Pomerjevalka čevljev

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj dajo v trgovini s čevlji kupcu za pomerit vedno samo en čevelj?! Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da bi mi kje samoiniciativno pod nos pomolili par. Hecno. In vsakič ko mi pod nos pomolijo desnega (ker vedno dajo za pomerit desnega, kot da leva noga ni čevlja vredna), sama pri sebi pomislim, kako hecno je, da prodajalcem čevljev ne pride na misel, da ima večina ljudi dve nogi in da potemtakem tudi uprablja obe. Le kako naj vem kako se v teh čevljih hodi, če obujem samo enega?!

Paris Hilton is alive!

Guardian Angel

Ko si bom omislila tole, ne bo nikomur od neznancev, ki mi slučajno prekrižajo pot, prišlo na misel, da v mimohodu na meni sprošča svojo agresijo!

Še več modelov najdete na Vlieger & Vandam. Tudi tista varianta z nožem mi je všeč!

Balkan express!

Pri SŽ imajo še vedno v uporabi tiste stare rdeče vlake, ki so, ko sem bila še otrok, vozili na relaciji Kamnik-Ljubljana. No, danes smo se peljali s tem, skorajda bi lahko rekli muzejskim primerkom, ki je sopihal da je bilo veselje. Sem že pozabila kakšne tele starine izgledajo od znotraj in nekateri detajli so me tako navdušili, da je bilo potrebno, na sicer veliko začudenje ostalih potnikov, v roke precej vzeti fotoaparat in proizvesti nemalo število snepšotov. Fino sem se zabavala in ene par jih je prav posrečenih!

Ampak okolica železniške, predvsem območje okrog Parmove, se ni pa od tistih let, ko je tale vlak stopil na svojo dolgo pot, čisto nič spremenilo! Balkan express!

Če bi bil Kieslowski še živ, bi na temle vlaku prav gotovo posnel kakšno izmed svojih mojstrovin. No, ali pa pač ne, verjamem da imajo na Poljskem še veliko primerkov podobnih temule!

P.S. Imate srečo, da se fotk ne da vohati!

Kako taksistu razložiti, zakaj je dobra arhitektura draga vredna poštenega honorarja?!

Včeraj nekje v Ljubljani:
taksist: Vi ste pa od unih od tamle iz vrta, a ne?!
jaz: Ja, od tam sem.
taksist: Saj vašega šefa večkrat kam peljem.
jaz: Vem, tudi zdajle vas je on poklical. Ponavadi pokličemo vas.
taksist: Ja, ampak pri vas ste pa dragi! Zadnjič sem ga vprašal koliko bi mi računao za hišo in mi je povedal tako visoko ceno, da nisem mogel verjet! Nisem mogel verjet! Kako ste dragi da to človek ne more verjet!
jaz: mhm...
taksist: No, jast sem pol dobil enga druzga. Mi je čist pocen nardio. Čist pocen. Trikrat cenej mi je nardio. Zelo dobro mi je nardio. Pa saj sem hotel eno čist navadno hišo. Čist navadno. Nič da ima kaj tako vse ven in različitih oblik, eno čist navadno sem hotel. Ne vem zakaj je tako ceno postavil. Men je uni pol zelo fajn nardio in pocen. Sem zadovoljen.
jaz: No fino da ste zadovoljni in da je ponudba na trgu velika, tako si vsak lahko izbere kar mu je všeč. ("na žalost", si mislim, kajti v misli se mi prikradejo nemogoče amorfne gmote s stolpiči in umetelnimi balustri) Veste, glede cene vam bom pa takole rekla: v Portorož se lahko peljete s cliom ali pa z mercedesom (taksist šofira neko bavarsko kračo). V obeh primerih boste sicer prišli v Portorož, a... (Taksist kar naenkrat ni več tako zelo zgovoren, zato obrnem ploščo in ga sprašujem kje ima parcelo, nato pohvalim da je tam res dobra lokacija ter da se bodo z družino tam po vsej verjetnosti krasno imeli. Posloviva se v prijateljskem duhu.)

Ob povratku v službo glavnemu poročam o pogovoru, ki sva ga imela z gospodom taksistom. "Pa si mu povedala, da so izmed vseh taksistov v Ljubljani oni med najdražjimi?!" me vpraša. No, toliko o cenah!

Nauk zgodbe: Če se ukvarjate z umetnostjo (ali pa s kakšno drugo stvarjo, konec koncev panoga niti ni važna) in če imate občutek da je vaše delo podcenjeno (v tej branži je običajno tako) človeku, ki se mu zdi vaša storitev predraga povejte, da se v Portorož lahko pelje v cliu ali pa v mercesezu. V obeh primerih bo sicer prišel tja, a...

