Plan

Pred dvema urama sem trikrat zapovrstjo kihnila. Nato me je malček popraskalo po grlu. Potem sem nekaj časa gledala v zrak in premišljevala ali je to morda razlog za alarm?! Nakar mi je bilo malček slabo. Glede na to, da oseba s katero sem bila v zelo bližnjem kontaktu že cel dan smrka in kiha, sem se odločila, da jutri ostanem doma!
Imam plan! Pogledala bom tole in tole, prebrala pa tole. Navsezadnje bom ugotovila, da biti bolan sploh ni tako zelo slabo!

Nasveti za hišo in dom

oziroma: nasveti za vse, ki ste v tem tednu na Tok zavesti zašli preko naslednjih ključnih besed:
"Kako dolg je rok trajanja barv za lase" rok uporabe je ponavadi napisan na škatlici, v kateri se nahaja produkt za katerega nas zanima rok trajanja, v tem primeru je to barva za lase. Seveda je povsem možno, da je namesto roka uporabe na škatli označen rok izdelave artikla, kar pomeni, da je nekje v navodilih napisano koliko dni po datumu izdelave je zadeva še uporabna. Če ste izgubili škatlico v kateri je bil izdelek zapakiran, barvo lahko kljub temu preizkusite in po dobre pol ure vidite ali je bil izdelek še uporaben.
"Gliste pri labradorcih" Kljub temu, da v življenju še nisem videla pasje gliste, si upam trditi, da je glista, ki se naseli v labradorcu povsem enaka glisti, ki domuje v nemškem ovčarju, dobermanu ali kateremukoli psu druge pasme, tudi mešance napadajo enake gliste kot rodovniške pse. Gliste so zelo neselektivne in si svojih gostiteljev ne izbirajo glede na rodovnik ki le-tem pritiče. Tablete proti črevesnim zajedalcem pri psih (katerekoli pasme) lahko kupite v lekarni.

"Zajec - jate" Zajci ne letajo po zraku, torej se ne zbirajo v jatah. V jatah se zbirajo golobi in vse ostale ptice tega sveta.
"Beli tok, ali je lahko nevaren" Ravno toliko je nevaren kot Tok zavesti - se pravi da je povsem nenevaren - s to razliko da od Toka zavesti lahko postanete zasvojeni, od belega toka pa pač ne.
"Brnenje vetrnice v računalniku" če vas brnenje moti, ga lahko odpravite na čisto preprost način: ugasnete računalnik!

Upam da vam bodo tile nasveti zmanjšali količino sivih las, količine meric popitega alkohola in čirov na želodcu!

Izložba meseca

Kandidatka za naj-izložbo meseca. Posneto danes zjutraj pred Maksijem. Se mogoče komu sanja kaj nam želijo sporočiti?! (Btw lutke so z otroškega oddelka)

Golobja ambasadorka

Golobi se mi zdijo malček nagravžni in njihovim preletom nad svojo glavo se, če se le da, izognem. Dasiravno menim, da Ljubljana ne spada ravno med "golobom naklonjena mesta", kajti zdi se mi, da je bilo teh ptic včasih občutno več. Svoje prelete običajno izvajajo na kongresnem trgu, drugod jih v velikih jatah skorajda ni opaziti.
Danes zjutraj pa so se prav počasi v veliki jati spuščali iz strehe glavne pošte na pločnik pri prehodu za pešce ki vodi k Nami. V trenutku ko sem jih zagledala (še preden sem utegnila opaziti vir okoli katerega so se nagnetli in ga skoraj zakrili), mi je na misel prišla vsebina posta, ki sem ga - kakšno naključje - pred dvema dnevoma prebrala na Salonitkinem blogu. Golobarka je bila točno taka, kot sem si jo predstavljala ob branju Natašinega spisa: zanikrno opravljena starejša babnica, ki na glavi nosi frizuro podobno sračjemu (golobjemu) gnezdu, s pvc vrečakami na rokah, za seboj pa je vlekla voziček na kolesih, iz katerega je na pločnik stresala zrnje namenjeno požrešnim golobom. Kakšen bizaren hitchcockovsko strašljiv prizor: ko se je babnica premaknila, se je z njo vred premaknila še cela jata požrešnih ptic.

