Ko vam vrata pomežiknejo

_
_

Na dan kot je bil ta...

Eden takih dni... Ko se človek zgrozi že navsezgodaj zjutraj, ko v ogledalu zagleda svoj pomečkani fris. Ta pomečkani fris ponavadi čez nekaj časa izgine, ampak danes... Danes je bil ob prihodu na delovno mesto še vedno v ogledalu. Pa čeprav je bilo to drugo ogledalo. (Na tem mestu nasvet za vse, ki imate probleme z ogledali: če si nastavite novo ogledalo, ne pomaga prav nič.) Skratka, zmečkan ksiht je bil tam in ni hotel stran, poleg tega sem imela občutek, da tehtam sto kil. Do enajstih dopoldne mi je potem uspel veliki met: zmazala sem količino futra, ki mi ponavadi zadošča za osem ur - no, tokrat je šlo pa v dveh - vse se da, če se hoče! Potem smo šli na kofe. Cigareta je zadela direkt v žilo, kofe tudi. Smo sedeli tam - trije in furali cinizem. Ko me zagrabi cinizem, je najslabše kar se mi lahko zgodi to, da poleg sebe fašem dva cinika. Torej smo na soncu uganjali cinizem. Nato je eden od unih dveh izjavil: "Ko bomo stari, bomo na dan, kot je današnji, umrli." No, samo tega se je še manjkalo. Ta, ki je to rekel pravi, da so dnevi kot je bil današnji, ko zaradi spremembe vremena pade pritisk in zapiha južni veter, najbolj primerni, da starega človeka pobere. Dobro, če bi že lahko zbirala, naj se zgodi na dan kot je bil ta, vsaj sončno je bilo. Sicer človek takrat nima kaj dosti od tega, a kljub temu. Potem sem prišla nazaj in nadaljnje štiri ure preštevala skretne metlice, milnike, notna stojala, praktikable in ostale zadeve, ki jih je bilo treba zbasat v popis. Ni hujšega, kot preštevati skretne metlice na dan kot je bil ta, vam rečem! Ob preštevanju skretnih metljic sem se sila radostila ob dejstvu, da bo morda vsaj večer malo boljši od dneva in da se mi bo morda ratalo družit se s prijateljico, katere nisem videla že sto let (in z zelenimi zajci ter roza sloni). Ne, mi ni ratalo, seveda - srečanje je prestavljeno. Pa sem se pustila zvabit na neko drugo lokacijo. No, medtem ko sem bila že na poti na to drugo lokacijo, se mi je v glavi posvetilo, da sem pravzaprav pozabila, da bi šla veliko raje kot na telovadbo (ki je bila prva na spisku), v kino (ki je bil drugi na spisku), ne pa tja, kamor sem bila zdaj pravzaprav namenjena - ta zasilni plan C, je bil na zadnjem mestu, ni mi jasno kako da se nisem spomnila, da bi šla v kino?! Veliko raje bi šla pogledat Človeka na žici, kot pa na požrtijo! Pa sem špricala telovadbo, pozabila na kino in izbrala hrano. Ne vem, na momente se mi zazdi, da moja glava sploh ni moja glava - da je nekje nekdo, ki pritiska na daljinca. In prav vsak, s komer sem danes govorila se je strinjal, češ, da se tudi njemu zdi, da je danes en prav beden dan. Ljudje so se na veliko prenajedali (ali pa se tresli od pomanjkanja hrane) in se smilil samim sebi.
Ja, ko bom stara, bom na dan kot je bil ta, umrla.

Verde que te quiero verde...

_

Po pozno popoldanskem potepanju po gozdu se prileže nekaj v barvi prebujajoče se pomladi - zeleni sufle namreč. Recept sem snela pri Napu in ga malo priredila. Sestavine sem delila z dve, namesto brokolija pa zmiksala zmrznjeno špinačo. Pri Napu sicer piše, da je treba peči na 15o stopinj 25 minut. No, jaz ponavadi kar vse pečem na 180 stopinj in tudi tile suflejčki (6 jih je bilo) niso bili nikakršna izjema. Glede na to, da je bila špinača še zmrznjena, sem jih v pečici pustila 45 minut. Pet minut pred koncem peke sem povrhu posula malo naribanega parmezana. Mmm, za vseh deset obliznit!