Bojim se prijaznih ljudi!

"Bojim se prijaznih ljudi" sem pred nedavnim napisala v G-talkovo vrstico - tja takoj pod svoje ime, kjer človek drugim udeležencem v G-talku vsakodnevno sporoča svoje "globokoumne misli" - in bila takoj "ošteta", češ kaj da mi je?!
Dovolj izkušenj imam z ljudmi, da lahko trdim, da se na prvi vtis zoprni mrakobneži pozneje izkažejo za veliko boljše in zanimivejše od tistih, od katerih se že ob prvem stiku cedi lepljiva sluz. S sluzavci je potrebno biti še posebej previden!
Všeč so mi ljudje, ki jih tekom poznanstva lupim kot čebulo in pod njihovo, na videz večkrat trdo lupino, najdem raznobarvne plašče, ki jih nikoli ne zmanjka. Na splošno so mi zelo všeč ljudje, ki imajo občutek za humor, zaželjeno je celo da so mestoma cinični, ne maram pa pikrih ljudi.
Često se mi zgodi, da me človek, ki se mi hoče hipoma prikupiti (kar se pogosto za kratek čas tudi zgodi - konec koncev smo globoko v sebi vsi malček naivni) v končni fazi pogosto razočara. Všeč so mi ljudje, ki se ne trudijo biti všečni za vsako ceno. Ker poznanstvo potrebuje čas. Potrebujem približno leto dni, da človeka posvojim ali pa se to pač ne zgodi. Zato imam malo pravih prijateljstev in tudi teh se ne trudim negovati za vsako ceno. Ljudje se spreminjamo in včasih je komu potrebno pustiti, da gre svojo pot. To seveda ne pomeni da se zaradi tega kaj manj maramo. Morda se (še vedno) maramo prav zaradi tega, ker smo se pravočasno ločili?!
Vsak se kdaj zmoti, dopusti nepravi osebi da mu zleze pod kožo, pogosto z izjavami "kako superioren da si ti, vsi ostali pa so nemarneži, lenuhi, neumneži in nesposobneži." Ko nekdo pred vami operira s takšnimi izjavami, vam je lahko kaj hitro jasno, da tem "očrnjencem" enako govori o vas. Če poleg vsega opazite, da tem lenuhom, nemarnežem in nesposobnežem pred vašimi očmi dobesedno leze v rit, je to alarm prve stopnje, kar pomeni, da se takega človeka v bodoče ognite v širokem loku! Taki ljudje se često izkažejo za nevarne, še posebno če so izredno inteligentni in prebrisani. S takim človekom se ni dobro bosti. Sama se v primerih kadar obstaja možnost, da s tako osebo pridem v konflikt, raje potegnem nazaj. Potihem preštejem do tri in si mislim svoje, ne rečem pa nič. Včasih je pač modro biti tiho.
Nasprotno pa se mi večkrat zgodi, da se mi človek, katerega določene osebnostne lastnosti me na začetku motijo (motijo zato, ker so pač tako zelo različne mojim - se poskušam odvajati ljudi presojati na tak način!), kasneje prikupi. Pogosto se mi zazdi, da se je tak človek iznenada spremenil in mi kar naenkrat postane všeč, v resnici pa se je (zaradi nekaterih njegovih kvalitet, ki so se skrivale pod na videz nemarno/trdo/čudaško lupino) spremenil le moj pogled nanj. Šele ko sem pri njem našla določene kvalitete, sem bila sposobna odmisliti stvari, ki so me prej motile.
Glede na napisano se vam najbrž zdi kakšen čudak in tečnež od človeka da sem. Pravzaprav imate prav, verjamem, da marsikomu na prvi vtis ne delujem prav nič prisrčno in si za to tudi ne prizadevam kaj posebno. Pač nismo vsi vsem všeč, zakaj bi si morali kaj posebno prizadevati da bi bilo drugače?

P.S. Jasno da ne trdim, da so vsi ljudje tako zelo črno-beli, kot je opisano v temle spisu - seveda se najdejo tudi zoprneži, ki za vedno ostanejo zoprneži kot tudi taki, ki na človeka takoj naredijo prijeten vtis in tega tekom časa tudi ohranijo. Vendar, kot sem že rekla, imam sama v večini primerov ravno obratne izkušnje.

Zvončki in trobentice...

