Razpiram roke...

_

Kavojke na mizi čakajo da jih skrčim, da na vsaki strani naredim šiv, ki bo od prejšnjega za pol centimetra zamaknjen. Dejstvo, da jih je treba skrčiti me fascinira, pa čeprav ne vem ali so krive kavbojke, ker so se pač razširile ali pa sem se jaz skrčila. Bodimo iskreni, od enega toasta in dveh paradajzov na dan se ni še nihče razširil.
Zadnje čase zvečer v posteljo pikiram na trebuh (kar se mi že dolgo časa ni dogajalo), zaspim s široko razprtimi rokami in dejstvo, da imam celo posteljo zase se mi, medtem ko legam spat utrujena in včasih rahlo okajena, pa naj se sliši še tako bizarno, na momente celo zazdi fajn. Kajti bolje je zbujati se pomirjen in sam, kot pa v nekem objemu, ki na dolgi rok ne pomeni kaj dosti, kajti dovolj smo stari da vemo, da je vsak dan, ki ga preživimo nekvalitetno povsem odveč.
Zjutraj zalijem rože, se do potankosti uredim, v ušesa nataknem slušalke, na oči poveznem sončna očala (tudi kadar ni sonca) in počasi odkrevsam na delo, kjer se ukvarjam s po dvema, včasih tudi s po tremi projekti naenkrat. Tisti, ki občasno pride in sedi na nasprotni strani mize, na vprašanje ali zna kuhati in ali ve kaj je pesto, odgovori pritrdilno. Šala je, a nikoli ne veš kaj se izcimi iz še tako nedolžne šale. "Danes ti paše plesna muzika?!" me vpraša in se smeji. "Ja, za razliko od včeraj, ko smo cel dan poslušali klavir." smeje odvrnem. Pove mi, da goji cinizem, nad čemer sem navdušena, on pa pravi, da so mu rekli naj se gre zdravit. "Ah, to so ti rekli zato, ker ti zavidajo." odvrnem. Nekdo tretji pripomni: "Aja, nisem vedel, da je cinizem ozdravljiv?!" Tisti, ki ve kaj je pesto, me opazuje, vrnem mu pogled in morda čisto narahlo zardim. Takele igrice me nekako zabavajo. Povem mu, da naredim najboljšo lazanjo na svetu, "Z lazanjo bi me prav gotovo pridobila." mi odvrne.
Popoldne piknik s prijatelji. Prijetno najedena se primem za trebuh "Počutim se kot da sem noseča" rečem v smehu. Čez nekaj minut enako stori prijateljica, medtem ko jo sprašujem ali je z njo vse v redu izjavi: "Ni v redu, mislim da sem tudi jaz noseča." Zavaliva se v travo, v nebo puhava oblačke smrdljivega nikotinskega dima. "Si predstavljaš, da bi bili noseči z istim človekom?" me vpraša. "To bi bilo zanimivo, skupaj bi hodili na vozičkanje po Tivoliju in se krasno imeli" rečem. Glede na vse bizarnosti, katere nama je v zadnjem času serviralo življenje, bi bilo kaj takšnega povsem mogoče.
Takole živim, odrezana od sveta, televizijo prižgem enkrat na teden in jo potem po hitrem postopku ugasnem, popoldneve in večere preživljam v dobri družbi, vmes pa delam plane za jesenske počitnice, pa plane vsega kar moram postoriti čez zimo, ob večerih spijem kakšen kozarček belega zmešanega s Camparijem in Radensko in legam spat z razprtimi rokami...