P.S. Med pripravo priporočam poslušanje Parade šizofrenih.

Katalena

_

Vedno boljši! Katalena še vedno ostaja eden izmed tistih bendov, katerega bi šla lahko poslušat vsak dan, pa se jih še vedno ne bi naveličala. Danes so igrali v Kamniku - in spet je bil to eden izmed tistih koncertov, po katerih si človek še cel večer popeva...

Hrepenenje...

Najlepša stanovanja

_

»Tamle gor je pa eno sila imenitno hohštaplersko stanovanje, enkrat je bilo objavljeno v eni reviji.«

»Kje?«

»Tamle gor, na terasi desno.«

»V kozolcu?!

»Ja.«

»Uh, kako grd je tale kozolec.«

»Grd že grd, ampak ko so ga zgradili, je bil pa ena izmed najboljših stavb na balkanu! Veš kakšna nobel delikatesa je bila v pritličju. V kozolcu so stanovale velike živine.«

»Že že, ampak zdaj je pa prav nemaren – z razpadajočo fasado in s tistimi ogabnimi pvc okni.«

Čez nekaj časa...

»Mislim, da sem malo depresivna.«

»Zakaj?«

»Ma ne vem... Poglej ljudi okoli sebe, odkar smo stopili iz lokala, so šli mimo nas trije, katerim se že na daleč vidi, da živijo na robu, samo malo okoli sebe poglej. Pa tale Kozolec - v središču mesta takale podrtija - kakšna nobel stanovanja neki. V navadnji luknji živimo, na Balkanu, tega nam ne more nihče oporekati!«

»Prosim ne govori tako, ker bo še mene zagrabila depresija! Pa saj take stavbe so po vseh mestih.«

»Seveda so, ampak to niso stavbe v katerih so najlepša stanovanja. Najlepša stanovanja so v drugačnih stavbah. Če bi videl fotografijo tele zgradbe objavljene v časopisu ali na televiziji, bi si prav gotovo mislil, da stoji nekje sredi Ukrajine in da v njej živijo reveži.«

» Ja, res je. Ah daj no... Imam idejo! Stopimo tjale, ti bom nekaj pokazal. Vse moraš odmisliti, čisto vse in pogledati v nebo. Garantiram ti, da se boš veliko bolje počutila! Ampak res čisto vse moraš odmisliti!«

»Se bom potrudila. Kam gremo?«

»Tjale, na tiste stopnice.«

»Poglej zdaj v nebo! Kot da si na Manhattanu!«

»O! Ampak res!«

»Se zdaj bolje počutiš?«

»Precej bolje, mislim da nisem več depresivna.«

»Pojdimo nazaj!.«

Pa smo šli. (Ta teden namreč gostujem v pisarnah pri naših.) Neverjetno, kako ti včasih lahko že en sam pogled iz prave perspektive popestri dan!

Imenitni balkonček

_

Med današnjim srebanjem dopoldanskega espressa pri Slamiču, me je nadvse zabaval pogled na tole imenitno poslopje in še bolj imeniten balkonček. Pravi raj na zemlji...

Tapis de yoga!

Sem jo zadnjič ogledovala v Interšportu in bila preškrta, da bi za en takle košček gume odštela 36 eurov. Ampak danes sem jo spet opazila - tokrat v Tomas športu (medtem ko sem, s slabo vestjo, špricala telovadbo). Se mi je zdelo, da je 29 eurov veliko lepša cena kot pa 36, zato sem jo po hitrem postopku odnesla do blagajniškega pulta. Ampak na displayu se je izpisala še veliko lepša številka: 24.99 namreč! Nisem spraševala zakaj, samo plačala sem in šla. Nauk dneva: včasih se splača biti škrt! Zdaj jo grem pa sprobat, slaba vest zavoljo špricanja telovadbe in pojedenega kosa torte namreč zahteva svoje...