Tale fotografija je bila - kje drugje kot v Kamniku- posneta pred dvema urama!

Broške

Do brošk imam en poseben odnos. Najbrž zato, ker imam rada nakit. Najbrž zato, ker mi je bila kot otroku ena najljubših igric, ki sva se jo šli z babico "pospravljanje nakita", ki pravzaprav ni imela nič skupnega s pospravljanjem. "Pospravljanje" je bil le neke vrste izgovor, da sem babico zvabila v zgornje nadstropje, kjer je odprla svoje omarne depoje, v katerih je bil v šatuljah in starih škatlicah bonbonjer spravljen nakit - med drugim tudi broške. "Pospravljanje" je izgledalo tako, da je otrok odpiral škatle z nakitom, vse zložil na kavč, pregledal in nato zložil nazaj. Do brošk pa imam najbrž en poseben odnos tudi zato, ker sta si moja starša v času gradnje hiše z njimi pomagala do malo boljšega proračuna - no predvsem do tega, da smo imeli kaj za v pisker dat. Spomnim se večerov, ko so se v mali blokovski kuhinji na pladnjih na radiatorjih sušile broške, oblikovane iz neke modre italijanske mase, katere vonja se še danes dobro spominjam. Delo je potekalo tako, da jih je moja roditeljica izrezovala, roditelj pa jih je kasneje pobarval in polakiral. Bile so izredno zanimive broške vseh mogočih oblik: veliki listi, metulji, pikapolonice, nekatere pa so bile bolj abstraktnih oblik. Dve od njih hranim za spomin.

Do pred nedavnim jih nisem nosila. Zdele so se mi primerne bolj za gospe v zrelih letih in bila sem mnenja, da nekako ne pašejo k mojemu načinu oblačenja. Vendar sem lani, ko se mi je zdelo da so badgi že malo preveč izpeti kar naenkrat preklopila na broške. Te lahko (če so pravilno izbrane in pokombinirane) oblačilom dajo poseben karakter, v kombinaciji z ostalimi dodatki (predvsem z raznimi rutami) lahko z enim in istim oblačilom dosežemo več različnih videzov. Nekaj sem jih izdelala sama, nekaj pa jih je kupljenih na posebnih lokacijah - ali v kakšni izmed ljubših mi trgovin, ali pa v mestih, na katere me spominjajo vsakič znova ko si jih pripenjam. No, zadnja in ena ljubših je ogromna broška iz črnega pleksija oblikovalke Olge Košice.

Idejo za današnje pisanje sem dobila tule.

Fičo dan

"Greš na malico?" vpraša sodelavec. "Ma veš kaj, ne da se mi." odgovorim - sem ravnokar pohrustala malo svoje zaloge iz cekarja. "Jaz grem v mesto, ko se vrnem greva na kavo." reče. "Prav." odvrem. Čez cca pol ure odpre vrata in reče: "Pridi hitro!" "Mhm, kam pa greva?" vprašam zaspano. "Hitro, hitro!" me priganja. "Kaj pa mu je?" se sprašujem, pod roke pobašem bundo in stečem ven. No, sredi ulice stoji tale avto - lepo pološčen, z vsemi štirimi prižganimi se blešči v soncu. Nič ne sprašujem, smuknem noter in šele nato začnem zasliševati N-ja: "He, kje si ga pa dobil?!" V roke mi potisne zemljevid mesta z označeno krožno potjo, ki jo morava prevoziti in medtem pojasni, da imajo pri Fiatu danes predstavitev 500-ke za novinarje. Njegova punca je doma (ker je spregledala datum), on pa je šel ravno tam mimo, zagledal avtomobile in se spomnil, da sta onadva pravzaprav povabljena, pa se je odločil da se gre malo peljat. No, in tako se malo peljeva po s soncem obsijanem mestu, občudujeva šajni armaturo, špegle in vse pritikline - italijani so res mojstri dizajna, ni kaj!
Potem vrneva avto, spijeva kafe, pojeva malo futra in na izhodu nama prijazna hostesa v roke potisne lični beli vrečici. Potem takole hodiva in ugibava kaj za vraga je v tistem lepem zavitku. "Nadam se, da je automobilćić! precej otročje izjavi N.
In res je bil: mali rdeči fičko na daljinsko upravljanje! Morali bi videti veselje na obrazu 36.letnika! Upam si trditi, da se 36. letnik, ki v dar dobi avtomobilček na dalinjsko upravljanje (še posebno če je to novi fičko) le-tega ne razveseli nič manj kot 5. letnik. Morda se ga razveseli še toliko bolj, kajti petletnik ga po vsej verjetnosti po petih minutah flikne v kot in nanj kaj hitro pozabi, medtem ko ga 36. letnik po vsej verjetnosti postavi na vitrino, kjer ga potem občudije, tako kot stara mama občuduje difenbahijo, ki se bohoti na okenski polici.
Ampak kmalu zatem je nastala cela panika, kajti 36. letnik je ugotovil, da Fiatovci niso priložili baterij. "Ti, pojdi lepo tjale za vogal v tistole kitajsko trgovino, tam imajo vse kar ti srce poželi (predvsem pa vse, česar ti srce ne poželi), prav gotovo imajo tudi baterije!" ga potolažim. In res se vrne s celo šteko baterij ( ki bodo po vsej verjetnosti delovale točno pet minut) in ves navdušen pojasni, da jih je noter 10 in da so imele koštati samo 1.95 ojra. Potem smo s priročnim izvijačem odprli pokrovček, vstavili baterije in fičko se je že vozil po pisarni. Nič se nismo ozirali na to, da je v drugi sobi pri odprtih vratih (vrat ni) potekal nek sila pomemben sestanek. Fičko je brnel in veselo polagal ovinke med mizami. No, po sestanku pa se je našemu navdušenju pridružil še gospod šef.
Eh, v bistvu smo vsi eni veliki otroci!


