Šesta mapa, šesta fotografija

_

Na Ruthino željo sem iz šeste izbrskala šesto. Na fotografiji je detajl fasade trgovine Dom, ki se nahaja na Hackescher markt v Berlinu. Ko veter premika lističe, s tem na fasadi ustvarja zanimivo igro svetlobe in zvoka.

Februarska solata in vse sorte torte...

Nedelja v pižami vsekakor ni bila tako zelo neproduktivna, kot se to morda zazdi na prvi pogled. Med dopoldanskih poslanjanjem po kavču in listanjem kupa starih revij, iz katerih je bilo treba izpisati veliko sila pomembnih informacij (zanimivih internetnih strani, receptov, misli) in izrezati kakšno fino fotografijo, mi je na misel padel sila zanimiv recept za solato iz gomoljne zelene in korenja.
Zakaj iz gomoljne zelene in korenja? Zato, ker v hladilniku ni bilo druge zelenjave, jaz pa sem rabila nekaj, kar bi fino nalegalo na frišne mehke naravne telečje zrezke. Zrezek je lahko še tako dober, ampak če ni zraven malo zelenjave, vsakemu, še tako dobremu zrezku nekaj manjka.
Pri kuhanju se vedno ravnam po letnih časih, se pravi, da v lonec namečem sestavine, ki so v določenem letnem času na razpolago. Pozimi je to črna redkev, fižol, leča, čičerika, zelje (tudi kislo), gomoljna zelena, korenček, koleraba, buče hokkaido, pa radič in motovilec. Le kdo bi hotel celo zimo žuliti španski paradajz, ki pravzaprav nima okusa po paradajzu in orjaško papriko (ki nikoli ne zgnije), ki zraste na tri metre visokem "drevesu", katero raste iz male posodice s premerom cca 15 cm?! Jaz že ne. Paradajz, papriko, malancane in bučke jem takrat ko je čas za to: poleti.
Zeleno ponavadi narežem na kocke in popečem, dodajam pa jo vsem mogočim jedem, od solat do juh in omak za testenine, pa še kaj bi se našlo... No, ampak včeraj se mi je zaluštala surova zelenjava, zato sem si zamislila naslednjo kombinacijo: zelena + korenček + mascarpone + začimbe. Nikarte vihat nosov, bom vse lepo razložila. V hladilniku se je sicer valjala neka stara majoneza in ker nisem kakšna posebna ljubiteljica le-te, sploh pa ne stare in ker se je rok, v katerem je treba porabiti mascarpone, nezadržno približeval, sem se odločila, da močan zelenin okus ukrotim kar s tem sirom, ki sploh ni sladek, kakor se vam nemara zdi (najverjetneje se vam tako zdi zato, ker ga ponavadi jeste vkomponiranega v jed, ki se imenuje tiramisu). Skratka, recept je takle:

Solata iz zelene z mascarponejem

Na pult naložite:
- Pol srednje velikega gomolja zelene
- dva korenčka
- sir mascarpone (en lonček, iz katerega boste kasneje zajeli tri zvrhane žlice)
- jabolčni kis, oljčno olje, sol, malo muškatnega oreščka, malo ingverja
- pest nasekljanih orehov
- ribežen, nož, desko za rezanje, skledo za solato in veliko žlico za mešanje solate

Zeleno in korenje naribate na tavelik nastavek, dodate mascarpone ter začimbe in zmešate, po vrhu pa posujete nasekljane orehe. Solata je zelo nasitna, dovolj pa jo je za tri jedce. Danes zvečer sem jo spet naredila in jo nameravala shraniti, da bi jo jutri vzela v službo za malico, a je žal ni nič ostalo. Meni se zdi ta pogruntacija z mascarponejem, zmešanim s kisom, limoninim sokom in soljo, precej zanimiv nadomestek za majonezo. Če solato naredite za kosilo in jo slučajno kaj ostane, jo za večerjo lahko modificirate tako, da povrhu narežete še toplo, v mehko kuhano jajce, katerega posujete s citronskim poprom, čez pa kanete nekaj kapljic limone. To je šele dobro!
Knjiga, ki sem jo nameravala omeniti že v prejšnjem postu, je te dni na vrhu kupa na nočni omarici (ja, pred spanjem prebiram tudi kuharske knjige). Gre za knjigo 1001 Foods, ki v bistvu ni kuharska knjiga v pravem pomenu besede. Gre bolj za nabor 1001 svetovno znanih jedi in opise le-teh, pri približno 70% jedi pa so zraven podani tudi recepti. Tako se pred spanjem spoznavam s tem, kako je recimo nastala znamenita Pavlova, cedim sline ob melanzane alla Parmigiana, quiche Lorraine, custard tart in podobnih jedeh, ki jih kuhajo po svetu.
No, ob prebiranju te fine knjige sem potem premišljevala o tem, kaj pravzaprav kuhajo pri nas. V veliki večini naših "restavracij". Eh, ampak to je že vsebina za drug post in ta vsebina se spet navezuje na nek dogodek...

Nedelja v pižami

_

Preden me je vrglo iz Firefoxa, je bilo na tem mestu precej dolgo besedilo z opisom odlične kuharske knjige in receptom za zelo dobro solato, ki sem si ga sama izmislila. Firefoxu se zahvalite, ker tega besedila ni več, jaz si grem skuhat čaj. Danes nemara ni dan za pisanje postov...

Dancing with Myself

Artistka on the trapeze

_

Za umret hecno, stric Huhel ga pa pihne! Le kdo bi hotel to brat?!

Oprostite, ampak saj ne delam na telefonski liniji!

Človek takole po dveh dneh neprestanega ležanja pokliče na delovno mesto in pove, da še ni čisto zdrav, da naj ga naslednji dan še ne pričakujejo, da pa morda pride v petek. Glas na drugi strani "telefonske žice" pa reče: "Saj glas imaš pa že dober!" Ko odložim slušalko, me spreleti naslednja misel: "Pa saj vendar ne delam na telefonski liniji!"
V glavi se mi vrti in boli me želodec. No ja, ampak glas imam pa dober, to pa!

P.S. Da ne bo pomote, s šefom se drugače odlično razumeva, ampak včasih pa človek res ne ve ali bi kakšen stavek raje vzel z rezervo ali pač ne.

PreprostoČrna

Še dobro, da niso črne tudi moje misli. Ja, kljub vsemu se pa včasih le vprašam ali morda obstaja še kakšna druga barva. Odgovor je vedno znova enak: Ne!

Poklic: iskalec

Po vsej verjetnosti je spodaj spisano posledica dvodnevih viroznih vročinskih blodenj, ko sem se prebijala skozi labirinte "splohnevemčesa", v glavnem pa so bili to neki nametani predmeti, skoznje katere sem rila kot črv (najbrž početje precej simbolno nakazuje na mojo težnjo k ozdravitvi). No, ko sem se danes zbudila in ugotovila, da so kosti in drobovje še vedno na svojem mestu, sem šla, s sicer še rahlo bolečimi majavimi nogami, precej rahlim želodčkom in kovinskim okusom v ustih, prevetrit svoje omare.
Ob prevetrovanju mi je padel na misel sila zanimiv poklic, za katerega pravzaprav še nisem opazila, da bi ga kdo opravljal. Poklicu se reče iskalec, je pa to nekaj podobnega kot profesionalni vlomilec - človek, ki zna odklepati vse ključavnice tega sveta, človek katerega pokličemo, kadar izgubimo ključ ali ko se zaklenemo ven. Ta poklicni vlomilec svojega znanja oz. poklica seveda ne sme zlorabiti v slabe namene. No, tako sem jaz izumila poklic iskalec. Iskalec bi ljudem pomagal iskati razne, na videz sicer sila nepomembne, predmete, kot so naprimer neprebrane knjige, katere nam je nekdo posodil pred letom dni, pa jih zdaj želi nazaj ali pa računi potrebni za predložitev reklamacij, pa razni kabli za nafilat "ne vem kaj", pa valjčki za čiščenje oblačil in podobne reči. Izvzete bi bile recimo reči kot je naprimer zlatnina, kreditne kartice in denar - da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. Sicer ne vem kdo bi bil primerna oseba za tak poklic, v mislih sem imela kakšno gospo s kristali ali kaj podobnega. Človek bi pač poklical nekoga, ki bi potem pogledal med neke raztresene kristale ali v kakšno, posebno v ta namen narejeno napravo - medij iz katerega bi ta človek to razbral me niti tako zelo ne zanima. Tako bi nesrečni iskalec, po tem ko bi si skoraj poruval vse lase na glavi in se priporočil celotnemu zboru svetnikov, poklical telefonsko številko iskalnega servisa in zadeva bi bila rešena v nekaj minutah. Pogovor bi izgledal nekako takole:
Drrrn drrrn... (zvoni telefon)
Oseba A: Ja prosim, podjetje Iščete d.o.o., Marijana pri telefonu
Oseba B: Dober dan, tukaj pa Slavka iz Zgornje Kungote. Gospa imam en velik problem, pa sem se spomnila na vas. Glejte, nikakor ne uspem najti črne dokolenke z vzorcem spiral, čeprav sem že trikrat preiskala celo stanovanje. Bi mi morda lahko vi pomagali?!
Oseba A: Ni problema, povejte mi prosim vaš naslov:
Oseba B: (Pove svoj naslov.)
Oseba A: Prosim če počakate par minut, prosim ostanite na liniji...
Oseba A: (čez približno pet minut) Kakšen ste rekli da je vzorec na dokolenki?
Oseba B: V obliki spiral.
Oseba A: Počakajte malo... Aha, jo že imam! Nesrečna dokolenka je v pristala v cevi vašega sesalca!
Oseba B: Joj, povsod sem pogledala samo tja pa res ne! Najlepša hvala!
Oseba A: Ni za kaj, račun vam bomo poslali po pošti.
Oseba B: Najlepša hvala!