Če bi imela kakšen euro viška, bi gospe z veseljem kupila enosmerno vozovnico s končno postajo Benetke - Markov trg.

Diši...

...po pomladi!! Tudi dnevi so že občutno daljši. V medijih so danes objavili, da je bil včerajšnji dan najbolj depresiven letošnji. Fino - torej bodo vsi ostali boljši! In včerajšnji niti ni bil tako zelo slab.

Neuvrščeni

oseba A: "Dober dan, vpisala bi se v knjižnico."
oseba B: "Še študentka?!"
oseba A: (potihem: "Hvala za kompliment!") "Em, ne."
oseba B: "Zaposlena torej."
oseba A: "Em, ne. Nikamor ne pašem."
oseba B: (osebo A bi rad na vsak način zbasal v enega izmed svojih okvirčkov) "Aha, potem ste na zavodu za zaposlovanje?"
oseba A: "Ne, tudi tam nisem. Saj vam pravim: jaz ne spadam nikamor."
oseba B: (čudno gleda, najbrž je v vsej svoji bibliotekarski karieri prvič naletel na osebo, ki nikamor ne spada?!) "Dvanajst evrov."
Oseba A (ki ne paše nikamor) plača s kreditno kartico.

Tako je to dandanes. Človek dela "from najn tu fajf" in nikamor ne spada. Med neuvrščene morda?!

Male bizarnosti

Evo, samo še eno na to temo, potem pa ne bom več. Najbrž izgleda kot da je kajenje ena izmed mojih redkih okupacij. No, pa ni. Ravno tako je naneslo, da se tole spet nanaša na kajenje. Listek z naslednjim besedilom je bil priložen v škatlici nekih cigaret. Takole piše:

"Vzemite si trenutek zase. Zazrite se v nebo in si predstavljajte...
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas.
Za nepozabne trenutke v letu, ki prihaja.
Kajenje ubija.
Posebej izbrana mešanica najkakovostnejšega tobaka prinaša prefinjen in značilen okus. Ogljen filter zagotavlja edinstven občutek. Eleganten zavojček in bel filter sta tista, ki naredita vaš izbor enkraten. Ravno tak, kot ste vi.
Kajenje ubija.
Občutite trenutek zadovoljstva.
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas."

Precej bizarno, ne?!

"Tega pa nihče več ne uporablja!"

