ponedeljek, februar 18, 2008

Bojim se prijaznih ljudi!

"Bojim se prijaznih ljudi" sem pred nedavnim napisala v G-talkovo vrstico - tja takoj pod svoje ime, kjer človek drugim udeležencem v G-talku vsakodnevno sporoča svoje "globokoumne misli" - in bila takoj "ošteta", češ kaj da mi je?!
Dovolj izkušenj imam z ljudmi, da lahko trdim, da se na prvi vtis zoprni mrakobneži pozneje izkažejo za veliko boljše in zanimivejše od tistih, od katerih se že ob prvem stiku cedi lepljiva sluz. S sluzavci je potrebno biti še posebej previden!
Všeč so mi ljudje, ki jih tekom poznanstva lupim kot čebulo in pod njihovo, na videz večkrat trdo lupino, najdem raznobarvne plašče, ki jih nikoli ne zmanjka. Na splošno so mi zelo všeč ljudje, ki imajo občutek za humor, zaželjeno je celo da so mestoma cinični, ne maram pa pikrih ljudi.
Često se mi zgodi, da me človek, ki se mi hoče hipoma prikupiti (kar se pogosto za kratek čas tudi zgodi - konec koncev smo globoko v sebi vsi malček naivni) v končni fazi pogosto razočara. Všeč so mi ljudje, ki se ne trudijo biti všečni za vsako ceno. Ker poznanstvo potrebuje čas. Potrebujem približno leto dni, da človeka posvojim ali pa se to pač ne zgodi. Zato imam malo pravih prijateljstev in tudi teh se ne trudim negovati za vsako ceno. Ljudje se spreminjamo in včasih je komu potrebno pustiti, da gre svojo pot. To seveda ne pomeni da se zaradi tega kaj manj maramo. Morda se (še vedno) maramo prav zaradi tega, ker smo se pravočasno ločili?!
Vsak se kdaj zmoti, dopusti nepravi osebi da mu zleze pod kožo, pogosto z izjavami "kako superioren da si ti, vsi ostali pa so nemarneži, lenuhi, neumneži in nesposobneži." Ko nekdo pred vami operira s takšnimi izjavami, vam je lahko kaj hitro jasno, da tem "očrnjencem" enako govori o vas. Če poleg vsega opazite, da tem lenuhom, nemarnežem in nesposobnežem pred vašimi očmi dobesedno leze v rit, je to alarm prve stopnje, kar pomeni, da se takega človeka v bodoče ognite v širokem loku! Taki ljudje se često izkažejo za nevarne, še posebno če so izredno inteligentni in prebrisani. S takim človekom se ni dobro bosti. Sama se v primerih kadar obstaja možnost, da s tako osebo pridem v konflikt, raje potegnem nazaj. Potihem preštejem do tri in si mislim svoje, ne rečem pa nič. Včasih je pač modro biti tiho.
Nasprotno pa se mi večkrat zgodi, da se mi človek, katerega določene osebnostne lastnosti me na začetku motijo (motijo zato, ker so pač tako zelo različne mojim - se poskušam odvajati ljudi presojati na tak način!), kasneje prikupi. Pogosto se mi zazdi, da se je tak človek iznenada spremenil in mi kar naenkrat postane všeč, v resnici pa se je (zaradi nekaterih njegovih kvalitet, ki so se skrivale pod na videz nemarno/trdo/čudaško lupino) spremenil le moj pogled nanj. Šele ko sem pri njem našla določene kvalitete, sem bila sposobna odmisliti stvari, ki so me prej motile.
Glede na napisano se vam najbrž zdi kakšen čudak in tečnež od človeka da sem. Pravzaprav imate prav, verjamem, da marsikomu na prvi vtis ne delujem prav nič prisrčno in si za to tudi ne prizadevam kaj posebno. Pač nismo vsi vsem všeč, zakaj bi si morali kaj posebno prizadevati da bi bilo drugače?