P.S. Ja Urša, roza je!

Ponedeljek, ko je šlo vse narobe...

Ste se, ko ste bili majhni, kdaj igrali pisarno?! Jaz sem se. In prav tak občutek sem imela danes – kot da se igram pisarno. Predstavljajte si neurejen prostor – po tleh vse nastlano in prašno, kabli vsepovsod, v tem neredu pa miza, kot da bi jo tam nekdo pozabil in za mizo jaz – jasno, kot da bi me tam nekdo pozabil. V prvih petih minutah mi je uspelo iz štroma vržt pol pisarne. Nikakršna umetnost ni to, samo micen kaloriferček in oljni električni radiator vklopite v isto vtičnico, pk in že gre vse v maloro! Krasno čudovito, po telefonu nato dobivam navodila o pravilni razporeditvi električnih naprav. »Kalorifer je najhujši!« zatrdi glas na drugi strani »telefonske žice.« Taisti glas potem daje nadaljnja navodila: Z ročajem od lopate naj odprem električno omarico pod stropom in pritisnem na tisto tipko, ki je obrnjena v napačno smer. Jeba, sama sem, zatorej ne morem igrati vloge nemočne ženske. Eh...
Ampak to s štromom pravzaprav še ni vse. Do poldneva sem bila tudi odrezana od sveta, nato pa je prišel računalničar in me spet priklopil nazaj v medmrežje. Najprej počekiram maile, v enem izmed njih piše: »Kmalu ti bomo prinesli sesalec in vse uredili, da boš imela lepo. Sicer se ti pa kmalu priruži J, da ne boš več sama.« (J je kolegica iz smeri VK, s katero si bova delili prostor) Ob branju se počutim kot brodolomka na samotnem otoku, ki ji sporočajo, da bo pomoč prišla vsak hip.
Ravno ko vse skupaj začne lepo delovati, ko se tudi prsti na rokah in nogah ogrejejo, se prikaže glavni, ki je prišel tam mimo z namenom, da pobere pošto. Na obrazu mu piše, da se mu kar malo smilim, ko sedim tam - v nastlanem praznem prostoru in se igram pisarno. »Veš kaj, a bi šla ti mogoče zdaj, ko še nimaš urejeno, raje za nekaj časa k nam?« vpraša. »Mislim, da bi šla morda res.« odvrnem. Glavni kasneje po pomoti s pošto vred odnese tudi ključe od nabiralnika, ki so v setu skupaj s ključi od sekreta. To sem na žalost ugotovila šele pol ure po tem, ko sem na dušek izpraznila 7.5 decilitrsko plastenko z vodo. Res lušno! Kaj mi je preostalo drugega kot vzeti pot pod noge in se podati čez cesto do najbližjega lokala…
Človek si ne more misliti, da je igrati se pisarno tako zelo razburljivo! Bogve kaj vse se bo zgodilo jutri?! Sumim, da bo odpadla kljuka na glavnih vratih – danes je bila namreč že pošteno rahitična!

P.S. Do nadaljnjega nobenih obiskov!!

Ponarejeni McKaroni od Malči

Ja, človek se takole veseli pomladi in prehitro zleze iz zimskega manteljna v prečudovit bomberček, potem pa ima - nahod z glavobolom namreč. Nedeljsko popoldne je tako minilo v znamenju brezdelnega poležavanja na kavču pred televizorjem- v družbi paketa robcev in vseh mogočih čajnih mešanic...

