-Nimam občutka da jutri zjutraj kamorkoli grem.
-Ne grabi me potovalna mrzlica.
-Nimam potovalnega spiska. Le kako se to lahko primeri meni - najboljši snovalki spiskov pod soncem?!
-Sanja se mi ne, kaj naj sploh vzamem s sabo.
Danes sem veliko predolgo ždela v službi, rolala svoje najljubše komade in zraven popevala. Na poti domov zavila v ejč end em ter opravila neprišteven nakup, za katerega sem šele doma ugotovila, da je bil neprišteven - jasno, saj se le-ta v primeru, da bi to ugotovila že tam, sploh nebi zgodil. Tako imam zdaj dve novi gumici za lase (s črnimi rožicami!!), kateri bom nosila samo zato, ker jih pač imam - "da se porabi", kot pogosto rečejo oča. No, zatem smo se malo sprehajali, pa malo posedali in klepetali ter spet malo posedali in klepetali in tako naprej, samo da ni bilo treba iti domov. Zdaj, ko sem končno doma, pa šarim po računalniku in čvekam po telefonu. Nimam kupljene malice za na pot in ne da se mi pakirati. Škoda, ker človek ne more naročiti servisa, da bi spakiral namesto njega, res škoda! Ležala bi na postelji in brala knjigo, na vratih bi pozvonilo, vstopil bi mali kitajček in mi spakiral kufer. Pa malico bi naredil in pospravil stanovanje. Nafilal bi baterije na iPodu in fotoaparatu in na iPod naložil mojo najljubšo muziko.
Ne da se mi. Pakiranje me ne vznemirja več. Najbrž se spreminjam v staro zapečkarko?!
Ko pridem nazaj, vam bom povedala kakšno o češkem pivu, pa o knedelcih in o gradovih na katerih razstavljajo srednjeveške mučilne naprave. Ampak prej moram še spakirati...
-Ne grabi me potovalna mrzlica.
-Nimam potovalnega spiska. Le kako se to lahko primeri meni - najboljši snovalki spiskov pod soncem?!
-Sanja se mi ne, kaj naj sploh vzamem s sabo.
Danes sem veliko predolgo ždela v službi, rolala svoje najljubše komade in zraven popevala. Na poti domov zavila v ejč end em ter opravila neprišteven nakup, za katerega sem šele doma ugotovila, da je bil neprišteven - jasno, saj se le-ta v primeru, da bi to ugotovila že tam, sploh nebi zgodil. Tako imam zdaj dve novi gumici za lase (s črnimi rožicami!!), kateri bom nosila samo zato, ker jih pač imam - "da se porabi", kot pogosto rečejo oča. No, zatem smo se malo sprehajali, pa malo posedali in klepetali ter spet malo posedali in klepetali in tako naprej, samo da ni bilo treba iti domov. Zdaj, ko sem končno doma, pa šarim po računalniku in čvekam po telefonu. Nimam kupljene malice za na pot in ne da se mi pakirati. Škoda, ker človek ne more naročiti servisa, da bi spakiral namesto njega, res škoda! Ležala bi na postelji in brala knjigo, na vratih bi pozvonilo, vstopil bi mali kitajček in mi spakiral kufer. Pa malico bi naredil in pospravil stanovanje. Nafilal bi baterije na iPodu in fotoaparatu in na iPod naložil mojo najljubšo muziko.
Ne da se mi. Pakiranje me ne vznemirja več. Najbrž se spreminjam v staro zapečkarko?!
Ko pridem nazaj, vam bom povedala kakšno o češkem pivu, pa o knedelcih in o gradovih na katerih razstavljajo srednjeveške mučilne naprave. Ampak prej moram še spakirati...
5 komentarjev:
Uživaj... in ko prideš nazaj in ko jaz pridem nazaj se bova pogovarjali... o češkem pivu, knedeljcih, bureku, rakiji, aleksandru makedonskem... ti pičiš gor, jaz pa dol... :D
še nekaj je hujšega kot pakiranje - razpakiranje. jaz imam od nedelje še vedno kufer sredi dnevne..
Anolopka, velja!
Špela, zdaj me čaka točno to. "Naropane" knjige sem že razpakirala, ostalo pa čaka, čaka... :)
A si ti že nazaj, ali so kar na Češkem ostala? :-)
Em... Na srečo sem že nazaj. Če bi ostala tam, bi se prav gotovo spremenila v knedel! :)
Pa ti, si že nazaj? ;)
Objavite komentar