabavo napokam večerje - testenine, korenčkova torta in čokočokoladni mousse so bili super podlaga za kasnejše mojite. Mislim da je bil ključni del dobre želodčne podlage prav sljastni težki mousse iz temne čokolade in rumenjakov.
Med popoldanskim poslanjanjem po kavču sem potem razmišljala o tem, kako zelo fino leto je bilo 08. V lanskem letu sem končno odkrila recept kako ukrotiti svoje lase, spet sem začela hoditi na telovadbo, od prijateljice sem se naučila najboljšega načina zlaganja štumfov, v Leclercu sem sredi trgovine poskusila spalno srajco (čez obleko seveda, da ne bo pomote), naredila sem svoj prvi creme brulee, bila v Berlinu in Amsterdamu, bila na koncertu Massivov in Murfijeve Rozine, začela pisati knjigo (ki ima resda šele 22 strani a kanim jih naklepati veliko več), pustila sem deca, ki ni odgovarjal standardom in se spoprijateljila s punco, s katero me je dec, ki ni ustrezal standardom, prevaral. Nekaj mesecev sva celo skupaj živeli, šli skupaj na počitnice in skupaj silvestrovali. Hja, nič se čudit - enake ptice skupaj letamo in D. je res dobro izbral - dva jackpota naenkrat je imel. In ju, jasno, tudi naenkrat izgubil. No, če smo iskreni, decu, ki ni ustrezal standardom dolgujem zahvalo, da se od dneva ko sva zaključila najino dvoletno druženje, nisem niti minutko dolgočasila. Moj novi moto je: Življenje ni nikoli tako bizarno, da ne bi moglo biti še bizarnejše - važno je le, da človek iz teh bizaritet potegne najboljše.
No, ne bom vas več kratkočasila s svojimi patetičnimi izlivi in razkritji, če se vam zahoteva resničnih zgodb si kupite Lady ali preklopite na Kanal A, jaz pa grem brat Preklete kadilce, ki sem si jih prejle kupila na stojnici na Kongresnem. Na teveju itak ni nič pametnega - leglo ertevejevsko, le odkod jim ideja, da na takle praznično zmačkam dan kogarkoli zanimajo razvaline brežiškega gradu?! Bo treba na večer malo pobrskati po polici s petimi dvd-ji!