No, meni bi nadvse prav prišlo, če bi obstajal takle praktičen iskalec, katerega bi človek lahko poklical v stiski. Zadnje čase opažam, da je v naši deželi ogromno nekih vedeževalk - moda bi bil izziv, da bi se katera izmed njih prekvalificirala v iskalko?! Sveti Anton Padovanski bi si prav gotovo zelo oddahnil - kako naporno mora biti zanj, takole cele dneve le iskati in iskati. Že res da je svetnik, ampak vsemogočen pa tudi on ni.
Sprašujem se ali bi tudi drugim ljudem prišlo nadvse prav, da bi v svoji iskalni stiski lahko poklicali kakšnega iskalca?! Morda pa sem le ena izmed redkih, ki jo je doletela ta čast, da ima tako konfuzno življenje, da cele dneve nekaj išče?!

Kultura

Ena izmed prvih reči, katere mati nauči svojega otroka, so besede: prosim, hvala, dober dan in nasvidenje. Velika večina mater svoje otroke nauči tudi, da je potrebno stranišče po uporabi zapustiti čisto, pa da se, ko se kašlja ali kiha, pred usta položi roko. To so nekako osnove, ki naj bi jih ljudje obvladali. Predvsem zadnje čase opažam, da temu ni tako. No, najverjetneje so mamice svojo nalogo opravile, vendar so njihovi potomci te osnove obnašanja preprosto pozabili.
Naj navedem nekaj primerov, ki so se zgodili v zadnjem času:
Z N. se odpraviva na telovadbo in pred njeno hišo ugotoviva, da naju je nekdo zaparkiral. Ne preostane nama drugega, kot da nekaj minut stojiva pri avtu ina čakava, da se morda le pojavi oseba, ki naju je zaparkirala. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se prikaže gospa v krznenem plašču in stopi k precej velikemu bavarskemu vozilu, ki nama je zapiral pot. "Je vaš?" vpraša prijateljica, ženska s precej mrkim izrazom na obrazu pa, namesto da bi se opravičila: "Ja. Kam pa greste?" Če bi bil človek neotesan, kot ta, v pelc mantelj odeta gospa, bi ji najverjetneje zabrusil : "Kaj te pa briga, neotesanka!"
Naslednji primer je čakanje v nabito polni čakalnici pri zdravniku. Svoje čase je bila navada, da je vsak, ob prihodu in odhodu v čakalnico in iz nje pozdravil čakajoče. Dandanes temu ni tako. Če že kdo pozdravi, mu odzdravi le peščica sotrpinov, pa še tisti bolj ali manj mrmrjajoče.
Zadnje čase se je v trgovinah precej razpasla navada, da ljudje s svojimi nakupovalnimi vozički rinejo v riti ostalih nakupovalcev. Ta "pojdi mi s poti" je meni kar precej nadležen. Ne vem zakaj ljudje mislijo da bodo, če ti bodo v vrsti z vozičkom rinili v riti sonakupovalcev, prišli prej na vrsto. Ne maram da neznanci posegajo v moj osebni krog. Danes se mi je, medtem ko sem precej dolgo stala v vrsti, nek moški kar nekajkrat zadel ob torbico. Najprej je stal za menoj, potem pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Godrnjaje mi je, z besedami "Samo tole imam" pod nos pomolil neko sredstvo za osmrajevanje prostora, Air wick ali nekaj podobnega in se skušal zriniti mimo mene. Kadar opazim, da ima nekdo v košarici le eno stvar, sama pa imam poln voziček robe, človeka z besedami: "Izvolite naprej!" samoiniciativno spustim mimo. Tudi če me nekdo nagovori z besedami: "Oprostite, ampak samo tole imam, me prosim spustite naprej? nikoli ne odklonim. Ne maram pa, da so neke reči ljudem same po sebi umevne in da jim je tako zelo odveč uporaba besede prosim. S strupenim pogledom in z besedami: "Poglejte, vsi čakamo in tudi vi boste lepo počakali. Se torej lahko prosim postavite v vrsto za menoj!" sem ga postavila na mesto, ki mu je pripadalo. "Saj stojim za vami." je izjavil precej ponižno in precej stopil korak nazaj.
Da ne omenjam, da ljudje ob kihanju in kašljanju ne dajo roke na usta, pa da nekateri niso sposobni v roke vzeti metlice in iz sekreta počistiti ostankov svojega produkta, da je vikanje postalo precej nadležen nebodigatreba in da se velika večina ljudi ne zna niti predstaviti po telefonu.
Pred časom mi je prijateljica, ki živi v tujini in se nekajkrat na leto vrača domov, potožila, da se je v nekaj letih obnašanje ljudi pri nas zelo spremenilo - na slabše. Pravi, da se to najbolj očitno kaže predvsem na cesti (ko ljudje hupajo "za vsak drek") in da prej pri nas ni bilo toliko mrkogledih ljudi. Je življenje res tako pasje, da smo upravičeno pozabili na osnovne manire?! Po mojem ne.
Ker je danes kulturni dan in ker kultura ni le umetnost - ni le beseda, kip, knjiga, muzika, slika, podoba na ekranu, ampak je kultura tudi in predvsem to da smo kulturni, se pravi, da se vedemo civilizirano, bi na tem mestu citirala sklepne besede iz včerajšnjega govora Prešernove nagrajenke, gospe Štefke Drolc: "Brez kulture ne bomo obstali!", pa tudi če je bil ta stavek mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu. Brez temelja ni hiše.

Podelitev prešernovih nagrad

Današnja podelitev prešernovih nagrad se mi je zdela precej podobna kakšnemu precej specifičnemu slovenskemu filmu - bila je namreč rahlo bizarna. Pa ne na način kakršnega smo vajeni, prireditev je namreč iztirila iz do sedaj utečenih tirnic. Morda so se s tem tipom proslave snovalci želeli približati nekim "navadnim ljudem", kot nas je tiste, ki se ne bomo udeležili slavnostne zakuske v preddverju Cankarjevega doma, poimenoval nek novinar POP-tvja. No, korpulenten novinar naj naslednjič takšne izjave podaja v svojem imenu, sama se vsekakor nimam za navadno, pa čeprav me ni bilo ne v dvorani in ne na zakuski.
Skratka, voditelja Janez Škof in Jernej Šugman sta se trudila z nekimi, za moj okus precej ponesrečenimi, komičnimi vložki. Da ne bo pomote, vedno z veseljem gledam tako Šugmana kot tudi Škofa, slednjega predvsem na glasbenih odrih, kadar nastopa s svojimi Čompami in tuli v mikrofon da je veselje. Ampak ko sta na odru drug drugega po obrazih mazala s tortami, tulila in se pulila za trobento, sta bila kar čudni kreaturi. Precej bizarna je bila tudi scenografija z vodo, po kateri sta topotala. Voda bi me sicer morda še prepričala, če bi le-ta imela kakšen namen. Saj ne rečem, ples na krasno glasbo iz Wong Kar Wajevega In the mood for love je bil, izveden v vodi, prava paša za oči. No, če le ne bi bila Šugman in Škof poprej v taisto vodo ne zagnala cele smetanove torte in vsebine steklenice šampanjca. Tako so morale uboge plesalke čofotati po tortnih koščkih pomešanih s šampanjcem. Precej neapetitlih, vsaj za moj okus.
Prvo izmed nagrajencev, simpatično sopranistko Sabino Cvilak, je ob prevzemu nagrade kamera pokazala zgolj za nekaj sekund, ostale morda za sekundo dlje. In nisem še doživela, da bi na kakšni podelitvi nagrad nagrajencem ne podelili cvetja. Ne vem no, ampak meni se zdi, da bi taki dami, kot je Štefka Drolc, v naročje kar pasal en precej velik šopek cvetja. Morda pa ukinitev cvetja sovpada z varčevalnimi metodami na vladi, kdo bi vedel.
Nagrade pa... po mojem mnenju so si jih vsi nagrajenci zaslužili. Čestitke!