P.S. Jasno da ne trdim, da so vsi ljudje tako zelo črno-beli, kot je opisano v temle spisu - seveda se najdejo tudi zoprneži, ki za vedno ostanejo zoprneži kot tudi taki, ki na človeka takoj naredijo prijeten vtis in tega tekom časa tudi ohranijo. Vendar, kot sem že rekla, imam sama v večini primerov ravno obratne izkušnje.



7 komentarjev:

Vale pravi ...

V bistvu se ne bojim nikogar, razen sama sebe. Se pa ne družim rada z ljudmi, po večini, izjeme izključene ... zakaj? Dolga zgodba ... taka za ob pivu :-)

Mici pravi ...

Del o tem, da nam sčasoma postanejo všeč ljudje, ker spremenimo pogled nanje, je bil trenutek, ko sem si rekla: Točno to, punca! Veliko imam takšnih izkušenj. V obe smeri. In res zanimivo je, kako se zgodi, da nam je nekdo vešč ... Najbrž je kriv kamniški zrak (plus minus par kilometrov). :)

Marijan pravi ...

Sem v dilemi, če smem "prijazno pohvaliti" tvoje razmišljanje, ob tem se pa kar malo bojim, da ne bi padel v ono kategorijo priliznjencev. (malo za hec :-).

Ja, vsekakor se v popolnosti strinjam s tvojimi izkušnjami! Menim, da gre tukaj tudi za vprašanje osebnosti, kakšni so življenjski cilji nekoga in kakšna sredstva pri tem (ne) izbira. Opažam, da se je v naši družbi izoblikoval vzorec "biti uspešen", ki zapoveduje, da si v komuniciranju vljuden in prijazen le do tistih oseb in takrat, ko pričakuješ korist. Do vseh ostalih se pa lahko pokažeš v pravi luči. :-)

Po drugi strani pa je res tudi to, da se ljudje spreminjamo. Različni padci in vzponi v življenju se seveda odražajo tudi v odnosu do okolice. Se mi je že zgodilo, da sem za koga za nazaj izvedel, kakšne težave je imel in prestajal krizo, pa sem morda bil nerazumevajoč ali celo krivičen.

Glede prijateljstev: moje izkušnje so že takšne, da se tudi najboljša prijateljevanja odvijajo po nekakšnih k valovih. Ne vem, čemu tako, verjetno je za to krivih preveč spremenljivk, da bi ta sistem lahko bil determinanten. :-)

Se pa strinjam, kamniški zrak deluje pozitivno!

nta pravi ...

Se pravi, da je s tabo najbolje operirat tako, da te naslednjič, ko se srečava (srečavaaaaaa), ene dvakrat, trikrat mahnem okol kepe in šele potem vprašam, kako si?! Sam vprašam, da ne bom preveč prjazna! slučajn! kamlški zrak škodje.

-onka pravi ...

Zadnje čase bolj poredko diham kamniški zrak, tako da bi težko rekla ali ta škodi ali pač ne.
Nta, glede na to da se poznava že nekaj časa, najverjetneje veš kako se da z mano operirati. Se mi pa zdi, da vljudnostnih fraz v stilu "kako si" nisva nikoli uporabljali, tako da tudi zamah okoli kepe lahko mirno preskočiš. Razen če te tovrstna komunikacija zelo veseli.

nta pravi ...

Ah, bolje bi blo, če bi ti delala pri Vegradu, potem bi me veselilo :-)) Vse ostalo se pa hecam :-)

-onka pravi ...

Em... če bi jaz delala pri Vegradu... Zdi se mi, da bi bilo to praktično nemogoče, saj sem trdno prepričana, da ljudi moje stroke tamkaj pač ne zaposlujejo. Najverjetneje se boš s to trditvijo zelo strinjala, tako kot tudi vsi ostali, ki njihove packarije (pa ne tiste o katerih se zdaj tako piše) občutite na lastni koži. In denarnici.
No, ampak če bi delala pri Vegradu bi bila nemara zdajle že na Fidžiju! :)