nedelja, februar 17, 2008

Broške


Do brošk imam en poseben odnos. Najbrž zato, ker imam rada nakit. Najbrž zato, ker mi je bila kot otroku ena najljubših igric, ki sva se jo šli z babico "pospravljanje nakita", ki pravzaprav ni imela nič skupnega s pospravljanjem. "Pospravljanje" je bil le neke vrste izgovor, da sem babico zvabila v zgornje nadstropje, kjer je odprla svoje omarne depoje, v katerih je bil v šatuljah in starih škatlicah bonbonjer spravljen nakit - med drugim tudi broške. "Pospravljanje" je izgledalo tako, da je otrok odpiral škatle z nakitom, vse zložil na kavč, pregledal in nato zložil nazaj. Do brošk pa imam najbrž en poseben odnos tudi zato, ker sta si moja starša v času gradnje hiše z njimi pomagala do malo boljšega proračuna - no predvsem do tega, da smo imeli kaj za v pisker dat. Spomnim se večerov, ko so se v mali blokovski kuhinji na pladnjih na radiatorjih sušile broške, oblikovane iz neke modre italijanske mase, katere vonja se še danes dobro spominjam. Delo je potekalo tako, da jih je moja roditeljica izrezovala, roditelj pa jih je kasneje pobarval in polakiral. Bile so izredno zanimive broške vseh mogočih oblik: veliki listi, metulji, pikapolonice, nekatere pa so bile bolj abstraktnih oblik. Dve od njih hranim za spomin.
Do pred nedavnim jih nisem nosila. Zdele so se mi primerne bolj za gospe v zrelih letih in bila sem mnenja, da nekako ne pašejo k mojemu načinu oblačenja. Vendar sem lani, ko se mi je zdelo da so badgi že malo preveč izpeti kar naenkrat preklopila na broške. Te lahko (če so pravilno izbrane in pokombinirane) oblačilom dajo poseben karakter, v kombinaciji z ostalimi dodatki (predvsem z raznimi rutami) lahko z enim in istim oblačilom dosežemo več različnih videzov. Nekaj sem jih izdelala sama, nekaj pa jih je kupljenih na posebnih lokacijah - ali v kakšni izmed ljubših mi trgovin, ali pa v mestih, na katere me spominjajo vsakič znova ko si jih pripenjam. No, zadnja in ena ljubših je ogromna broška iz črnega pleksija oblikovalke Olge Košice.

Idejo za današnje pisanje sem dobila tule.

11 komentarjev:

Vale pravi ...

Pozii rada nosim šale in rute, kamor se broška lahko prav lepo poda ...

-onka pravi ...

Očitno nas je bolj malo takih, ki nosimo broške. Še toliko bolje! :-)

Vale pravi ...

Počakaj, ko se bodo kar naenkrat razpasle in si jih bodo še na rit popali :-)

Anonimni pravi ...

Moja zbirka brošk je tudi kar "zavidanja vredna";-) in če malce bolje pogledam, so broške edine, ki ostajajo skoz desetletja, kar pomeni, da še vedno nosim tudi tiste od stare mame in mame... prstani se menjajo, zapestnice prav tako(če ne drugače v dimenzijah).

Matilda (sem na drugem računalniku in spet ne morem "not priti")
Obožujem tiste velike, ki si jih (tako kot damice v 40 in 50 letih prejšnjega stol. pripopam na kakšno črno dolčevito, čisto na vrh rame, majhni žužki na svilenem traku namesto pasu, retro svetleče broške, ki zepenjajo jopico namesto gumbo, predvsem pa imam rada broške na plaščih (kar naenkrat si "zares" oblečen).
Zavidam pa vam (tebi in Ani)te iz pleksiglasa, nisem se je še "dočepala". Pa bom!!!

Anonimni pravi ...

Aja, še nekaj...famozno pospravljanje je verjetno del naše ženske evolucije, moja nečakinja je najbolj pridna, ko ji pustim, da je sama z mojimi zadevami. Takrat se pospravlja nakit, torbice, šali, če jo pustimo v špajzo pa tudi čevlje. Edini pogoj: vse mora biti natanko tam kjer je bilo na začetku pospravljanja (dream on it).
Matilda

Ovca pravi ...

Uuau, nad tole Olgino broško sem tudi jaz čisto navdušena. Kje se pa to dobi? Jaz imam pa samo eno broško - srebrnega konja iz Prirodoslovnega muzeja. Ga grem odprašit!

-onka pravi ...

Matilda res je, pri broškah ni nekih posebnih modnih trendov (no, malo že).
Ovca dobi se jo v Pozitivu - no kadar Olga prinese novo pošiljko, kar pa je bolj poredko. Ob priliki se lahko skupaj odpraviva v Pozitive, kaj praviš?!

matilda pravi ...

Sem za!:-) Zadnje mesece sem sicer bolj poredko v prestolnici...amoak pomlad se bliža.

Ovca pravi ...

Konec marca bom v Ljubljani in mogoče nama rata že kakšna kava zunaj na sončku.

matilda pravi ...

Se mi je malce čudno zdelo, da mene vabiš:-D
Uh, kako se zdejle glupo počutim :-x
No, mogoče se pa kdaj vseeno vidiva, te bom po broškah spoznala.

-onka pravi ...

Ovca, velja!
Matilda ti pa tudi pokliči, če te bo pot slučajno zanesla v belo Ljubljano!