Včeraj mi je prijatelj prišel uredit računalnik, pa je bilo med drugim potrebno na novo inštalirati internet. Ne, nimam namena pisati o tem, da sem kot nora iskala sto let stare papirje z gesli, in registracijskimi kodami, ne, to niti ni bil največji problem. "Organizirana" oseba kot sem, sem za iskanje papirjev porabila (samo) švoh pol ure, kar si štejem v čast, kajti ponavadi za take podvige porabim malodane cel teden, nazadnje pa se v hudi sili priporočim vsem svetnikom, oz. če smo natančni samo enemu izmed njih: Svetemu Antonu padovanskemu in se potem vsakič tolčem po glavi, češ "kaj se tega nisem domislila že prej?!" ker prošnje pri Antonu vedno zaležejo. Kaj češ, včasih je potrebno stisniti zobe in pozabiti na principe. Toplo vam polagam na srce: kadar boste kaj iskali in te stvari ne boste in ne boste našli, se priporočite svetemu Antonu. Vedno deluje! Tega sem se naučila v prejšnji službi - tam smo se namreč za vse izgubljene fascikle priporočali temu svetniku in vedno je delovalo...
No, ko sem našla vse tiste papirje z gesli in registracijami, je bilo pričakovati da bo ob ponovnem zagonu računalnika zadeva avtomatsko delovala. Ampak ne. Na internet se je potrebno nakonektati manualno in nato počakati par minut, da se zadeva sprovede. Ob klicu na Siol dežurna oseba najprej vpraša kateri modem uporabljam. "Callisto št. nevemkolk" odgovori prijatelj. "Tega modema ne uporablja nihče več in to je vzrok da zadeva ne deluje korektno" odgovori pristojna oseba. "Aaaa?! In kaj naj zdaj storimo?" "Ja, potrebno bo skleniti nov paket" objasni Siolovec. No, krasno čudovito?! Kakšni bebci! Od kje naj jaz vem, da je njihov modem (ki je star tri leta) praktično neuporaben?! Človeku res ne pride na misel, da bi ob množici vseh butastih vsakodnevnih opravkov preverjal ali je dotični modem še uporaben ali pač ne. In potem izpadem kot nek bebec, ki živi nekje sto let pred leseno žlico... Da, vsekakor bo potrebno skleniti nov paket. Ampak ne s Siolovci, temveč s kom drugim, ki je poleg tega da ljudem uturava sto let stare modeme (zadeva deluje tako kot seluje zdaj že od vsega začetka, v internetno omrežje se moram namreč vsakič nakonektati manualno) tudi cenovno veliko bolj ugoden!

Spet sem kršila zakon

OPOZORILO: Vsi ki ste preobčutljivi na nikotin, lahko branje spodnjih vrstic mirno preskočite!

Danes je potekalo še zadnje v verigi novoletnih obdarovanj: obdarovanje med sodelavci. Med darili je bilo daleč najzanimivejše šefovo. Sem kar malo debelo pogledala, ko sem poleg radirke in pisala v svoji najljubši barvi iz paketka izvlekla zavojček cigaret! "Indonezijski so, kupil sem jih na bazarju Sila. Tudi jaz bom enega pokadil!" reče A, ki drugače ne kadi in tudi nikoli ni. Ko je nastopil čas za kavo, se na vprašanje: "Kdo gre na cigareto?" najprej odzove A, nato še N (bivši kadilec), na koncu pa še P (ki ni nikoli kadil cigaret). "Danes kadimo notri!" določi A.

N je iz Srbije privlekel plastični vrček na elektriko (v katerem kavo lahko pomešaš samo s pvc žličko, v nasprotnem primeru lahko povzročiš kratek stik), na katerem skuha pravo turško kavo, P na mizo postavi ratluk z vrtnico - tudi ratluk je N prinesel "od njihovih tam dol". Nato družno posedemo okoli mize in si prižgemo cigarete. Kako fino je takole sedeti na službenem mestu, piti kavo, prigrizovati mehak vrtnični ratluk in kaditi cigareto, katere filter na ustnicah pusti okus po sladkem, dim pa diši po klinčkih. Še bolj lušno je to, da je to početje še toliko slajše, ker je prepovedano. Vsi smo bili blazno navdušeni nad vonjem, ki je prevzel prostor, razen sodelavke, ki je ob prihodu iz malice revsknila: "Kaj pa tako smrdi?! Ste kadili?!"

P.S.: Moja torbica danes diši po klinčkih. Zelo zelo lepo diši!

Male nočne čarovnije

Male nočne čarovnije so fajn. Odkar sem vstopila v skupnost, ki se imenuje delavsko ljudstvo, je malim nočnim veselicam definitivno odklenkalo. Ampak med prazniki me je spet "prijelo" prčkarjenje...

Tole zajkljo sem Lani obljubila pred slabim letom. Malo je trajalo, ampak obljuba dela dolg, zajklja Angelca je zdaj tu in čaka da vzamem pot pod noge in jo odnesem tja nekam na ljubljansko. Upam da bo Lani prismuknjena bio (polnjena je namreč s pirinimi luščinami in jo bo lahko uporabljala tudi kot blazinico) ošpičasta zajklja všeč!

