ponedeljek, april 07, 2008

Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!

V restavracijo verige svetovno znane fast food prehrane moja noga ne zaide prav pogosto. Včasih mi taka prazna hrana celo zapaše, ampak še to je običajno dvakrat letno, ponavadi na kakšnem potovanju.
Tako je bilo naprimer lani, ko sva z D-jem pozno ponoči s praznimi želodci prilezla v Barcelono in sem ob ugledanju McDonaldsovega znaka od sreče skoraj skočila v zrak, malo kasneje pa sem (ker sva sfalila odcep) začela navdušeno vpiti: "Burger King, Burger King!" Največji junk food eater me je samo debelo gledal, odvratnega Burger Kinga sem se razveselila tako, kot se žejni v puščavi razveseli kapljice vode...
Na splošno se jaz in takšne restavracije ne razumemo preveč dobro. Točneje: moj telesni ustroj in takšne sorte restavracij se ne razumemo preveč dobro.
Kar mi je pri njih všeč, so sladoledi. Glede na dnevni pretok ljudi skozi tisti šaltar imaš zagotovilo, da bo njihov sladoled vedno svež, poleg tega je tudi dobrega okusa. In danes sem si zaželela tistega z jagodovim prelivom.
Vstopim torej v tisto restavracijo na štacjonu, naročim sladoled za en ojro in prijazna prodajalka (vedno jih občudujem kako ob nizkih mezdah in tistem smradu po zažganem olju zdržijo na delovnem mestu) mi ga izroči z nasmehom na obrazu, rekoč: "Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!" Ne pomnim kdaj sem bila česa takega deležna v kakšni izmed nobel restavracij! Seveda mi je precej padlo na misel, da je to le premišljena marketinška poteza, da imajo zagotovo naročeno, da morajo ob tem, ko ti v roke rinejo svoje smrdljive precvrte in s cukrom ozaljšane produkte izustiti to prazno frazo (roko na srce, taka fraza zna biti res prazna, če je izrečena kar tja v tri dni). Ampak ne, punca me je prepričala, da je bil stavek izrečen od srca - tako nenarejeno je zvenelo in nasmeh je bil res pristen. In ni bilo slišati, da bi njeni kolegi počeli enako. Precej sem si rekla, da moram še kdaj zaviti tjakaj, da preverim kako je s to stvarjo.
Seveda ne pričakujem, da se mi morajo raznorazni trgovci in natakarji klanjati, ker pri njih kupim kakšen produkt, a prav njen nasmeh in prijazne besede so mi dale misliti, s kako mrkimi izrazi na obrazih mi v ljubljanskih kafičih zaračunavajo tiste (preplačane) kofete in prigrizke. In kar normalno se nam zdi da je tako. Konec koncev so oni tam zaradi nas in ne mi zaradi njih in lepo je, če se nekdo malo potrudi in potem prav zares pomisliš: "Sem se pa morda res še kdaj vrnem." Pa čeprav je to le jebeni McDonalds!

5 komentarjev:

Dinozaver pravi ...

A ne, kako neverjetno se nam zdi, da kdo v kolesju flajšmašine dejansko z zadovoljstvom opravlja svoje delo?

Mimogrede: pred časom sem šel na pošto iskat paket. Punca za šalterjem ga pa nekako ni našla. Bil je precej velik. Par LP plošč. Ampak se zgodi, da ga ne najdejo. No, potem je rekla, naj pustim telefonsko in me pokličejo, ko ga najdejo. Bil sem za vogalom, ko pocinglja telefon. Grem nazaj in punca se mi strašno opravičuje za zaplet. Pravi mi: ful pardon za tole. :) Saj ni nič, rečem. Važno, da se je našlo. In jezik je res živ in miga...

Vale pravi ...

No, tako so mene zadnjič presenetili pri serviserju za avto. Sploh tisto z nadomestnim vozilom je bil cel šok. Sem se potem pozanimala v Kopru, če dobiš nadomestno vozilo, so samo debelo gledali od kje mi takšna ideja.

Tako smo že ne navajeni na prijaznost, vsaj moja malenkost, da se potem vedno, ko naletim nanjo, vprašam, kaj ima človek za bregom. Grozljivo ...

siničica pravi ...

Zato zelo rada kupujem v naši lokalni trgovini. Res, traja ko hudir dolgo, ampak zadeva je hudičevo kul - ne samo, da pozdravljajo vsi vse, poklepetajo s tabo, na hitr, se pohecajo, pokomentirajo (a boste danes pa govejo župco kuhal, pravi mesar, veste odlična je, če daste notr še ...)

Btw, v McD. je noro dober brownie z dvojnim prelivom ...

Lili pravi ...

ko sva v sloveniji, yves vedno znova ugotovi, da kelnarji na splošno niso preveč prijazni v sloveniji.
sem tudi sama ugotovila, da so tule v luxu bolj prijazni do strank.

-onka pravi ...

Ja Dinozaver, očitno še obstajajo taki ljudje ki z veseljem opravljajo svoje delo. Malo jih je, ampak vedno znova ko naletimo nanje nas razveselijo.
Vale točno tako: sumničavi postanemo ob prijaznosti. Bizarno.
Siničica, moram obvezno probat!
Lili, mene vedno znova preseneča ko kakšni tujci pravijo kako prijazni da smo Slovenci. Meni se ne zdi. Mogoče do tujcev, ker bi jim najraje v rit zlezli, na splošno pa ne.