Pravzaprav sploh nisem hotela pisati niti o čaju niti ne o debati, katera se je odvijala na današnje sončno popoldne ob cappucinu na nekem trgu, na katerem stoji hiša, katere zlata fasada se v soncu zavoljo zlatega dekorja zapeljivo lesketa. V tej debati je bilo govora o tem ali je nošenje krzna eden izmed smrtnih grehov ali pač ne (to, da sem med premlevanjem tega sila težkega in delikatnega vprašanja imela na glavo poveznjeno kučmo iz krzna zajca, ki je svojo žalostno smrt storil nekje na Kitajskem niti ni tako nepomemben podatek). Ker sem vam mimogrede vrgla v glodanje vprašanje o legitimnosti nošenja krzna, naj vseeno povem svoje skromno mnenje na to temo: skrajno me nervirajo razni aktivisti, ki s spreji v rokah tekajo po ulicah in preganjajo v pelce odete gospe, katere bi, če nebi bile odete v le-to zadobile gangreno celotnega telesa (če je to sploh mogoče?!). Kar se mene tiče, naj se vsak sam odloči ali bo krzno nosil ali ne, kakor naj se tudi vsak sam odloči ali bo imel za kosilo na krožniku mrtvo žival ali pač ne. Sama ne posedujem pelc manteljna in ga tudi nikoli ne bom, prav tako na tleh nimam govejih kož, je pa res da na svoji betici prenašam mrtvega zajca, ki je svoj žalostni konec storil nekje na Kitajskem in še naprej ga bom z velikim veseljem nosila, če mi le ne bo pot prekrižala kakšna aktivistka iz Jadrankinega plemena. Ker mi je pod kučmo prijetno toplo, naušnike pod brado zavežem in mi izpod krzna kukajo samo nos in usta, oči pa (kadar je sonce, to je bilo danes) zakrijem s sončnimi očali, potem takole namaskirana sedim na soncu v kadilskem raju, v katerega so me pregnali tisti katerih življenja ogrožam s svojimi nikotinskimi izdihi in modrujem o primernosti nošenja krzna, medtem pa mimo mene paradirajo priletne Tržačanke odete v plašče iz nercev in činčil, ki so svojo kratko življenje zaključili neznanokje.
No, zdajle je že pozna ura, takole točem po tipkovnici in vam razdajam svoje globoke misli, prste grejem ob skodelici najboljšega čaja in medtem urejam fotografije posnete med ležerno zabluzenimi prazniki. Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da so me zgoraj (in spodaj) naštepane fotke spodbudile k premišljevanju, da je končno nastopil čas, da otvorim sezono drsanja (čeprav sem še pred časom tukajle zatrjevala, da si drsanja pravzaprav sploh ne želim).
Si ga res nisem. Vse dokler se nisem včeraj sprehodila po zaledenelem jezeru, občudovala debelo ledeno skorjo in se potem radostila ob zvokih, ki odmevajo v gozd, le-te pa sproducirajo nabrušena rezila, ki drsijo po ledeni skorji. Drsalke sem pred leti kupila zaradi druženja z osebo, ki me je nekajkrat (v takrat še starih in premajhnih drsalkah) držala pod roko in kot medveda vlekla po ledu. Motorika je bila moj problem odkar pomnim, še večji problem pa mi je, od trenutka ko sem si na noge navlekla drsalke, delalo vprašanje "kako za vraga se na drsalkah ustaviti" (postaviti na špico!) ne da bi od tem padel na rit ali (bogobvaruj) na nos! Oseba, ki ji trenutno pritiče vloga vlečenja pod roko, ne poseduje drsalk, niti ne zna drsati, si pa močno želi poizkusiti. V primeru da si ta oseba uspe izposoditi drsalke številka 44, se bova ta vikend družno ubijala po ledu, v nasprotnem primeru bom to najbrž počela sama - glede na vse med prazniki konzumirane dobrote in posledično zadebeljenih določenih delov telesa, me ne bo kaj prida bolelo tudi če usekam po tleh (govorimo o padcu na rit, da ne bo pomote, ker od pretiranega prenajedanja se na srečo ne da zrediti v nos). Dodatno zimsko oblazinjenje bo v tem primeru vsaj imelo nek namen. Dobre duše so mi svetovale naj se grem prizkusit na naše kamniško drsališče, ampak res nebi hotela tvegati da se nasadim na vodnjak (glej sliko) ali pa da fliknem po tleh pred vsemi kamniškimi firbci, ki slonijo ob ograji in se nalivajo s kuhanim vinom. Ne, šla bom na jezero! Poročilo sledi...