Pri nedeljskem popoldanskem programu mi je všeč to, da so ponavadi na sporedu kakšne zanimive kuharske oddaje. Običajno si zapišem osnovne kombinacije sestavin, vendar potem, ko kuham, največkrat naredim vse po svoje - s sestavinami, ki jih imam trenutno na voljo. Ampak osnovno idejo pa moram imeti zapisano, da mi ne uide iz glave. Nigele Lawson skoraj nikoli ne zamudim. Njena kuha sicer ni najbolj po mojem okusu, a na momente ima kar zanimive ideje. Pri kuhanju poskuša biti malo "jamijevska", čeprav ji ne uspeva najbolje - za moje pojme je kar precej nerodna gospodinja. In pike dobim, vsakič ko vidim, da ne pere zelenjave in sadja. Že mogoče, da v Avstraliji vse kupijo že oprano, ampak ko Nigela v roke prime celo glavo solate, jo razlomi ter flikne v posodo... Hm, ne vem no... Ena stvar, ki me zadnje čase moti pri teh razno raznih kuharskih oddajah je to, da kuharji, vedno kadar kaj pokušajo, v hrano pomakajo prste in jih potem oblizujejo. Jako neapetitlih. Sama med kuho nikoli ne segam v lonce z že obliznjenimi kuhalnicami ali prsti, ker tudi meni ne bi bilo všeč, da bi v krožnik fasala "oslinke", kakor pravimo pri nas doma. Bljak! No, po Nigeli sem ravno še ujela Jamieja in njegove bučne recepte. Zanimiva mi je bila njegova sladkorno-smetanasta polivka za muffine. Narejena je bila iz mešanice smetane (mislim da kisle, ampak nisem sigurna), soka in lupinice limete ter sladkorja v prahu. V bližnji prihodnosti bom to polivko naredila kot dodatek h korenčkovi ali pa makovi torti.

Jasno, da se človek med ogledom teh oddaj pošteno zlakotni, zato sem si precej omislila precej eksotično večerjo po zanimivem receptu od Malči, katerega sem malce priredila. Na olju sem najprej popražila dvajset dekagramov kozic. Ko so bile dodobra popražene, sem dodala dva stroka strtega česna, ko je le-ta zadišal, pa čez vlila pol piksne kokosovega mleka. Ko je mleko povrelo in se zgostilo, sem noter fliknila zajeten šluk ostrigine omake, pa pošten ščep zmetega koriandra (katerega zadnje čase tlačim v veliko jedi), malo naribanega muškatnega oreščka ter malček čilija v prahu. V to omako sem potem vmešala testenine (cca 25 dkg), ko je bila zadeva na krožnikih sem jo potresla s praženim sezamom. Ja, sliši se čudno, ampak kokosovo mleko v kombinaciji z rakci je super zadeva. Da bi bila jed popolna, bi nemara morala dodati limonsko travo in sveže liste koriandra, a nič zato - pri hrani je potrebno malce ekspetimentirati. (Navedeno količine zadostujejo za tri večerne porcije.)

Po obilni večerji sem ravno še uspela ujeti kičast sončni zahod. No, v resnici ni bil prav nič kičast, tak je postal v trenutku ko se je prikazal na displayu fotoaparata. In zdaj... Zdaj se spet nalivam s čajem...

Izložbena dekoracija

_

Opaženo v izložbi trgovine Mana na Miklošičevi ulici.

Sejem

"Dober dan, zanimajo me tele talne obloge, imate morda na voljo kakšne kataloge za projektante?"
"Imamo, vendar vam ga ne morem dati, ker jih nimamo dovolj. " Oseba medtem iz precej zajetnega kupa pod mizo (slučajno sem stala diagonalno od mize in sem to lahko videla) potegne precej obsežen katalog in mi ga od daleč pokaže.
"Ni problema, vam bom pustila vizitko, pa mi ga boste poslali."
"Ne morem, vam pravim, da jih nimamo dovolj. Boste prišli k nam in si pogledali naš prodajni program."
"Da, vsekakor lahko pridem k vam, vendar kljub vsemu potrebujem nekaj, kar lahko pokažem naročniku ko pride k meni. Kako naj naročnik sploh začne razmišljati o nakupu vaše talne obloge, če pa je ne more nikjer videti?!"
"Žal vam ga ne morem poslati, jih nimamo dovolj."
("Zatakni si ga v rit, slaboumnež!" si mislim) " Ja potem pa nič. Na svidenje!"

