Mestna knjižnica v Amsterdamu. Kako pa pri nas?

Knjižnice so zame od nekdaj posvečen prostor. Še danes se spomnim dne, ko nas je učiteljica v enem od nižjih razredov osnovnih šol peljala v kamniško knjižnico, ki je takrat domovala v stari meščanski hiši, za katero se je človeku ob vstopu v njene sobane zazdelo, da bo od vseh vanjo nagnetenih knjig počasi počila po šivih. Od tistega dne naprej sem bila v naši mali knjižnici reden gost. "A, ti si pa tista, ki rada bereš!" je večkrat dejala prijazna, precej obilna knjižničarka in se vselej potrudila, da mi je ponudila kar najboljši izbor čtiva. Prebirala sem vse od Ericha Kastnerja, pa Otok zakladov, Bobre, zbirko Pet prijateljev, stripe Mikija Mustra, pa vse od Astrid Lindgren, Jadrana Krta, nato pa sem se počasi (z obveznim podpisom staršev) prebila v drugo nadstropje, kjer so domovale knjige za odrasle...
Med študijem je sledilo srečanje s Plečnikovim NUK-om: knjižni tempelj, ki v človeku vzbuja malodane strahospoštovanje. Težka masivna vhodna vrata in monumentalna s temnim marmorjem obložena notranjost, ki te kar pogoltne vase. V Plečnikovih časih knjižnica pač ni bila kraj, kamor bi zahajala večina ljudi, temveč bolj prostor za študiozne izbrance. V NUK-u so me kot človeka, ki rad tipa med knjigami, presenetile vitrine s kartončki, med katerimi si moral pobrskati, nato želeno knjigo naročiti in nanjo počakati. Sistem mi ni bil kaj preveč všeč. Tako kot še danes raje zavijem v trgovino in potipam želeni predmet nakupa, kot pa da bi artikel naročila po internetu.
Na spodnjih fotografijah je nova, uporabniku zelo prijazna, knjižnica v Amsterdamu, ki je name naredila dober vtis. "To je pa nekaj, kar bi v pomanjšani varianti lahko imeli tudi pri nas!", sem razmišljala med raziskovanjem knjižnice.

Več o projektu OBA, v katerega sklop sodi nova mestna knjižnica, si lahko preberete pri Ambali, ki je pred časom pisal o tem.
Mestno knjižnico v Amsterdamu (arhitekt Jo Coenen) so odprli lansko leto. Na 30.000m2 ponuja pod eno streho več različnih programov, nekateri od teh so brezplačno in tako dostopni vsem meščanom.

Pritličje je v celoti namenjeno otrokom. Krožne vitrine dostopne iz obeh strani, stopničke po katerih otrok zleze in se na vrhu namesti med blazinice kjer zalista v knjigo, pa računalniški kotiček z mizicami v več nivojih- zato da lahko do njih dostopa vsak otrok, ne glede na starost. Lahko si mislite, da računalniki niso kakšni PC-ji, temveč lepi, nedolžno beli Macintoshi. Posebno pozornost zaslužijo dizajnerski kosi pohištva - v tem primeru gre za velike rdeče počivalnike, v katere se ugnezdijo starši z otročki, katerim potem berejo pravljice.

V prvem nadstropju se nahaja mediateka. Neskončne (spet krožno zasnovane) police z DVD-ji, med policami dizajnerski kosi (obešalniki, stoli), vse belo, velike okenske površine, ki prostor naredijo odprt - knjižnica vsekakor že nekaj časa ni več temen prostor za izbrance. Odpira se navzven in vabi v svojo notranjost, velike steklene površine na nek način simbolizirajo pogled v svet. Vsaka država bi morala stremeti k temu, da kulturni prostori kot so knjižnice, gledališča, in ostali kulturni objekti v svojo notranjost zvabijo kar največ ljudi, kajti znanje in razgledanost je tisto kar šteje. V tejle knjižnici kaj lahko opazite tako staro mamco s hoduljico, ki se z liftom pripelje v zadnje nadstropje na kavico "z razgledom", kot tudi priletne strice, ki surfajo po internetu.

Prostor za poslušanje CD-jev. Belo usnje na katerega se zleknete, plus MAC-i, kakopak!

Lounge room z meni zelo všečnimi lučmi - skozi velika panoramska okna se odpira krasen razgled na mesto.

Internetni kotiček

V najvišjem nadstropju se nahaja samopostrežna restavracija, kjer lahko okusite vse od sveže stisnjenih sokov, juhic, kitajske, tajske, italijanske hrane, mamljivih sendvičev, solatk, dišečih slaščic, do eko čajev...

"Nagrabljeno" potem lahko pojeste na terasi z razgledom ali pa v prostorni jedilnici.

Kako pa pri nas? Na izgradnjo čaka projekt izpred petnajstih let... Moram reči, da mi nista ljuba niti postmodernistična znanjost, niti notranjost objekta, ki naj bi se imenoval Plečnikov NUK (če bo projekt zgrajen, se bo mojster Plečnik vsekakor v grobu obračal) in naj bi predstavljal naš nacionalni knjižni hram. Nimam namena blatiti avtorja projekta, dejstvo pa je, da je projekt nastal v času, ko je bil postmodernizem že v zatonu, poleg tega objekt tudi funkcionalno ne ustreza sodobnim zahtevam knjižnice. V času nastanka projekta je bila informacijska tehnologija še v povojih, kar pomeni, da načrt, ki je nastal pred petnajstimi leti, nikakor ne more zadostiti današnjim potrebam sodobnega urbanega uporabnika.
Tale post je med drugim poziv, da sodelujete v razpravi ali pobudi za novi natečaj za NUK2: svoje mnenje o projektu lahko izrazite na tejle strani. Ne sme nam biti vseeno! Novi NUK nikakor ne sme biti nacionalna sramota, temveč kraj, kamor bomo vsi z veseljem zahajali - saj to je konec koncev tudi njegov namen, kajne?!