Ko sem bila že ravno v elementu, sem oblekla še iPod. Ker sem preškrta, da bi dala tistih 30 eurov za originalno oblekco. Tale je tudi veliko lepša kot tisti konfekcijski proizvodi večine, ker je unikatna, pa še iz žameta, ki je potiskan z lušnimi motivi dreves in hišic!!

Gedžet za pajke!!

Saj ne da se jih bojim, ampak preveč simpatični mi pa tudi niso. Kadar se kakšen znajde v stanovanju ponavadi poiščem dežurno žrtev, ki mora žuželko odnesti ven, ker jih načeloma ne ubijam (je pa res, da na vsake toliko časa kakšnega posesam). Tole je eden izmed gedžetev katerega definitivno želim posedovati!

Otrok socializma

Slavenka Drakulić v knjigi "Kako smo preživeli socializem in se celo smejali" opisuje ženske iz držav, ki so gojile socializem (države so gojile socializem, ne ženske). Med drugim piše o tem, kako so te ženske spravile vsako najmanjšo stvar, za katero se jim je zdelo, da jim bo enkrat še kako prišla prav: kozarce od marmelade, škatle za čevlje, gumbe, polivinilaste vrečke... Moja babica spravi vsako najmanjšo stvar, za katero se ji zdi, da ji bo nemara enkrat še prišla še kako prav. Moja mati spravi vsako stvar, za katero se ji zdi, da ji enkrat še kako prišla prav. Včasih sem bila tudi sama taka. Zdaj spravim samo še vsako drugo stvar, za katero se mi zdi, da mi bo enkrat še kako prišla prav. Dlje od tega še nisem uspela napredovati.

Moja delovna soba je opremljena minimalistično in v njej VLADA MINIMALIZEM. Tam kjer oko vidi. Tam kjer oko ne vidi so skladišča. V skladiščih (ki jih ni veliko, to so: regal s knjigami in revijami, predali v pisalni mizi ter visok predalnik) je vse organizirano tako, da so napolnjena do zadnjega prostorčka. Nesrečni predalnik je visok meter in pol, širok meter trideset, ima pa šest predalov. Če izmed enega od predalov želim potegniti predmet, ki je spravljen nekje zadaj, moram odmakniti vse kar je spredaj in nato v enakem vrstnem redu zložiti nazaj - neke vrste puzzle, ki zna biti jako zagoneten!

Že dva dni po principu puzzla prestavljam stvari, jih v mislih potehtam, potem pa ali fliknem stran ali položim nazaj. Tistega kar položim nazaj je več. Sem pač otrok socializma, ki je nekje pri dvajsetih padel v kapitalizem. To pa je najbolj ubijalska kombinacija kar si jih lahko predstavljate: socializem, ki ti veleva da moraš vsako stvar spraviti in kapitalizem, ki ti vedno znova veleva da kupuj, dokler ne izkoristiš limita (roko na srce: limita ne koristim če se le da, upam si trditi, da nakupujem kolikor toliko racionalno). Ampak pohištvo se šibi pod težo katalogov, prospektov iz nevemkaterega sejma več (pa kdo še rabi prospekte, saj imamo internet), starih revij, cd-jev katerih že leta in leta ni nihče poslušal, rol neuporabljenega papirja... Najraje bi se napila in potem v trenutku neprištevnosti vso odvečno robo zabrisala v smetnjak. Ker trezna tega enostavno nisem sposobna. Sem pač otrok socializma!