Človek ne more verjeti, da obstajajo takile bedasti trdobučneži, ki imajo ponoči namesto povštrov pod svojimi glavami prospekte s fotografijami talnih oblog. No, potem se pa nekateri čudijo, ker ničesar ne prodajo!

O ja, že diši!

V ponedeljek zjutraj se je pokvarila zadrga na desnem škornju. Sem jo za silo zapela, zvečer pa v roke vzela šivanko in nesrečne podivjane zobčke prišila nazaj, tja kamor spadajo. Čez dva dni se je na enakem mestu pokvarila zadrga na levem škornju. V naglici sem v taško fliknila sukanec in šivanko ter v službi zobčke prišila nazaj. Popoldne je, med pomirjanjem superg, ko sem škornje sezuvala in vedno znova obuvala, nesrečna zadrga spet iztirila. Očitno so se škornji odločili, da je njihovo poslanstvo za to sezono končano. Ker sem sila uvidevna oseba, sem se odločila, da jih pospravim v škatlo in naslednji dan obujem (sicer prehladne) letne superge. Ker superge ne gredo h precej elegantnemu, klasično krojenemu črnemu plašču, bunde pa trenutno nimam doma, sem se odločila, da namesto plašča oblečem kar flis, pod le-tega pa dva puloverja, saj je že skoraj pomlad, ne?! Ko sem v četrtek zjutraj prišla v službo, so me vsi debelo gledali: "Kako malo si oblečena!"
"Odločila sem se da je nastopila pomlad!" sem pojasnila svojo oblačilno kombinacijo. V mrzlem četrtku me ni zeblo, v toplem sončnem petku pa še manj, pravzaprav se v petek moja oblačilna kombinacija kar naenkrat nikomur več ni zdela čudna.
Po vsej verjetnosti je tudi plašču za to sezono odklenkalo. V teh zimskih cotah sem se zadnje čase počutila že kot jetnik v zaporu. Na vsake toliko časa odprem omaro in iz nje izvlečem kakšno od prehodnih jaknic, jo oblečem, se zavrtim pred ogledalom, nato pa oblačilo pospravim nazaj. Saj bo... kmalu!

Šesta mapa, šesta fotografija

_

Na Ruthino željo sem iz šeste izbrskala šesto. Na fotografiji je detajl fasade trgovine Dom, ki se nahaja na Hackescher markt v Berlinu. Ko veter premika lističe, s tem na fasadi ustvarja zanimivo igro svetlobe in zvoka.

Februarska solata in vse sorte torte...

Nedelja v pižami vsekakor ni bila tako zelo neproduktivna, kot se to morda zazdi na prvi pogled. Med dopoldanskih poslanjanjem po kavču in listanjem kupa starih revij, iz katerih je bilo treba izpisati veliko sila pomembnih informacij (zanimivih internetnih strani, receptov, misli) in izrezati kakšno fino fotografijo, mi je na misel padel sila zanimiv recept za solato iz gomoljne zelene in korenja.
Zakaj iz gomoljne zelene in korenja? Zato, ker v hladilniku ni bilo druge zelenjave, jaz pa sem rabila nekaj, kar bi fino nalegalo na frišne mehke naravne telečje zrezke. Zrezek je lahko še tako dober, ampak če ni zraven malo zelenjave, vsakemu, še tako dobremu zrezku nekaj manjka.
Pri kuhanju se vedno ravnam po letnih časih, se pravi, da v lonec namečem sestavine, ki so v določenem letnem času na razpolago. Pozimi je to črna redkev, fižol, leča, čičerika, zelje (tudi kislo), gomoljna zelena, korenček, koleraba, buče hokkaido, pa radič in motovilec. Le kdo bi hotel celo zimo žuliti španski paradajz, ki pravzaprav nima okusa po paradajzu in orjaško papriko (ki nikoli ne zgnije), ki zraste na tri metre visokem "drevesu", katero raste iz male posodice s premerom cca 15 cm?! Jaz že ne. Paradajz, papriko, malancane in bučke jem takrat ko je čas za to: poleti.
Zeleno ponavadi narežem na kocke in popečem, dodajam pa jo vsem mogočim jedem, od solat do juh in omak za testenine, pa še kaj bi se našlo... No, ampak včeraj se mi je zaluštala surova zelenjava, zato sem si zamislila naslednjo kombinacijo: zelena + korenček + mascarpone + začimbe. Nikarte vihat nosov, bom vse lepo razložila. V hladilniku se je sicer valjala neka stara majoneza in ker nisem kakšna posebna ljubiteljica le-te, sploh pa ne stare in ker se je rok, v katerem je treba porabiti mascarpone, nezadržno približeval, sem se odločila, da močan zelenin okus ukrotim kar s tem sirom, ki sploh ni sladek, kakor se vam nemara zdi (najverjetneje se vam tako zdi zato, ker ga ponavadi jeste vkomponiranega v jed, ki se imenuje tiramisu). Skratka, recept je takle:

Solata iz zelene z mascarponejem

Na pult naložite:
- Pol srednje velikega gomolja zelene
- dva korenčka
- sir mascarpone (en lonček, iz katerega boste kasneje zajeli tri zvrhane žlice)
- jabolčni kis, oljčno olje, sol, malo muškatnega oreščka, malo ingverja
- pest nasekljanih orehov
- ribežen, nož, desko za rezanje, skledo za solato in veliko žlico za mešanje solate

Zeleno in korenje naribate na tavelik nastavek, dodate mascarpone ter začimbe in zmešate, po vrhu pa posujete nasekljane orehe. Solata je zelo nasitna, dovolj pa jo je za tri jedce. Danes zvečer sem jo spet naredila in jo nameravala shraniti, da bi jo jutri vzela v službo za malico, a je žal ni nič ostalo. Meni se zdi ta pogruntacija z mascarponejem, zmešanim s kisom, limoninim sokom in soljo, precej zanimiv nadomestek za majonezo. Če solato naredite za kosilo in jo slučajno kaj ostane, jo za večerjo lahko modificirate tako, da povrhu narežete še toplo, v mehko kuhano jajce, katerega posujete s citronskim poprom, čez pa kanete nekaj kapljic limone. To je šele dobro!
Knjiga, ki sem jo nameravala omeniti že v prejšnjem postu, je te dni na vrhu kupa na nočni omarici (ja, pred spanjem prebiram tudi kuharske knjige). Gre za knjigo 1001 Foods, ki v bistvu ni kuharska knjiga v pravem pomenu besede. Gre bolj za nabor 1001 svetovno znanih jedi in opise le-teh, pri približno 70% jedi pa so zraven podani tudi recepti. Tako se pred spanjem spoznavam s tem, kako je recimo nastala znamenita Pavlova, cedim sline ob melanzane alla Parmigiana, quiche Lorraine, custard tart in podobnih jedeh, ki jih kuhajo po svetu.
No, ob prebiranju te fine knjige sem potem premišljevala o tem, kaj pravzaprav kuhajo pri nas. V veliki večini naših "restavracij". Eh, ampak to je že vsebina za drug post in ta vsebina se spet navezuje na nek dogodek...

Nedelja v pižami

_

Preden me je vrglo iz Firefoxa, je bilo na tem mestu precej dolgo besedilo z opisom odlične kuharske knjige in receptom za zelo dobro solato, ki sem si ga sama izmislila. Firefoxu se zahvalite, ker tega besedila ni več, jaz si grem skuhat čaj. Danes nemara ni dan za pisanje postov...

Dancing with Myself

Artistka on the trapeze

_

Za umret hecno, stric Huhel ga pa pihne! Le kdo bi hotel to brat?!

Oprostite, ampak saj ne delam na telefonski liniji!