P.S. Svojega Fička še nisem odvila. Lepo zavit v papir čaka, da ga podarim "otroku" od 400 mesecev naprej! Res škoda, ker ne praznujem valentinovega, bi prišparala na darilu.

Naive II

... in ne vem kako si lahko dopustim, da me v hohštaplerski trgovini - katere na tem mestu nebi omenjala - nategnejo, da za 100g čaja plačam 15 ojrov (seveda, čaj je zapakiran v jako všečni škatlici, jaz pa sem sužnja svojih oči) in nato doma ugotovim, da se zadevo da naročiti v spletni trgovini in to za samo 6.5 ojra!
Že nekajkrat sem se odločila, da neomenjene hohštaplerske trgovine ne obiščem več, a kaj morem, če se nesrečna trgovina nahaja na takem mestu, da moram iti vsak dan dvakrat tam mimo in potem noga kar sama od sebe stopi noter!

No, vsaj pri skodelici me niso tako zelo nategnili - samo za en euro sem jo preplačala!

Bob leta

"Ne vem kako si lahko dopustim, da me rezultati raznoraznih črednih glasovanj sploh (in vedno znova) še lahko presenetijo?! Stupid me!"
Je moja izjava na zmagovalno izjavo

Kupila sem napačno broško . Namesto "UNIQUE" bi moralo gor pisat "STUPID" ali pa "NAIVE".

Idealen večer

Ko se domov privlečeš ob pol devetih zvečer, potem pa eno uro kleče pod mizo med miljontavžnt kabli od računalnika, visiš na siolovi brezplačni telefonski številki in po navodilu možakarja s konjskimi živci v nedogled pretikaš kable... "Kateri modem pa imate? (Glede na pogovor, ki smo ga pred časom imeli z njegovim kolegom, sem ob navedbi imena prastarega modema pričakovala stavek: "Gospa tega modema pa ne uporablja nihče več!" Ampak ne, človek na ime Callisto 821 niti trznil ni!) "Gospa najprej iztaknite iz električne vtičnice kabel, ki gre iz modema. No gospa kaj se je zgodilo? Mhm nič. No gospa zdaj pa prižgite televizijo. Kaj piše na televiziji? Aha, zdaj pa iz vtičnice iztaknite kabel ki poteka iz komunikatroja. Kaj piše na televiziji? Aha, še vedno nič. Zdaj pa iztaknite kabel ki gre iz računalnika v modem in ga priključite na switch. A dela? Mhm, no gospa zdaj pa naredite novo povezavo (Gospa seveda ne najde siolovega CD-ja). Aha gospa, torej na internet ne morete. Hm, pojdite na settings, network connections in naredite novo povezavo. Zdaj pa iz switcha iztaknite kabel in ga vtaknite v modem" .... in tako naprej Po približno enourni kolobociji s kabli, ko gospa ni več dobro vedela kaj je modem, kaj je switch, kaj je komunikator in kaj je električna vtičnica, smo ugotovili da je šel switch po gobe!! Evo, ajm bek, priključena direkt na modem, kakršnega nihče več ne uporablja. Si morete misliti?!
Jutri pa po nov svič!