Broške

Do brošk imam en poseben odnos. Najbrž zato, ker imam rada nakit. Najbrž zato, ker mi je bila kot otroku ena najljubših igric, ki sva se jo šli z babico "pospravljanje nakita", ki pravzaprav ni imela nič skupnega s pospravljanjem. "Pospravljanje" je bil le neke vrste izgovor, da sem babico zvabila v zgornje nadstropje, kjer je odprla svoje omarne depoje, v katerih je bil v šatuljah in starih škatlicah bonbonjer spravljen nakit - med drugim tudi broške. "Pospravljanje" je izgledalo tako, da je otrok odpiral škatle z nakitom, vse zložil na kavč, pregledal in nato zložil nazaj. Do brošk pa imam najbrž en poseben odnos tudi zato, ker sta si moja starša v času gradnje hiše z njimi pomagala do malo boljšega proračuna - no predvsem do tega, da smo imeli kaj za v pisker dat. Spomnim se večerov, ko so se v mali blokovski kuhinji na pladnjih na radiatorjih sušile broške, oblikovane iz neke modre italijanske mase, katere vonja se še danes dobro spominjam. Delo je potekalo tako, da jih je moja roditeljica izrezovala, roditelj pa jih je kasneje pobarval in polakiral. Bile so izredno zanimive broške vseh mogočih oblik: veliki listi, metulji, pikapolonice, nekatere pa so bile bolj abstraktnih oblik. Dve od njih hranim za spomin.

Do pred nedavnim jih nisem nosila. Zdele so se mi primerne bolj za gospe v zrelih letih in bila sem mnenja, da nekako ne pašejo k mojemu načinu oblačenja. Vendar sem lani, ko se mi je zdelo da so badgi že malo preveč izpeti kar naenkrat preklopila na broške. Te lahko (če so pravilno izbrane in pokombinirane) oblačilom dajo poseben karakter, v kombinaciji z ostalimi dodatki (predvsem z raznimi rutami) lahko z enim in istim oblačilom dosežemo več različnih videzov. Nekaj sem jih izdelala sama, nekaj pa jih je kupljenih na posebnih lokacijah - ali v kakšni izmed ljubših mi trgovin, ali pa v mestih, na katere me spominjajo vsakič znova ko si jih pripenjam. No, zadnja in ena ljubših je ogromna broška iz črnega pleksija oblikovalke Olge Košice.

Idejo za današnje pisanje sem dobila tule.