Kamnik, mesto u...la la!

Snih je...

Namesto na telovadbo se ta večer raje odpravim na sprehod s prijateljico. Brodiva po napol plundri in občudujeva s snegom prekrita drevesa. Po daljšem kofetu potem počasi vzamem pot pod noge. Nikoli ne odpiram dežnika "za vsak drek", sploh pa ne danes, ko tako lepo sneži. Sneg se oprijema plašča, kape in šala, torbica je na srečo vodoodporna, škornji pač ne. Na osvetljenem nabrežju se sneg blešči še toliko bolj. Ulice so kot izumrle, če lahko citiram znanca: "Kot da bi bil na pohodu Razparač in bi se celo mesto poskrilo. Skozi volnene rokavice pritiska mraz, sneg, ki pade na obraz se tali in polzi v majhnih potočkih, a to mi ne prepreči da ne bi iz torbice ne izvlekla fotoaparata in naredila par meglenih fotografij. Tudi Prešeren in Julija imata na obrazih sneg, vendar se le-ta ne tali. S pingvinu podobno hojo, po s porfidom tlakovanem pločniku počasi odpuzam naprej.
Stopim v stanovanje. Tiho je, skozi okno nekaj časa zrem v nedolžno belino. Temna noč se zdi, prekrita z belino, precej svetlejša kot sicer. Odprem hladilnik - "Pojej!" piše na škatli, v kateri je kos precej čokoladne torte. Pojem torto, prižgem računalnik, v nabiralniku čaka mail: nekoga zanima kdo sem. Sem dama, ki v prostem času zbiram besede, jih s ščipalkami pripenjam na vrvico za sušenje perila, katero potem razobesim med mojim in vašim oknom. Ko se besede posušijo, jih zamenjam z drugimi. Moje okno je tisto kjer gori luč.

Sveti Primož

Sveti Primož nad Kamnikom je precej obljudena točka - vzpon ni tako zelo strm da bi ga nek kolikor toliko pokreten človek ne zmogel, pa tudi pot ni dolga, zato se ponavadi, predvsem med vikendi, tja gor valijo cele horde ljudi. Obstajajo celo taki odvisniki, ki se v ta hrib odpravijo tudi po trikrat na dan. Ampak to še ni vse, zadnjič sem slišala, da je baje enkrat letno organiziran 24 urni maraton na Svetega Primoža, kar pomeni, da ljudje vseh 24 ur v dnevu hlačajo v hrib, nazaj dol in potem spet gor. Precej čudaško početje, ne?! Znanka, ki se je udeležila tega maratona, mi je zadnjič pripovedovala, da s fantom tekmujeta v tem, kdo izmed njiju se bo v letošnjem letu večkrat znašel na vrhu hriba. In ker je zadnjič vse tako kazalo, da bo on popoldne službeno zadržan, je sklenil, da se na Primoža odpravi kar pred odhodom v službo. Je vstal ob štirih zjutraj in se celo pot veselil, da se bo ta dan prvi vpisal v knjigo vpisov. Pa se je revež zastonj veselil - ko je namreč odprl knjigo, je razočaran ugotovil, da so se pred njim vpisali že štirje - eden med njimi baje šteje že čez osemdeset let. No, mene ne bi nihče spravil v gozd takole ob štirih zjutraj, ne grem, pa tudi če mi plačate!
Mi je pa hecna ta navada ogovarjanja - navada, ki jo gojijo predvsem ljudje iz vasi. Danes je bila pot navzgor precej ledena, zatorej sem se med potjo malček "ubijala" in pizdila - seveda sem bila bolj kot ne neprimerno obuta. Si moram kupit tiste dereze za nataknit (no pa še prej kakšne dobre pohodne čevlje, da jih bom sploh imela kam za nataknit). Ko sem se takole "ubijala" in medtem za seboj zaslišala glasove, sem malo postala, z namenom da me lastniki glasov prehitijo. Trenutek kasneje se izza ovinka privali horda ljudi, med njimi rdečeličen mladec, ki me, sopihajočo, prijazno ogovori: "A kaj drsi?!" "No, res mi ne bi mogel postaviti bolj butastega vprašanja," si mislim. Precej milo ga pogledam (z blago telečjim izrazom na obrazu) in prijazno odgovorim: "Oh ne, kje pa, prav nič ne drsi!" "A nič?" se začudi. "Ne, kje pa!" nadaljujem. Ob tem se spomnim na vroče poletne dneve, ko se pri 35 stopinjah plus z vrečkami obložena vračam iz trgovine, po obrazu mi teče pot, potem me, pet korakov pred domom, kakšen od sosedov prijazno ogovori: " A ti je kaj vroče?!" Najraje bi mu odgovorila: "Ne, pravkar se mi bo zanohtalo!" a tega ne storim. Prijazno pogledam in rečem: "Ja vroče je. Ampak kaj čmo, nikoli nam ni prav." "Ja, to pa res!" ponavadi pritrdi ogovarjajoči.
Po prihodu domov sem se namočila v vročo kopel iz sandalovine - je pasalo - nato pa zmazala skoraj pol pekača biskvita. Če gre človek na Primoža, se pač zlakotni, nimaš kaj!

Babi

Naša babi je danes praznovala 81. rojstni dan. Zjutraj sem se oglasila pri njej, da ji čestitam - odprla mi je v spalni srajci, vsa skuštrana in brez zob, ravno vstala je in ni še uspela priti do svojega kozarca z vodo, v katerem hrani svoje umetne zobe. Bil je en tak trenutek, ko se človek zave kako hitro teče čas: meni pa se zdi kot da je bilo včeraj, ko smo se z dedijem v njunem zelenem golfu vsako leto na začetku poletja odpeljali v Fieso. Večer pred odhodom na morje sta se obvezno skregala, živčno pakiranje ju je vedno naredilo silno razdražljiva. Vstali smo zgodaj, da smo potem vozili po hladnem, takrat namreč v avtomobilih še ni bilo klim. Babi je pred odhodom vedno preverila vse gumbe na štedilniku, dvakrat zapovrstjo je potihem ponovila: "Ugasnjeno, ugasnjeno" (še zdaj ne vem zakaj samo dvakrat, gumbi na štedilniku so namreč štirje). Po desetih minutah vožnje - nekje na mengeškem polju- sta drug drugega začela spraševati ali smo sigurno zaklenili vhodna vrata, seveda sta se zopet skoraj skregala in na koncu le ugotovila da smo zaklenili (je že moralo biti tako, saj nismo nikoli obrnili nazaj). Nekje na sredi poti sem potem babico ponavadi prosila, da je iz torbice potegnila svoj mali rožasti etui, v katerega je napakirala nekaj najbolj pomembnih kosov svojih ogrlic. Potem sem vse te ogrlice pregledala in vedno znova spraševala: "Babi, jih bom lahko tudi jaz nosila?" "Boš boš, ko bom umrla, boš vse ogrlice dobila ti!" "Babi, kdaj boš umrla?" sem jo spraševala z otroško nedolžnostjo.
V srednješolskih časih mi je potem te ogrlice na veliko posojala, nato pa sem jih, ko sem se naveličala hipijevskega stila, vrnila nazaj. Na maturantskem plesu sem nosila jantarjevo ogrlico, ki jo je dedi prinesel s službene poti v Rusiji.
Kako sem se razveselila lansko poletje, ko sem se vrnila z Nizozemske, pa me je na letališču v Trevisu poleg mame in brata pričakala tudi ona. So šli v šoping, moj let pa je bil za sedem ur prestavljen, zato so bili prisiljeni cel dan krožiti po mestu. "Kako lepo mesto je Treviso!" mi je navdušeno razlagala "Pa kako prijazni so ljudje in kako dobro smo jedli in pili!" je pristavila. Obuta v približek hecnih croksov mi je precej povedala, da so jo njeni čevlji ožulili, pa ji je Joži (moja mati) kupila tele sandale, v katerih se krasno hodi! Ko sem jo čez nekaj dni obiskala, jih je nosila namesto copatov. "So udobni?" jo vprašam, ona pa: "So, ampak veš, to ni original, ponaredek je! Bili so samo pet eurov!"
Pri svojih enainosemdesetih letih se jo nakupovanje še vedno dotakne (le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!). Babi nosi adidaske, zdaj zdaj pa bo "povirbala" moje ponošene Le coq sportif, za katere ji je tako zelo žal, da si jih pred leti ni kupila. Mislim da ima v svojih omarah več čevljev kot pa jih premorem jaz. Ko sem ji v petek kazala svoj izplen iz razprodaj, se je strinjala kako dobro da sem nakupila in zaključila z besedami: "Ampak reci kar hočeš, črna je najbolj nobel. S črno človek res ne more nikoli zgrešiti!"
Ko se v četrtek vrnem v Kamnik, se na poti ustavim v cvetličarni. Za rojstni dan ji vsako leto kupim ciklamo - s tem darilom jo vedno razveselim. Sicer se potem, čez nekaj tednov, vsakič jezi češ: "Poglej no, je že fuč! Te rože iz cvetličarne nikoli ne zdržijo dolgo!" in jaz ji vedno znova pritrjujem.
Babi, še veliko ciklam ti želim! In da bi bile oglice še dolgo časa pri tebi - v tvoji omari, ki še danes diši tako kot je dišala pred tridesetimi leti!