Takole pa se na ledu zabava pikast pes.
11 komentarjev:
>Motorika je bila moj problem odkar pomnim
Tudi meni - zaradi tega sem staknila nič koliko poškodb, predvsem glave, kar mi je žal pustilo tudi razmeroma resne posledice.
Nisem vedela, ali sem samo zmedena, ali imam dejansko kako težavo z motoriko, ali pa morda ni vse v redu z možgani ... Dokler mi niso pred nekaj tedni po golem naključju testirali vida.
In kaj se je izkazalo? Da tako rekoč ne premorem globinskega vida, čeprav se mi je vse življenje zdelo, da s tem ni nič narobe. Saj vendar vem, kaj je spredaj in kaj zadaj, se mi je zdelo.
Ker pa ti globinskega vida ne testirajo kar tako, sploh če sicer odlično vidiš, vse do zdaj misem vedela, v čem je vzrok moje neverjetne zmožnosti za padanje, spotikanje in okornosti nasploh ...
Zanimivo, ne? ;-)
Po Trstu se vedno sprehaja kup tet v raznih mrtvih živalih. Jaz bi jih vedno pošpricala z varkino. Ne me vprašat zakaj, ampak tako me pač prime. Verjetno ne izrecno zaradi tega, ker nosijo mrtve kožuhe, kot bolj zato kako jih nosijo. Grozna sem :-)
Axa pri meni sicer ni tako hudo, a nebi se čudila če bi ugotovili da tudi meni manjka delček globinskega vida. Sliši se neverjetno, a v telesu je vse povezano. Pred časom je neko mamino znanko frizer poslal k zobarju - da je z zobmi nekaj narobe pa je ugotovil (če se ne motim) ker ji je na določenem delu glave manjkal šop las.
Vale, mene pa to niti ne moti. Če bi jaz živela tam, najbrž tudi nebi imela drugega dela kot da paradiram po mestu gor in dol in razkazujem svojo garderobo. Trst je fin za kakšen izletek in za posedanje ob šalci kapučina, za živet tam pa po mojem za umret dolgočasen...
Trst se že leta spopada s pomanjkanjem mladih, ki se vedno bolj izseljujejo in to se mu zelo pozna. Trst je najboljši za vožnjo z motorjem, človek ima na njem absolutno prednost pred vsemi :-)
Mislim, da sva se isti dan sprehajali po Trstu :-)
Včeraj?! Škoda ker se nam niso poti križale.
Drin, drin ... halo Vale, kje si? :-)
Jaz sem šla po eno škatlo za Onko :-)
Jaz si pa nisem nobene škatle kupila, ker se mi je ni dalo celo popoldne prenašat s sabo, v avto pa se mi je tudi ni dalo nosit. :-)
Škatle na stran, obljubim, da je ne bom zopet poglodala :-)
Sem včeraj razmišljala o teh pelc mantlih in tetah, ki jih nosijo in ugotovila, da:
a) Si sama nikoli ne bi kupila pelc mantla.
b) Da imam v omari en mantl, ki je podložen z nekim pelcem in ga ne nosim, ker se nekako ne počutim dobro v njem.
c) Da mi gredo tete s pelc mantli na živce, zaradi razloga, ki sem ga navedla in še zato, ker se mi zdi, da jih ne nosijo zato, ker bi jih zeblo, ampak zato, ker pač se jim zdi pelc kul, ampak marsikdo marsikaj zato nosi.
d) Prepovedala bi ubijanje živali samo zaradi pelc mantlov. Krave in pujse ipak pojemo preden iz njih naredimo jakne in drugo galanterijo.
@ a)Tudi jaz si nikoli ne bom kupila pelz mantla
@ c)Seveda jih nosijo izključno kot statusni simbol. Tista tržaška burjica ne more biti tako huda, da se nebi dalo preživet zime brez da bi človek na sebi imel navešen kožuh
@ d)To da živali gojijo izključno zaradi krzna je nonsenz, ampak to lahko spremenijo izključno potrošniki, s tem da teh produktov ne kupujejeo, aktivisti s svojim bojem po mojem dosežejo ravno nasprotno od hotenega. Tako da naj se vsaka gospa sama zase odloči ali želi da bo zanjo veljal rek: "sto lisic na en prasic!" :-)
Ampak jaz si še vedno želim eno pelc teto poškropit z varikino, kot si želim enkrat odrezat vse une balone, polnjene s helijem, da poletijo v kupu po zraku. Itaq tega ne bom storila, ampak želim si pa :-)
BTW pike na ledu so pa fletkane ...
Objavite komentar