Golobja ambasadorka

Golobi se mi zdijo malček nagravžni in njihovim preletom nad svojo glavo se, če se le da, izognem. Dasiravno menim, da Ljubljana ne spada ravno med "golobom naklonjena mesta", kajti zdi se mi, da je bilo teh ptic včasih občutno več. Svoje prelete običajno izvajajo na kongresnem trgu, drugod jih v velikih jatah skorajda ni opaziti.
Danes zjutraj pa so se prav počasi v veliki jati spuščali iz strehe glavne pošte na pločnik pri prehodu za pešce ki vodi k Nami. V trenutku ko sem jih zagledala (še preden sem utegnila opaziti vir okoli katerega so se nagnetli in ga skoraj zakrili), mi je na misel prišla vsebina posta, ki sem ga - kakšno naključje - pred dvema dnevoma prebrala na Salonitkinem blogu. Golobarka je bila točno taka, kot sem si jo predstavljala ob branju Natašinega spisa: zanikrno opravljena starejša babnica, ki na glavi nosi frizuro podobno sračjemu (golobjemu) gnezdu, s pvc vrečakami na rokah, za seboj pa je vlekla voziček na kolesih, iz katerega je na pločnik stresala zrnje namenjeno požrešnim golobom. Kakšen bizaren hitchcockovsko strašljiv prizor: ko se je babnica premaknila, se je z njo vred premaknila še cela jata požrešnih ptic.

Če bi imela kakšen euro viška, bi gospe z veseljem kupila enosmerno vozovnico s končno postajo Benetke - Markov trg.