Nostalgija

Na službeni playlisti so po The Pazz na vrsto prišli Portisheadi. Ja, res je, danes ni bil primeren dan zanje, ampak po vsem po dolgem in počez preposlušanem, zadnje čase glasbo izbiram le še po ključu "Že dolgo ne slišano". "Daj kaj veselega!" pravi P, "Poišči Let the sunshine in od 5th dimension, ta je vesela!"reče. "Pa dajmo raje poslušat original, tistega iz Broadwaya!" predlagam, čeprav sem na tihem skoraj prepričana da ga na Youtubeu ni, a se trenutek kasneje izkaže, da enega le imajo. Zdi se mi kot da je bilo včeraj: spomnim se na Ntino precej dobro ohranjeno ploščo s tisto slavno naslovnico, ki sem si jo presnela na kaseto, ki je zdaj kdovekje, pa na petke v katakombah, na koncerte v Kino domu (takrat sem mislila da se mi bo zmešalo ko ga bodo prenovili in tam noter ne bo več koncertov), spomnim se na svoj takratni precej hecni outfit - na hlamudračaste, z rožicami pošite hlače, pa na dedijev suknjič, ki mi je bil trikrat prevelik, ampak je bil tako zelo fin, ker je bil poslikan z marjeticami, pa na babičine koravde vseh barv in oblik...
Pesmico smo s sodelavci kar nekajkrat z navdušenjem preposlušali. Nato sem oblekla svoj "winter coat" in šla.

We starve-look
At one another
Short of breath
Walking proudly in our winter coats
Wearing smells from laboratories
Facing a dying nation
Of moving paper fantasy
Listening for the new told lies
With supreme visions of lonely tunes

Zeh zeh

Nedelja za žile prerezat. Na srečo nimam dovolj ostrega noža.
Pečenka, ki je bila na krožniku za kosilo, je imela čuden okus in smrdela je po umetnem.
Knjiga, ki sem jo po priporočilu z veseljem vzela v roke me ni impresionirala. Odnehala sem na petdeseti strani in se sprijaznila z dejstvom, da s Hrabalom pač ne bova nikoli prijatelja. Oglas za hišo v kateri nočem živet naj bi bila hudomušna knjiga. Meni ne. Knjige Stregel sem angleškemu kralju sicer nisem brala, sem si pa (po več navdušenih priporočilih) pred časom ogledala film in zraven zehala. Pa sem si rekla da poskusim še s tole knjigo, ampak mislim da se od zdaj naprej ne bom več trudila. Menim da bo Zadie Smith (O lepoti), katera je naslednja na vrsti, precej bolj sedla v roke. In dušo.
DVD, ki sem si ga izposodila v knjižnici, namesto dveh ploščkov vsebuje le enega (jasno da tistega, katerega sem pred časom že gledala), na drugi strani je nalepljen post-it listek, na katerem z velikimi črkami piše "izgubljeno". Ja, preklemano dobra serija je Little Britain, mi je jasno kot beli dan, da ga je nekdo pajsnil, ne pa izgubil!
In jebena švicarska čokolada, katero sem, pospremljeno s stavkom, češ da gre za malo boljšo čokolado, dobila za darilo, nima okusa po švicarski, temveč bolj po romunski čokoladi. Ne vem zakaj imajo nekateri ljudje navado, da ob izročanju darila poudarjajo, da je tisto kar je v omotu tako zelo fajn, dobro in posebno. Saj jih ne prosim da mi karkoli podarjajo, če pa že, naj vsaj ne nakladajo kako zelo fajn da je. Si grem odlomit eno rebro jedilne čokolade za peko, bo precej bolje.
Razmišljam slednje: naj dam glavo v posodo z mrzlo vodo ali naj se raje s kladivom lopnem po betici?! Ne, danes definitivno ni moj dan.

Pripis ob 18.30: Vsak še tako beden dan je lahko popoln, samo prespati ga je treba. Ko je temno in se zatorej ne vidi več kako grozno sivo je, je tudi počutje veliko boljše!

7

Določila me je Jackie. Pa poglejmo:

1. Sem številčno dislektična. S številkami imam vedno večje probleme in vedno bolj me nervirajo. Zato raje pišem kot računam. Že od nekdaj.
2. Pri rečeh, ki me zanimajo in veselijo sem pretirano perfekcionistična in obratno. Kar ni vedno v redu.
3. Potrpežljivost ni moja vrlina. Če v nabito polni torbici iščem ključ in ga nikakor ne najdem, sem sposobna torbico obrniti okrog in njeno vsebino stresti kar na hišni prag (dobesedno na pločnik), samo da hudiča čimprej najdem. (Točno to sem naredila včeraj)
4. Pogosto zamujam.
5. Sanjam o tem, da bom nekoč imela svoj mini kafič, v katerem bom med drugim ponujala tudi svoje slaščice.
6. Težko vstajam in težko hodim spat. Nikoli mi ne uspe zaspati pred polnočjo in bi, če si ne bi vsak dan znova (tudi med vikendi) naravnala budilke, bila sposobna spati tudi do dveh popoldan.
7. Obsedena sem z lepimi stvarmi. Pogosto kupim neko reč le zato ker je lepo zapakirana ali pa je v lepi škatlici. Ker dajem prednost formi pred funkcijo, se velikokrat naserjem. Ampak me nikoli ne izuči.

Naslednji v verigi naj bosta PolonaP in Storyteller.

Gospa, a marate češpljevo kašo?