Človek takole po dveh dneh neprestanega ležanja pokliče na delovno mesto in pove, da še ni čisto zdrav, da naj ga naslednji dan še ne pričakujejo, da pa morda pride v petek. Glas na drugi strani "telefonske žice" pa reče: "Saj glas imaš pa že dober!" Ko odložim slušalko, me spreleti naslednja misel: "Pa saj vendar ne delam na telefonski liniji!"
V glavi se mi vrti in boli me želodec. No ja, ampak glas imam pa dober, to pa!

P.S. Da ne bo pomote, s šefom se drugače odlično razumeva, ampak včasih pa človek res ne ve ali bi kakšen stavek raje vzel z rezervo ali pač ne.

PreprostoČrna

Še dobro, da niso črne tudi moje misli. Ja, kljub vsemu se pa včasih le vprašam ali morda obstaja še kakšna druga barva. Odgovor je vedno znova enak: Ne!

Poklic: iskalec

Po vsej verjetnosti je spodaj spisano posledica dvodnevih viroznih vročinskih blodenj, ko sem se prebijala skozi labirinte "splohnevemčesa", v glavnem pa so bili to neki nametani predmeti, skoznje katere sem rila kot črv (najbrž početje precej simbolno nakazuje na mojo težnjo k ozdravitvi). No, ko sem se danes zbudila in ugotovila, da so kosti in drobovje še vedno na svojem mestu, sem šla, s sicer še rahlo bolečimi majavimi nogami, precej rahlim želodčkom in kovinskim okusom v ustih, prevetrit svoje omare.
Ob prevetrovanju mi je padel na misel sila zanimiv poklic, za katerega pravzaprav še nisem opazila, da bi ga kdo opravljal. Poklicu se reče iskalec, je pa to nekaj podobnega kot profesionalni vlomilec - človek, ki zna odklepati vse ključavnice tega sveta, človek katerega pokličemo, kadar izgubimo ključ ali ko se zaklenemo ven. Ta poklicni vlomilec svojega znanja oz. poklica seveda ne sme zlorabiti v slabe namene. No, tako sem jaz izumila poklic iskalec. Iskalec bi ljudem pomagal iskati razne, na videz sicer sila nepomembne, predmete, kot so naprimer neprebrane knjige, katere nam je nekdo posodil pred letom dni, pa jih zdaj želi nazaj ali pa računi potrebni za predložitev reklamacij, pa razni kabli za nafilat "ne vem kaj", pa valjčki za čiščenje oblačil in podobne reči. Izvzete bi bile recimo reči kot je naprimer zlatnina, kreditne kartice in denar - da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. Sicer ne vem kdo bi bil primerna oseba za tak poklic, v mislih sem imela kakšno gospo s kristali ali kaj podobnega. Človek bi pač poklical nekoga, ki bi potem pogledal med neke raztresene kristale ali v kakšno, posebno v ta namen narejeno napravo - medij iz katerega bi ta človek to razbral me niti tako zelo ne zanima. Tako bi nesrečni iskalec, po tem ko bi si skoraj poruval vse lase na glavi in se priporočil celotnemu zboru svetnikov, poklical telefonsko številko iskalnega servisa in zadeva bi bila rešena v nekaj minutah. Pogovor bi izgledal nekako takole:
Drrrn drrrn... (zvoni telefon)
Oseba A: Ja prosim, podjetje Iščete d.o.o., Marijana pri telefonu
Oseba B: Dober dan, tukaj pa Slavka iz Zgornje Kungote. Gospa imam en velik problem, pa sem se spomnila na vas. Glejte, nikakor ne uspem najti črne dokolenke z vzorcem spiral, čeprav sem že trikrat preiskala celo stanovanje. Bi mi morda lahko vi pomagali?!
Oseba A: Ni problema, povejte mi prosim vaš naslov:
Oseba B: (Pove svoj naslov.)
Oseba A: Prosim če počakate par minut, prosim ostanite na liniji...
Oseba A: (čez približno pet minut) Kakšen ste rekli da je vzorec na dokolenki?
Oseba B: V obliki spiral.
Oseba A: Počakajte malo... Aha, jo že imam! Nesrečna dokolenka je v pristala v cevi vašega sesalca!
Oseba B: Joj, povsod sem pogledala samo tja pa res ne! Najlepša hvala!
Oseba A: Ni za kaj, račun vam bomo poslali po pošti.
Oseba B: Najlepša hvala!

