Najbolj zoprna poštarica v Ljubljani

Prejšnji teden mi je prijateljica razlagala, da na pošti v Ferentovem vrtu službuje najbolj zoprna poštna uradnica v celi Ljubljani ter da ji je njen znanec pred nedavnim (po dolgem času prenašanja njenih izpadov) to tudi povedal. Ta mala neobljudena pošta je pri meni itak slabo zapisana - to pa zato, ker je skoraj vedno kadar se po dolgem času spomnim, da pa moram iti nujno na pošto, ker imam tam neodložljive opravke (recimo plačat opomin pred izkopitvijo nevemčesa ali kaj podobnega) zaprta. Pošta v Ferentu ima najbolj nemogoč delovni čas pod soncem. Poleg tega tam dela najbolj zoprna poštna uradnica v celi Ljubljani. O tem sem se danes prepričala na lastne oči. In ušesa!
Na tem mestu moram povedati, da sem tja zavila zgolj zato, ker se pošta nahaja blizu moje službe in ne zato, da bi se prepričala o zgoraj zapisanem dejstvu, na katerega sem ob vstopu v to ustanovo pozabila.
No, pridem torej na pošto, plačam tisti opomin pred izklopitvijo nevemčesa - to poteka tako, da položnico položim na pult - točneje na neko podlogo v velikosti podloge za miško, na kateri je z velikimi rumenimi črkami napisano SDS in še nekaj, česar na tem mestu ne bi navajala. Na podlogo, na kateri je z velikimi rumenimi črkami napisano SDS, položim denar, nato pa mi poštna uradnica na taisto podlogo (ki sem si jo medtem z največjim zanimanjem podrobneje ogledala in prišla do sklepa, da kdor te vole voli je pa res vol) položi drobiž in odrezek. Medtem ko v svoj novi lepi tošl tlačim denar, poštarica reče: "Malo boste morali počakati! Nekaj delamo." Obrnem se okrog, gledam komu naj bi bil stavek namenjen in rečem: "Prosim?!" Ona gleda nekam v prazno in še enkrat ponovi: "Delamo." No, tokrat sem bila prepričana, da tega ne razlaga meni, zato sem krenila proti izhodu. In kaj ugotovim?! Izhod je zaklenjen! Stojim takole z blago telečjim pogledom na obrazu pred zaprtimi vrati, jasno mi je, da sem ravno še ujela tisto uro v dnevu ko imajo pa oni odprto, nato pa se obrnem proti poštarici, ki sedi za okencem in se obnaša kot da me ni ter rečem: "Em, bi lahko prosim odprli vrata?" Sledi zmerno razjarjen pogled in stavek: "Ja, vsakemu posebej pa ne bomo odpirali!" Mhm, poleg mene je v prostoru še ena stranka. "Aja, a to je tako kot v Afriki, kjer avtobus odpelje šele takrat, ko se v njem nabere dovolj ljudi?!" vprašam. Sledi en zelo razjarjen pogled - baba še vedno sedi kot pribita. Nadaljujem v malček sarkastičnem tonu: "No gospa, glede na to, da sem opravila tisto zaradi česar sem prišla sem, najverjetneje razumete, da bi šla zdaj rada domov, zato pričakujem da boste odprli vrata!" Baba končno vstane, se počasi primaje in me napizdeva: "Ja kaj, ko ste prišli noter, je bila ura že pet!" (Sem naredila napako?! Bi moral morda človek vsakič preden stopi v poštni urad pogledati na uro?!) "Ko sem stopila noter, je bila pošta še odprta." mirno rečem. Medtem ko babura odklepa vrata, se spomnim na prijateljičino zgodbo in ugotovim, da je kratura, ki stoji pred mano najverjetneje tista slavna neprijaznica, zato ji (potem ko sem že skoraj na varnem - zunaj) prijazno zasikam: "Ampak gospa, vam pa moram nekaj povedati: vi ste res najbolj neprijazna poštarica v celi Ljubljani!" "Tudi vi ste neprijazna!" zasika poštarica. "Že že, ampak za razliko od tebe upravičeno, šus babji!" si mislim.
Kakšna štorija. Človek ne more verjeti, da obstajajo ljudje, ki so resnično tako zelo ruknjeni. Ampak mi je pa baba prav polepšala dan - kako smo se nasmejali na njen račun! Naslednjič bom šla tja s torbico, ki ima na površini silhueto pištole. Točno ob petih se bom namalala tam in ji torbico, s katero bom izgledala zelo nevarna, podstavila pod nos - na SDS-ovsko podlago!