Fičo dan

"Greš na malico?" vpraša sodelavec. "Ma veš kaj, ne da se mi." odgovorim - sem ravnokar pohrustala malo svoje zaloge iz cekarja. "Jaz grem v mesto, ko se vrnem greva na kavo." reče. "Prav." odvrem. Čez cca pol ure odpre vrata in reče: "Pridi hitro!" "Mhm, kam pa greva?" vprašam zaspano. "Hitro, hitro!" me priganja. "Kaj pa mu je?" se sprašujem, pod roke pobašem bundo in stečem ven. No, sredi ulice stoji tale avto - lepo pološčen, z vsemi štirimi prižganimi se blešči v soncu. Nič ne sprašujem, smuknem noter in šele nato začnem zasliševati N-ja: "He, kje si ga pa dobil?!" V roke mi potisne zemljevid mesta z označeno krožno potjo, ki jo morava prevoziti in medtem pojasni, da imajo pri Fiatu danes predstavitev 500-ke za novinarje. Njegova punca je doma (ker je spregledala datum), on pa je šel ravno tam mimo, zagledal avtomobile in se spomnil, da sta onadva pravzaprav povabljena, pa se je odločil da se gre malo peljat. No, in tako se malo peljeva po s soncem obsijanem mestu, občudujeva šajni armaturo, špegle in vse pritikline - italijani so res mojstri dizajna, ni kaj!
Potem vrneva avto, spijeva kafe, pojeva malo futra in na izhodu nama prijazna hostesa v roke potisne lični beli vrečici. Potem takole hodiva in ugibava kaj za vraga je v tistem lepem zavitku. "Nadam se, da je automobilćić! precej otročje izjavi N.
In res je bil: mali rdeči fičko na daljinsko upravljanje! Morali bi videti veselje na obrazu 36.letnika! Upam si trditi, da se 36. letnik, ki v dar dobi avtomobilček na dalinjsko upravljanje (še posebno če je to novi fičko) le-tega ne razveseli nič manj kot 5. letnik. Morda se ga razveseli še toliko bolj, kajti petletnik ga po vsej verjetnosti po petih minutah flikne v kot in nanj kaj hitro pozabi, medtem ko ga 36. letnik po vsej verjetnosti postavi na vitrino, kjer ga potem občudije, tako kot stara mama občuduje difenbahijo, ki se bohoti na okenski polici.
Ampak kmalu zatem je nastala cela panika, kajti 36. letnik je ugotovil, da Fiatovci niso priložili baterij. "Ti, pojdi lepo tjale za vogal v tistole kitajsko trgovino, tam imajo vse kar ti srce poželi (predvsem pa vse, česar ti srce ne poželi), prav gotovo imajo tudi baterije!" ga potolažim. In res se vrne s celo šteko baterij ( ki bodo po vsej verjetnosti delovale točno pet minut) in ves navdušen pojasni, da jih je noter 10 in da so imele koštati samo 1.95 ojra. Potem smo s priročnim izvijačem odprli pokrovček, vstavili baterije in fičko se je že vozil po pisarni. Nič se nismo ozirali na to, da je v drugi sobi pri odprtih vratih (vrat ni) potekal nek sila pomemben sestanek. Fičko je brnel in veselo polagal ovinke med mizami. No, po sestanku pa se je našemu navdušenju pridružil še gospod šef.
Eh, v bistvu smo vsi eni veliki otroci!


P.S. Svojega Fička še nisem odvila. Lepo zavit v papir čaka, da ga podarim "otroku" od 400 mesecev naprej! Res škoda, ker ne praznujem valentinovega, bi prišparala na darilu.