_

"Gospa, a marate češpljevo kašo?" so nekoč pri neki hiši gostitelji vprašali učiteljico, ki je bila pri njih na obisku. Učiteljici je bilo nerodno zavrniti ponujeno jed, pa je prikimala in reva fasala zvrhan krožnik češpljeve kaše. In se je revica trudila in trudila s tisto kašo, kaša pa ni in ni hotela naprej, precej raje bi šla nesrečna kaša v obratno od zapovedane ji smeri. Ko je bilo učiteljici boja s kašo dovolj in je slučajno nastopila prilika ko je bila v prostoru sama, je vsebino krožnika meni nič tebi nič stresla v torbico. Viri, ki so mi pripovedovali to zgodbico niso vedeli ali je gospa kašo fliknila direkt v torbico - med diafragmo, čipkaste robčke in srebrno pudrnico, ali je nemara imela pri roki priročen etui ali pvc vrečko, kamor je nato izlila nesrečno pocasto zmes. Skratka, nadaljevanje zgodbe ne gre po scenariju, ki ga imate v svoji glavi tja od svojih otroških let naprej, od takrat naprej, ko ste kot majhen otrok na mukotrpno dolgem obisku pri dolgočasnih sorodnikih v kozarec fasali ogaben sok, ga hitro popili da bi bilo čimprej konec, potem pa so vam, misleč da vam je bil všeč ali pa da ste tako grozno žejni, nalili še en kozarec. Ne, gospa ki je postregla s kašo, je učiteljico prijazno vprašala če ji je bila kaša všeč. "Zelo je bila dobra." se je zlagala učiteljica, gostiteljica pa zgroženo: "Ampak gospa... Ja gospa, ja kam ste pa peške dali?!"
No, meni se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Eden izmed razlogov je ta, da če nečesa ne maram to tudi povem, drugi pa, da obožujem češpljevo kašo. In včeraj je bil dan za češpljevo kašo. Po "napornem" šopingu sem skuhala veliko posodo te rahlo pocaste dišeče jedi, ki med drugim blagodejno vpliva na rast las, nato pa se, s skodelico kadeče se dišeče kaše v naročju, zavalila pred tv. Preostanek jedi sem danes vzela s sabo v službo za malico. Tisti, ki vsak dan natepavajo toaste so se mi smejali. Ne vem kaj je tako hecnega pri tem da človek je češpljevo kašo?! Meni je tudi čudno ko nekdo na vroč toast maže smrdljivo gavrilovičevo zmes, pa se temu ne smejim. Ljudje so čudni.
No, ta moja kaša je bila malo taka ponarejeno prirejena. Namesto v kravjem mleku sem jo skuhala v riževem, noter sem, poleg suhih sliv (s peško), fliknila še pest rozin, ki so se v vrečki na hladilniku valjali že dober teden, pa malo vanilijevega stroka in ščepec soli. Ko se je po petnajstih minutah to vse lepo pokuhalo, sem na krožnik fliknila dve zajemalki kaše, jo osladila z riževim sladom in medom pomarančevca, na to pa flinila ščep pinjol in posula s cimetom. Naslednjič jo bom spet malo modificirala - morda jo posujem z nasekljanimi orehi ali pa povrhu potresem popečena jabolka. Lahko pa tudi oboje.
Priporočam na utrujen zimski večer. Poleg pa skodelico kakšnega finega čaja. Se vam tudi zdi smešno?!

Ploskvevzorciritmireliefimateriali...

Fotografirano na gradbenem sejmu.

Dvoje prosim!

Kar paše mi tale mraz. Ne vem zakaj se vsi tako zelo pritožujejo, meni je tale suh mraz veliko bolj všeč kot pa tisti potuhnjeni novembrsko-decembrski, ko je vlažno in mrzla vlaga kar v kosti leze. Tale suh je veliko manj zoprn - človek se fino obleče, pa je! Mraz je fin, ker potem bacili pocrkajo. Že res, da bi bilo veliko bolje, če bi zapadlo malček snega, le-ta bi pod nogami škripal, lahko bi se šli sankat - z rokavicami na rokah bi se greli vsak ob svoji šalci čaja... No ja, všeč so mi mrzla zimska sobotna jutra, ko skozi meglo posije sonce in se ti, medtem ko hodiš po ulici, blešči in ne moreš se spomniti kdaj za vraga si si na nos nazadnje nataknil sončna očala. Najverjetnje že zelo zelo daleč nazaj, saj se niti ne spomnim ne več kje jih imam.
Eh, če bi bil človek prijetno parkiran nekje daleč stran, se mu pač ne bi bilo treba udeleževati razprodaj in podobnih veselic. Ampak, če imaš na riti precej zgonjene kavbojke katere so imele še pred enim letom laskav naziv "najboljše nove kavbojke pod soncem", danes pa so le-te kandidatke za naziv "najbolj zgonjene kavbojke pod soncem", potem je pač treba vzeti pot pod noge in se podati v mesto nakupov. Ne maram mesta nakupov. Eden izmed razlogov je, da je v tem mestu vedno preveč ljudi, drugi pa, da ponavadi preveč kupim. Imam pač velike oči. Ampak je bilo nujno iti tja, zato sem se torej usedla na trolejbus in šla. Nič pretresljivega. Ne duha ne sluha ni bilo o prerivanju v štarcunah in pred blagajnami. Po trgovinah se valja vse polno cunj, nekatere - velika večina - res ne izgledajo kot "must have" kosi, ne verjamem da jih bo sploh kdaj kdo kupil. Vrnila sem se z dvema približkoma najbolj finih kavbojk pod soncem, isti kroj, le drug material - ene iz jeansa, druge pa iz črnega rahlo raztegljivega blaga. Pa za številko manjše so - najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da me to dejstvo neizmerno osrečuje.
Ne maram mesta nakupov. Vedno ko se vrnem od tam me boli glava. Tudi zdajle je tako. Ležim na kavču in boli me glava. Ampak v vrečki imam dvoje hlač - dvoje kandidatk za naziv: "najbolj zgonjenene hlače pod soncem"! Ja, taka sem, ko odkrijem svoj najljubši kroj hlač, jih zgonim do konca. Zato imam zdaj dvoje!

Prvega prvega

_

Hja, kaj naj rečem, v novoletno jutro sem se zbudila v tuji postelji, med dvema moškima. Preden vaša perverzna domišljija podivja, naj vas razočaram s podatkom, da sta oba prijatelja geja. Eden od njiju me je menda prijazno sezul - zaspala sem namreč s štikli na nogah, ne prvič.
Za razliko od nekaterih me danes prav nič ne boli glava - za nadvse modro se je izkazala odločitev, da se pred odhodom na zabavo napokam večerje - testenine, korenčkova torta in čokočokoladni mousse so bili super podlaga za kasnejše mojite. Mislim da je bil ključni del dobre želodčne podlage prav sljastni težki mousse iz temne čokolade in rumenjakov.
Med popoldanskim poslanjanjem po kavču sem potem razmišljala o tem, kako zelo fino leto je bilo 08. V lanskem letu sem končno odkrila recept kako ukrotiti svoje lase, spet sem začela hoditi na telovadbo, od prijateljice sem se naučila najboljšega načina zlaganja štumfov, v Leclercu sem sredi trgovine poskusila spalno srajco (čez obleko seveda, da ne bo pomote), naredila sem svoj prvi creme brulee, bila v Berlinu in Amsterdamu, bila na koncertu Massivov in Murfijeve Rozine, začela pisati knjigo (ki ima resda šele 22 strani a kanim jih naklepati veliko več), pustila sem deca, ki ni odgovarjal standardom in se spoprijateljila s punco, s katero me je dec, ki ni ustrezal standardom, prevaral. Nekaj mesecev sva celo skupaj živeli, šli skupaj na počitnice in skupaj silvestrovali. Hja, nič se čudit - enake ptice skupaj letamo in D. je res dobro izbral - dva jackpota naenkrat je imel. In ju, jasno, tudi naenkrat izgubil. No, če smo iskreni, decu, ki ni ustrezal standardom dolgujem zahvalo, da se od dneva ko sva zaključila najino dvoletno druženje, nisem niti minutko dolgočasila. Moj novi moto je: Življenje ni nikoli tako bizarno, da ne bi moglo biti še bizarnejše - važno je le, da človek iz teh bizaritet potegne najboljše.
No, ne bom vas več kratkočasila s svojimi patetičnimi izlivi in razkritji, če se vam zahoteva resničnih zgodb si kupite Lady ali preklopite na Kanal A, jaz pa grem brat Preklete kadilce, ki sem si jih prejle kupila na stojnici na Kongresnem. Na teveju itak ni nič pametnega - leglo ertevejevsko, le odkod jim ideja, da na takle praznično zmačkam dan kogarkoli zanimajo razvaline brežiškega gradu?! Bo treba na večer malo pobrskati po polici s petimi dvd-ji!

Učim se...

Učim se, da se odmaknem še preden nasprotniku uspe zvleči me v prepir.
Učim se biti tiho tudi takrat, ko v meni vre - bolje je, da človek pove svoje šele takrat ko se umiri in stvari malo razmisli.
Učim se, da tistemu, ki na drugi strani v slušalko govori besede, ki mi niso všeč, ne povem reči, ki mi v tistem trenutku pridejo na misel.
Učim se prešteti do deset in si misliti svoje.
Učim se biti diplomatska.
Včasih mi ne uspe zadržati solz, a nič zato, enkrat mi bo uspelo.

Dnevi pred prazniki so najbolj zoprni dnevi v letu. V prihajajočem letu vam želim, da v dneh pred prazniki ne bi bili nadrkani!

Finale

_

Piškoti v ledenih škatlicah. Za vse zaslužene...

Ja punčka, koliko si pa ti stara?!

