Nalepka vs. me!

V dneh kot so tile, ko je človek odsoten z dela, leži v domači hiši in se druži s čaji, je primoran opravljati tiste domačinske posle, ki jih pač opravljajo ljudje, kateri so ob dopoldnevih doma. Mednje spada dvigovanje slušalke stacionarnega telefona, po katerem me vedno znova hočejo anketirati ali pa mi prodati kakšno knjigo, katero po njihovem mnenju nujno potrebujem. Naslednje pomembno opravilo je odpiranje vrat osebi, ki vsakodnevno prinaša pošto - v primeru da je pošiljka priporočena, kar je danes bila. Oseba pozvoni, ležim, ne da se mi ne da vstati, saj predvidevam, da itak nima ničesar zame, kar obenem pomeni, da mi pošte itak ne bo izročil, saj po novem ne morem podpisati za nikogar od svojih bližnjih. Stupid. Vseeno dvignem svojo leno rit, odprem vrata in kakopak - kot sem že prej pravilno predpostavila, pošiljka ni zame in tudi podpisati ne morem, pa še razpizdi me, ker nepismeni poštar narobe prebere priimek osebe na katero se pismo nanaša. Mi bo pa izročil listek, s katerim bo dotična oseba, na pošti dvignila tisto jebeno pošiljko. OK, čakam tisti pildek, medtem on iz svojega nabora špeha začne odbirati razne reklame. "Ne hvala, reklam ne rabim!" odvrnem. In kaj stori ta bedasti možakar?! Pogleda na nabiralnik in mi v istem hipu v roke potisne šop katalogov rekoč: "Moram vam jih dati, ker na nabiralniku nimate nalepke, da jih ne želite prejemati!" WTF?! Ušiva nalepka velja več kot moja ustna izjava, da točno ta trenutek ne želim prejeti reklam?! Ni se mi dalo prerekati z njim, vzela sem jih in še naslednji trenutek fuknila v smetnjak. WTF?!