P.S. Na mizi imam kozarec refošeka! ;-)

Novoletni dekor

_

Vem da imate že čez glavo zapisov o novoletnih dekorjih, ki se pojavljajo na tem blogu, še posebno zdaj, ko je novo leto in vsi pripetljaji v zvezi z njim že zdavnaj passe, v trgovinah delajo inventure, na police bašejo pustne kostume (in mlečne izdelke ter pašto, ki bodo za 25% dražji...), v tiskarnah pa tiskajo letake na katerih so namalani pustni krofi in konfeti. No, ampak jaz bi vseeno rekla še eno na temo novoletnega dekorja.
Prejle me je obiskala prijateljica Malči in me opozorila na to, kako lep dekor da imam pred vrati. "Aaaa?! Kakšen dekor?" "Poglej tukaj, no!" reče Malči in s prstom pokaže nekam pod adventni venček, točneje na dno posode, ki je pritrjena na zid in poleti služi namenu ocvetličenja vhodnega portala. Iz dna posode - iz luknjice, ki služi odvodnjavanju, štrli cigaretni ogorek. Res ljubko! Najprej se mi je vse skupaj celo zdelo hecno, ker poznam točno eno osebo pod soncem, ki bi bila sposobna iz heca ustvariti tak domiselen dekor. Ampak ne, edina oseba pod soncem, ki bi bila sposobna ustvariti tako kreativen dekor pravi, da o tem ne ve ničesar. Zanima me sledeče; glede na to, da ljudje ki obiskujejo našo hišo NISO kadilci in da je okoli hiše ograja, na kateri je pritrjena tablica domače izdelave na kateri je narisan velik črn pes, kateremu mu iz gobca teče kri, pod sliko pa je napisano: "Pozor zelo hud pes" je bil nekdo sila pogumen, da se mu je dalo zbasati se v ograjen teritorij samo zato, da je novoletnemu dekorju pridal piko na i. Morda je spregledal grozilno tablo in vstopil s slabimi nameni, pa ga je izpred praga pregnal grozeč lajež, ki se je razlegal iz hiše, lajež pa je proizvajal pes, kateri ni čisto nič podoben tistemu, ki je narisan na tabli. Ne vem, avtor dekorja bo vsekakor ostal neznan... Morda pa naslednje leto na vrata obesim listek z napisom "naj vsak obiskovalec novoletni dekoraciji prida svoj košček" in bo iz tega nastala cela umetniška instalacija!

Mrtve kune, zlata fasada in drsanje

Kuham lahko kjerkoli. V katerokoli kuhinjo me postavite, kuham. Samo da ima le-ta štedilnik, par piskrov in vodo, za katero pa ni nujno da je vedno tekoča oz. izpod pipe. Tudi z vodo iz potočka smo že skuhali raznorazne okusne jedi. A resnica je ta, da ima jed samo v domači hiši točno določen vonj in okus. In ko po nekajdnevni odsotnosti takole sedim za domačo delovno mizo, se nalivam z rooibosem v katerega namakam amarretine, premišljujem ravno o tem. Pa saj je samo čaj! A ta čaj, pa čeprav iz enega in istega zavitka, bo imel povsod drugačen okus. Okus je odvisen od vode iz katere ste ga pripravili, iz posode kjer je bila le-ta zavreta in če mene vprašate, od vonja ki je v prostoru prisoten medtem ko čaj okušate (kot vemo ima vsako stanovanje svoj vonj, pa nebi zdaj po tem, morda kdaj drugič). Seveda je čaj prijetno piti v dobri družbi, a pravkar ga pijem sama in upam si trditi, da je tale najboljši od vseh!