Prejšnji vikend sva šla s prijateljem na zabavo kjer nisem poznala žive duše. Saj veste kako je na teh "nikogarnepoznam" zabavah - človek je prisiljen v nek small talk in potem neznance vedno znova utruja z vprašanji kaj v življenju počno, pa kaj bi počeli, če ne bi počeli tega kar počnejo (no, jaz tega pač ne sprašujem, poznam pa nekatere, ki sprašujejo tudi to).

Malo omizje se je kar naenkrat skrčilo na dva človeka - mene in nekega neznanca, katerega imena si, kot ponavadi - spet nisem uspela zapomniti. "Kaj pa ti počneš?" ga vprašam po nekajminutni tišini. "Em, jaz... Ja veš, jaz sem pa že malo starejši in sem že zaposlen, nič takega ne počnem, v bistvu počnem razno, neko malo podjetje imam." Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem se ob njegovi izjavi počutila stara 15. "Veš, jaz sem pa že malo starejši..." WTF?! "Aha..." previdno odvrnem in prečekiram človeka, ki se mi res ni zdel posebno star. "Em... koliko si pa star?" vprašam. "Trideset." odgovori. No lepa reč, človek, ki je dve leti mlajši od mene, me ima za mlajšo od njega, poleg tega misli da je star. Star pri tridesetih?! S svojo precej strogo črno opravo in make-upom na očeh sem se mu očitno zdela stara 25. Koliko bi mi jih šele prisodil, če ne bi bila namazana?!
Sprašujem se koliko bi mi jih prisodil, če bi me zdajle videl sedeti za računalnikom - v spalni srajici Hello Kitty in s špangami v laseh?! Najbrž bi mi ponudil bonbon, me pobožal po laseh in mi zaželel lahko noč.

Nož

Največkrat slišano v tem tednu.

Kam hitiš?!

_

Sem vam slučajno kdaj omenila, da okoli praznikov ne kompliciram?! Da ne kupujem daril, niti novoletne paradne mondure ne. Letošnja interna silvesterska zapoved so najlonke za ženske in kravate za moške, nakup najlonk sva s prijateljico, hvalabogu, odkljukali predprejšnji petek - ja, srebrne so, moje rebraste, Ninine gladke - no, pa kot da je to pomembno?! Ostali kosi outfita so že lep čas v omari - tisto kar nosim vsak dan, kakopak. Črno, s črnim človek ne more zgrešiti.
Kljub moji navidezni neskompliciranosti pa tudi meni ne uspe uiti množicam. Iz službe hitim po stranskih poteh, pa potem vedno znova padam v gnečo na čopovi, kjer je treba seveda nujno zaviti v milerja. "Imate posodice za sufleje?!" sprašujem najprej v Maksiju. Nimajo. V milerju stojim v vrsti za stopnice (!), "Imate posodice za sufleje?" spet sprašujem. Imajo tri, točno tri in nič več. Nemara bodo za božično večerjo vsi jedli sufleje ali creme brulee?! Nato v knjigarni iščem paus papir v ta velikem formatu - sem si, kot vedno kajpada, v glavi naredila scenarij kako bi morale izgledati te prosojne, naluknjane škatlice za piškote. Iščem lepilo, ki bi lepilo filc - za moje bodoče broške, za katere imam idejo že v glavi, pa ne vem, če bo sploh prišlo do realizacije, ker ne vem kako za hudiča naj zlepim filc, da se ne bo poznalo oz. da lepilo ne bo prišlo skozi (kakšna ideja?!). Se sprijaznim z dejstvom, da pausa pač ni, bom pa vzela malo trši obarvan papir, a seveda nimajo pravega odtenka - vsi so ali preveč benigni ali pa preveč maligni, ovojni trak ni dovolj širok, pozabim kupit kuverte - vse tako kaže, da letos voščilnic sploh ne bom poslala. Jutri še arhiviranje v službi in potem neka riba za službeno kosilo, nato pa via domov, na večerjo, v računalniku trenutno poleg fajlov domuje še trojanec - kar je načeloma super, ker bo računalnik praviloma ugasnjen do 29., ko pride serviser z morja. Briga me trojanec, brigajo me novoletne voščilnice, razsvetljeno mesto in vonji v njem - ko bi bili vsaj še ljudje razsvetljeni, brigajo me sufleji, creme bruleji, razvratne zabave, dejte mi mir! Vzela bom kvačkano odejo in knjigo in šla. Rabim naravo, divjino, rabim zrak, rada bi zadihala, rada bi vzela v eno roko knjigo, v drugo pa pecljati kozarec z vinom, muziko bom morda dala na volume up in bila za dva dni na off. Potem pridem nazaj, se malo poveselim, podružim in vam potem kaj novega povem. Do takrat pa me za božjo voljo pustite pri miru!

P.S. Upam samo, da si v jutrišnjem vrvežu ne pozabim kupiti božičnega darila. :)

Peka kot bi šlo za življenje in smrt, vam rečem!

_

Bilo je zabavno. Naslednji teden pa repete!

Medeni medvedi

_

Jutri - se pravi najverjetneje danes, ko to berete - otvarjam sezono zimske peke. Malči ima nalogo da kupi valjar in sestavine, jaz šnofam po receptih. Zvečer bo dišalo po pačkotih!
Letos pečemo v duetih. Je veliko bolj kratkočasno kot če človek peče sam, poleg tega se lahko izvede več receptov naenkrat, na koncu pa lepo pobašeš polovico in odneseš domov. Praktiš!

Tale je lanski, torej preverjen, za medene medvede:

1/2 kg moke
1 žlička sode
15dkg medu
15 dkg sladkorja v prahu
15 dkg masla
2 jajci
cimet

Zgnetemo, zvaljamo, izrežemo, položimo na pleh, fliknemo v ror, pečemo na 180 stopinj, približno deset minut.

Voščilnice

_

Anemične voščilnice, narejene na anemično nedeljsko popoldne.

Sweet 15

Današnja petkova službena playlista je malo bolj posebna - v stilu "Greatest hits". Eden redkih momentov ko se (drugače med seboj tako zelo različni) vsi najdemo v isti glasbi - istih let smo, kakopak, kalili smo se ob enaki glasbi. Sweet Child Of Mine, World In My Eyes, Personal Jesus, Glory Box, Mysterious ways, Thorn In My side, Nothing compares To U, Damn I Wish I Was Your Lover, Just Like Heaven donijo iz zvočnikov, mi pa zraven ubrano pojemo. Kot recept za srečen zakon je tale moja petkova playlista recept za srečno sožitje v pisarni.

Fino vzdušje je, poleg tega se danes spet počutim staro 15. Morda pa bi morala iti zvečer res v Cvetličarno na disco?! :)

V znamenju iskanja...

_

Včasih imam občutek da še vedno živim v socializmu. Morda imam ta občutek le zato, ker sem ena izmed čudakov, ki je pripravljena za spodoben zvezek s spiralo po dolgem in počes prehoditi celo mesto?! Dvakrat.
Potrebujem nov zvezek za zabeležke kuharskih receptov. No, starega sem, takoj ko sem ga napolnila, založila neznano kam. Imam se na sumu, da sem ga pozabila pri edini osebi kateri ne dvigujem telefona. Če je tako, naj pač ostane tam, kaj hočem - principom pač ne gre popuščati! Niti zaradi zvezka, v katerega si štiri leta zapisoval najboljše recepte tega sveta. Skratka, človek si ne more predstavljati, kako težko je pravzaprav najti en čisto navaden zvezek z enobarvnimi, malo tršimi platnicami (po možnosti iz plastike) s spiralo. To je skoraj tako nemogoče kot kupiti malo večjo radirko - recimo tako v velikosti 4x8cm. Ali skoraj tako težko, kot kupiti brener za požgat cukr na creme bruleeju.
Letošnje novoletne voščilnice sem si zamislila potiskane s štampiljkami, ki jih bom naredila kar iz radirke. Iskanje primerno velike radirke se je začelo že včeraj. Neuspešno. In nadaljevalo danes. Prijazna trgovka v Mladinski knjigi v nebotičniku pove, da večjih radirk ne prodajajo, ker pač ne gredo v puščice. Mimogrede ošinem še polico z zvezki. Edina dopadljiva zadeva stane 25 ojrov. Slučajno sem imela na razpolago precej časa, pa sem se odločila, da obredem vse knjigarne po spisku. "Mi lahko prosim pokažete največje radirke kar jih imate?" sprašujem. V DZS-ju mi rekoč: "Tale zelo dobro radira!" trgovka pod nos pomoli neko mini radirkico. "Ne ne, ne zanima me kako radira, ne rabim jo zato!" se branim. Ne da se mi razlagati kaj je pravzaprav namen mojega nakupa. No, ravno v DZS-ju sem potem celo dobila želeno zadevo - za pičla 2 ojra na kos, kar je v primerjavi z ostalimi videnimi dokaj malo. V isti trgovini sem našla tudi mali črni zvezek s spiralo. Na platnici je sicer imel nek precej beden znak, katerega sem potem prelepila s sila imenitno nalepko, katero sem si izprosila pri kolegici, pri kateri sem kupila luštno sličico s ptičkom, ki jo bom jutri dala za darilo.
Tako, recept za creme brulee je zapisan, pred slabo uro sem dobila mail, v katerem prijateljica sporoča, da mi bo iz Nizozemske prinesla brener! Samo še voščilnico napišem, potem pa sanjat smetanovo-vanilijaste sanje!
Vem ja, čudna sem.

Ready For The Floor

Tale mi gre po glavi že od petkovega Smetnjaka naprej. In ker je že ravno ta krasni veseli december in smo posledično bolj ali manj plesno navdahnjeni, jo podelim z vami. Dance baby, dance!

Prazniki

_

Pri Karmen sem zjutraj prebrala zanimiv zapis o praznikih, ki mi je dal misliti. Kaj mi pravzaprav pomenijo prazniki?!

V prejšnjem postu sem pozabila omeniti še eno besedno zvezo, ki mi ni všeč. Ni mi všeč, ker je sprana in zlajnana do nerazpoznavnosti. Vsi jo valjajo po ustih in potem, ko jo vedno znova izpljunejo, je tako obrabljena kot ofucan krzneni plašč Dedka Mraza - besedna zveza "veseli december" namreč. Kakšen veseli december neki! December je lahko vesel tako kot je lahko vesel januar, februar, marec ali pa katerikoli drugi mesec, lahko pa je tudi preklemano žalosten, kot je lahko žalosten vsak drug mesec, kakopak.
Pred časom sva se s prijateljico spraševali, zakaj neki največ ljudi depresija zagrabi prav decembra. Zakaj neki?! Zato, ker se od ljudi pričakuje, da morajo biti decembra pretirano srečni. Predstavljajte si nekoga, ki je osamljen, nekoga, ki je bolan, morda ga je zapustila žena/mož, morda mu je kdo umrl, morda je izgubil dobrega prijatelja, ker se ni preveč trudil zanj (morda ga je izgubil zato ker se je preveč trudil, tudi to je povsem možno), morda ne zasluži dovolj, da bi svojim otrokom kupil spodobna darila, morda nima niti za položnice, skratka razni vzroki. No, potem mora ta revež vsak dan venomer poslušati o "veselem decembru", od njega se kajpak pričakuje, da je srečen in zadovoljen, da mora pa zdaj ko je veseli december na veliko šopingirati in kupovati nekaj česar itak nihče ne potrebuje, da mora iti na neko super novoletno zabavo v fino družbo, kjer bo najlepše oblečen in podobne neumnosti. Dobro, zdaj pretiravam, ampak najverjetneje si ni posebno težko pred očmi naslikati človeka z enim izmed zgoraj naštetih problemov (roko na srce, med vami je najverjetneje kar nekaj takih, ki jih pesti kakšen od zgoraj naštetih problemov), le kako naj bo tak človek v tem "veselem decembru" vesel, vas vprašam?!
Vsako leto, ko na nabrežju postavijo štante, se jih neznansko razveselim. "Obvezno moramo iti na nabrežje na kuhanca!" si vsako leto rečem. Hja, pa nikoli ne grem. Prejšnji teden, na večer ko so se po okrašenem mestu prižgale lučke, sem zvečer brzela tam mimo. "Madona je lepo, madona!" je pred Zlato ladjico v telefon tulila neka pretirano vzhičena ženska. Po mestu je vel vonj po kuhanem vinu, tam nekje pri kavarni pločnik se mu je pridružil še smrdljiv klobasarski vonj, ki se je mešal s prijetnim vonjem po pocukranih praženih mandljih (ampak oboje skupaj je bilo pač preveč), moja malenkost pa je tam mimo vozila hitri slalom. Po najkrajši poti domov, kakšno kuhano vino neki - stran od pretirano patetičnih ljudi, stran od smradu! Že vidim tale veseli december: niti enkrat ne bom šla na nabrežje na kuhanca! Kot že leta poprej bom posedala po raznoraznih brlogih in se, v varnem zavetju, v krogu meni ljubih oseb, nalivala s kuhancem. Ne maram množice. Ne maram veselega decembra. Maram pa praznike, o ja to pa!
Božično-novoletni prazniki so fini, ker smo ponavadi malo dalj časa doma - ni treba vsako jutro zgodaj vstati in se podati v službo, človek si lahko privošči malce več zabave, malce več ponočevanja, ko pa si le navijem budilko, jo navijem zato, da zjutraj pečem piškote. Že nekaj let ne dajem več daril. Prijatelje razveselim s piškoti, sebe pa s kakšno dobro knjigo in morda s kakšnim malce dražjim kosom kozmetike (letos bo to najverjetneje mleko za telo iz L'Occitanea). Darila si najraje kupujem sama, ker kakopak, le sama najbolj vem kaj mi je najbolj všeč. Se tudi ni za bati, da bi kaj napačnega dobila v dar, saj smo v krogu ljudi s katerimi preživljam svoj prosti čas sklenili, da obdarovanja ne bo. Moje darilo bodo piškoti in raznoliki mini silvesterski prigrizki, katere bom začela pripravljati že dan poprej.
Najlepše novoletno darilo so prijatelji. Letos kuham za 20 ljudi.

Knjiga za samopomoč

Ena od besednih zvez, ki jo najbolj sovražim (poleg besednih zvez "čez lužo" in "jekleni konjiček") je "knjiga za samopomoč".
Ko mi kdo omeni, da prebira knjige za samopomoč, se komaj zadržim, da ga ne pogledam preveč postrani - z rahlo priprtim levim in nekam navzgor usmerjenim desnim učem. Samo na kratko prikimam in se ga, od tega trenutka dalje, izogibam v širokem krogu.
Danes sem iz ust prijateljice slišala precej hecno štorijo, ki samo potrjuje mojo tezo, da so ljudje, ki berejo knjige za samopomoč pravzaprav kandidati za nujno medicinsko pomoč - morda za lobotomijo ali pa nemara kakšno šok terapijo.
Skratka, nekemu moškemu, ki ima poleg svojih zakonskih otrok tudi otroka, ki ga je zaplodil izven zakona, so v službi radodarno ponudili možnost, da božiček letos obdaruje tudi tega, za marsikaj prikrajšanega otroka. No in kakšen je bil njegov odgovor: "Eh, namesto darila za otroka raje meni kupite kakšno knjigo za samopomoč!"

Mislim da mu ne bi pomagalo tudi če bi ga človek s knjigo za samopomoč lopnil po betici. Enim pač ni pomoči!

Umetnost negativnega mišljenja

_

Na Liffeu je šel mimo mene, zato sem ga šla včeraj gledat v Dvor. Glede na naslov bi človek pričakoval vse kaj drugega kot to, da boš dvorano zapustil s solzami v očeh. Solze od smeha seveda, da ne bo pomote!
Precej bizaren film, odlikuje ga črn humor - kot gledalec si ne moreš kaj, da ne bi ob najbolj črnih scenah padal v huronski smeh. No, roko na srce, mislim da smo bili moja dva sogledalca in jaz najglasnješi (zgolj v vednost: v kinodvorani se redkokdaj hahljam na ves glas), tako da sem se na koncu spraševala če ni morda z nami kaj narobe, vendar me je prijatelj kaj hitro potolažil, češ da so se ostali verjetno smejali "navznoter". No, kakorkoli že, po prihodu domov sem si razpoloženje pokvarila s filmom V pasti. Ob njem sem zehala do skoraj zgodnjih jutranjih ur in danes posledično prezehala cel dan...
Umetnost negativnega mišljenja si pojdite pa vsekakor pogledat! Če sploh še igra.