Pravzaprav sploh nisem hotela pisati niti o čaju niti ne o debati, katera se je odvijala na današnje sončno popoldne ob cappucinu na nekem trgu, na katerem stoji hiša, katere zlata fasada se v soncu zavoljo zlatega dekorja zapeljivo lesketa. V tej debati je bilo govora o tem ali je nošenje krzna eden izmed smrtnih grehov ali pač ne (to, da sem med premlevanjem tega sila težkega in delikatnega vprašanja imela na glavo poveznjeno kučmo iz krzna zajca, ki je svojo žalostno smrt storil nekje na Kitajskem niti ni tako nepomemben podatek). Ker sem vam mimogrede vrgla v glodanje vprašanje o legitimnosti nošenja krzna, naj vseeno povem svoje skromno mnenje na to temo: skrajno me nervirajo razni aktivisti, ki s spreji v rokah tekajo po ulicah in preganjajo v pelce odete gospe, katere bi, če nebi bile odete v le-to zadobile gangreno celotnega telesa (če je to sploh mogoče?!). Kar se mene tiče, naj se vsak sam odloči ali bo krzno nosil ali ne, kakor naj se tudi vsak sam odloči ali bo imel za kosilo na krožniku mrtvo žival ali pač ne. Sama ne posedujem pelc manteljna in ga tudi nikoli ne bom, prav tako na tleh nimam govejih kož, je pa res da na svoji betici prenašam mrtvega zajca, ki je svoj žalostni konec storil nekje na Kitajskem in še naprej ga bom z velikim veseljem nosila, če mi le ne bo pot prekrižala kakšna aktivistka iz Jadrankinega plemena. Ker mi je pod kučmo prijetno toplo, naušnike pod brado zavežem in mi izpod krzna kukajo samo nos in usta, oči pa (kadar je sonce, to je bilo danes) zakrijem s sončnimi očali, potem takole namaskirana sedim na soncu v kadilskem raju, v katerega so me pregnali tisti katerih življenja ogrožam s svojimi nikotinskimi izdihi in modrujem o primernosti nošenja krzna, medtem pa mimo mene paradirajo priletne Tržačanke odete v plašče iz nercev in činčil, ki so svojo kratko življenje zaključili neznanokje.

No, zdajle je že pozna ura, takole točem po tipkovnici in vam razdajam svoje globoke misli, prste grejem ob skodelici najboljšega čaja in medtem urejam fotografije posnete med ležerno zabluzenimi prazniki. Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da so me zgoraj (in spodaj) naštepane fotke spodbudile k premišljevanju, da je končno nastopil čas, da otvorim sezono drsanja (čeprav sem še pred časom tukajle zatrjevala, da si drsanja pravzaprav sploh ne želim).

Si ga res nisem. Vse dokler se nisem včeraj sprehodila po zaledenelem jezeru, občudovala debelo ledeno skorjo in se potem radostila ob zvokih, ki odmevajo v gozd, le-te pa sproducirajo nabrušena rezila, ki drsijo po ledeni skorji. Drsalke sem pred leti kupila zaradi druženja z osebo, ki me je nekajkrat (v takrat še starih in premajhnih drsalkah) držala pod roko in kot medveda vlekla po ledu. Motorika je bila moj problem odkar pomnim, še večji problem pa mi je, od trenutka ko sem si na noge navlekla drsalke, delalo vprašanje "kako za vraga se na drsalkah ustaviti" (postaviti na špico!) ne da bi od tem padel na rit ali (bogobvaruj) na nos! Oseba, ki ji trenutno pritiče vloga vlečenja pod roko, ne poseduje drsalk, niti ne zna drsati, si pa močno želi poizkusiti. V primeru da si ta oseba uspe izposoditi drsalke številka 44, se bova ta vikend družno ubijala po ledu, v nasprotnem primeru bom to najbrž počela sama - glede na vse med prazniki konzumirane dobrote in posledično zadebeljenih določenih delov telesa, me ne bo kaj prida bolelo tudi če usekam po tleh (govorimo o padcu na rit, da ne bo pomote, ker od pretiranega prenajedanja se na srečo ne da zrediti v nos). Dodatno zimsko oblazinjenje bo v tem primeru vsaj imelo nek namen. Dobre duše so mi svetovale naj se grem prizkusit na naše kamniško drsališče, ampak res nebi hotela tvegati da se nasadim na vodnjak (glej sliko) ali pa da fliknem po tleh pred vsemi kamniškimi firbci, ki slonijo ob ograji in se nalivajo s kuhanim vinom. Ne, šla bom na jezero! Poročilo sledi...

Takole pa se na ledu zabava pikast pes.