Odklop

_

Za trenutek izstopam iz podivjanega kroga vsakdanjih banalnosti. Potrebujem spanja, potrebujem knjig, filmov, budilko na off in mir potebujem. Včeraj zjutraj me je rahlo popraskalo po grlu, pet minut sem sedela na kavču in premišljevala - naj grem ali ne- nato pa sporočila da me ne bo. In odspala dva dni v kosu. Po dolgem času se končno počutim spočito.
Potem takole premišljujem; res smo bedaki, ko se dan za dnem ženemo do malodane kronične izčrpanosti. Po štirih urah spanja in devetih urah dela še na telovadbo, potem spet bedeti do jutranjih ur, pa tako naprej.
Zima je za to da se počiva - da se leži, kaj dobrega poje in popije, da človek gleda skozi okno in lahko misli tudi na nič, da kaj konkretnega prebere, kaj zanimivega pogleda, ali pa samo v miru spije kavo s prijateljem. Dovolj je. Konje je treba ustaviti še preden pocrkajo!

Kava z mozzarello za zajtrk!

Zadnja stvar, ki mi je od včerajšnjega večera ostala v spominu je, da sem uspela kupiti Popovo Šapko in letališče Ljubljana, samo nekaj trenutkov zatem pa so me tri piva pahnila na kavč, kjer sem, zavita v volneni kokon, ostala do jutra. Nič kaj lepo se ni bilo prebuditi v sobi, ki diši po nikotinu, še manj lepo je bilo za dobro jutro v ogledalu ugledati zabuhel ksiht, z razmazanim make -upom in nečem sračjemu gnezdu podobnega na glavi. Medtem ko sem takole stala pred ogledalom in zrla v čudno kreaturo, sem premišljevala ali dejansko obstaja oseba, ki bi se me danes utegnila razveseliti in precej prišla do zaključka, da dotična oseba obstaja: frizer namreč! Pustila sem se postreči s kavo in mozzarello (kakšna kombinacija!), čez pa pojedla svoj tedenski odmerek nalgesina in se počasi premaknila tja proti zmajskemu mostu. Počasi zato, ker so me že po petih korakih ustavile ciklame pred cvetličarno. Obožujem jih. Všeč mi je navada italijanov, da imajo jeseni na svojih okenskih policah ciklame. Mi jih imamo zgolj kot sobne rože, oni pa bolj obratno. Nasploh imam pozimi zelo rada cvetoče lončnice, ker zelo poživijo tisto sivino.

Prav čudno je gledati vso to novoletno okrasje - imam občutek kot da smo še ravnokar posedali v Bi-Kofe-ju in srkali spritz con Campari, zdaj pa že delamo silvesterski jedilnik! Nimam občutka za čas, zadnje čase sploh ne. Le kako naj se človek radosti ob novoletnih dekoracijah, ko pa je še pred dvema tednoma po svetu hodil tanki v poletni jakni?! In le kako naj se radosti ob novoletnih dekoracijah, glede na to, da mu je v celem letu na koledar uspelo pogledati približno tolikokrat kolikor ima prstov na roki. Pogledaš na koledar: "Aha, sedmi november!", ko pogledaš naslednjič smo pa že 28!

Na tržnici me je skoraj kap, ko sem videla da branjevec za grm bele omele zahteva deset ojrov. Malo oderuško se mi zdi, da nekdo za nek parazit, ki bi ga bilo itak treba v vsakem primeru odžagati proč, pričakuje deset ojrov. Škrtulja, sama sem si kriva, ker me za silvestrovo ne bo nihče poljubil pod vejico bele omele!
Tudi stare mamce, ki prodajajo šopke iz doma ali v gozdu nabranih rož, so pri postavljanju cen postale nenavadno pogumne. Včasih pri kateri kaj kupim, saj se mi smilijo, ker cele dneve posedajo na tistem mrazu. Ampak 5 ojrov pa že ne dam - sploh pa ne za nek kičast bidermajer pušelc!

Sem se pa neizmerno zabavala pri frizerju. Šla sem v salon brez naročanja. Točno ob dvanajstih stopim v nabito poln salon, povem da bi dala postrižt špice in vprašam koliko časa bo treba čakati. "Eno urco!" "V redu." rečem, se usedem med sotrpine ter v roke vzamem prvo trač revijo, ki mi pride pod roke. Te tračarske revije so res vir neizmerne zabave in razsvetljenja! Koliko novih pomembnih reči sem izvedela! Med drugim recimo tudi to, da bosta Natalija in njen grdogledi mož svojemu psičku kmalu kupila družico, pa da je stilistka Slavka Pajk uživala v vsakem požirku (predvidevam da vina), štiriletna hčerka Marka Vozlja se je nadvse razveselila otroških senčil za veke in šminkic, ki jih je dobila za rojstni dan, Bojan Emeršič pa je po svojo partnerko in novorojenega otroka v porodnišnico prišel nek torek dopoldne - s svojim velikim terenskim vozilom in tako imenovano lupinico z otrokom lastnoročno odnesel iz porodnišnice! Si morete misliti! Priscilla Presley je prišla pod roke lepotnemu kirurgu amaterju - se pravi tako imenovanemu grdotnemu kirurgu - in posledično ne čuti obraznih mišic. Prav ji je!
Ko se končno neham zabavati z revijo, se kratkočasim z opazovanjem sotrpinov in tistih ne-sotrpinov, ki sedijo na stolih in se prepuščajo frizerjevim rokam. Na stolu sedi punca z lasmi v odtenkih vseh barv sveta - dejansko izgleda, kot da bi nek umetnik na njeni glavi očedil svojo slikarsko paleto. Najbolj v oči bodeča je velika zelena zaplata levo spredaj. Ne morem si kaj, da si na tihem ne bi predstavljala, da je punca želeno frizuro opisala z besedami: "Rada bi bila podobna papagaju!". Moja domenva se je proti koncu strižbe izkazala za povsem možno, saj je frizer v roke vzel likalnik, zeleno liso najprej polikal, potem pa privzdignil v nekakšno papagajsko čopko, katero je potem polakiral s skoraj celo dozo laka za lase. Na stolu zraven papagajke je medtem sedela mrkogleda ženska, ki je poprej debelo uro tiho sedela na moževih kolenih. Ženska na sliki pokaže primer frizure kakršno bi rada imela. Ko ji frizer na koncu v ogledalu iz vseh možnih kotov kaže zgotovljeno frizuro, ženska z brezizraznim izrazom na obrazu nemo prikimava, izdahne komaj slišni "hvala" in izgine iz lokala, medtem pa se na stol ugnezdi njen plešast mož. Ta se le trenutek za tem ko njegova ribi podobna ženska izgine izza lokala, začne pritoževati, češ da ženska ne izgleda tako kot tista druga na sliki. "Če bi se vsaj malo nasmehnila, bi bila morda malček bliže podobi iz revije." si na tihem mislim. Ni je frizure na tem svetu, ki bi pristajala mrkim grdogledim ribam. Je ni, vam rečem! Nasproti mene sedi čakajoča oseba ki se mi zdi od nekod znana, pa se ne morem spomniti od kje, v spominu pa mi je ostala predvsem zaradi svoje prevzetnosti. Kasneje ugotovim, da se je spomnim iz fakultete. V trenutku ko se usede, iz torbice vzame komplet pilic in si celo uro (ne pretiravam) z naveličanimi, počasnimi gibi pili nohtke. No, prav zanimivo je takole čakati in opazovati, res.
Končno pridem na vrsto - pod roke točno tistemu frizerju, h kateremu sem si na tihoma želela (to je ta, ki je ustvaril papagajsko frizuro s čopko). Sama energija in veselje ga je. Po lokalu skače kot bi bil navit, še ko pometa zraven kar pleše. Ko se usedem potežka moje lase in kar samo se mu smeji da jih je dobil pod roke. Kar malo se mi smili ko mi mora revež samo špice ostriči. Mimogrede ga nafehtam še za zajeten kup elektronske glasbe - po dolgem času si bo moja glasbena "knjižnica" končno malo opomogla! "Kako želiš da te posušim?" vpraša. "Kako?! S fenom, brez krtače." "No, dandanes hočejo biti skoraj vse polikane. Tvoje bi bilo škoda likati, ko se na koncih zvijejo v take fine kodrčke!" reče. "Meni so všeč takšni kot so. Nikoli jih nisem imela želje likati." odvrnem. Na lase mi naserje še neke silikonske kapljice - za zaščito, naslednji trenutek pa že odfrčim na falaflel, kjer se vsa vesela radostim ob pogledu v ogledalo - kako prikladno da imajo pri Arabcu vse stene v ogledalih!
Mislim da sem našla novega frizerja! Pravi čarovnik je; zvečer so namreč vsi hvalili moje lase, kako zelo dolge da imam, so rekli!