No, meni bi nadvse prav prišlo, če bi obstajal takle praktičen iskalec, katerega bi človek lahko poklical v stiski. Zadnje čase opažam, da je v naši deželi ogromno nekih vedeževalk - moda bi bil izziv, da bi se katera izmed njih prekvalificirala v iskalko?! Sveti Anton Padovanski bi si prav gotovo zelo oddahnil - kako naporno mora biti zanj, takole cele dneve le iskati in iskati. Že res da je svetnik, ampak vsemogočen pa tudi on ni.
Sprašujem se ali bi tudi drugim ljudem prišlo nadvse prav, da bi v svoji iskalni stiski lahko poklicali kakšnega iskalca?! Morda pa sem le ena izmed redkih, ki jo je doletela ta čast, da ima tako konfuzno življenje, da cele dneve nekaj išče?!

Kultura

Ena izmed prvih reči, katere mati nauči svojega otroka, so besede: prosim, hvala, dober dan in nasvidenje. Velika večina mater svoje otroke nauči tudi, da je potrebno stranišče po uporabi zapustiti čisto, pa da se, ko se kašlja ali kiha, pred usta položi roko. To so nekako osnove, ki naj bi jih ljudje obvladali. Predvsem zadnje čase opažam, da temu ni tako. No, najverjetneje so mamice svojo nalogo opravile, vendar so njihovi potomci te osnove obnašanja preprosto pozabili.
Naj navedem nekaj primerov, ki so se zgodili v zadnjem času:
Z N. se odpraviva na telovadbo in pred njeno hišo ugotoviva, da naju je nekdo zaparkiral. Ne preostane nama drugega, kot da nekaj minut stojiva pri avtu ina čakava, da se morda le pojavi oseba, ki naju je zaparkirala. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu se prikaže gospa v krznenem plašču in stopi k precej velikemu bavarskemu vozilu, ki nama je zapiral pot. "Je vaš?" vpraša prijateljica, ženska s precej mrkim izrazom na obrazu pa, namesto da bi se opravičila: "Ja. Kam pa greste?" Če bi bil človek neotesan, kot ta, v pelc mantelj odeta gospa, bi ji najverjetneje zabrusil : "Kaj te pa briga, neotesanka!"
Naslednji primer je čakanje v nabito polni čakalnici pri zdravniku. Svoje čase je bila navada, da je vsak, ob prihodu in odhodu v čakalnico in iz nje pozdravil čakajoče. Dandanes temu ni tako. Če že kdo pozdravi, mu odzdravi le peščica sotrpinov, pa še tisti bolj ali manj mrmrjajoče.
Zadnje čase se je v trgovinah precej razpasla navada, da ljudje s svojimi nakupovalnimi vozički rinejo v riti ostalih nakupovalcev. Ta "pojdi mi s poti" je meni kar precej nadležen. Ne vem zakaj ljudje mislijo da bodo, če ti bodo v vrsti z vozičkom rinili v riti sonakupovalcev, prišli prej na vrsto. Ne maram da neznanci posegajo v moj osebni krog. Danes se mi je, medtem ko sem precej dolgo stala v vrsti, nek moški kar nekajkrat zadel ob torbico. Najprej je stal za menoj, potem pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Godrnjaje mi je, z besedami "Samo tole imam" pod nos pomolil neko sredstvo za osmrajevanje prostora, Air wick ali nekaj podobnega in se skušal zriniti mimo mene. Kadar opazim, da ima nekdo v košarici le eno stvar, sama pa imam poln voziček robe, človeka z besedami: "Izvolite naprej!" samoiniciativno spustim mimo. Tudi če me nekdo nagovori z besedami: "Oprostite, ampak samo tole imam, me prosim spustite naprej? nikoli ne odklonim. Ne maram pa, da so neke reči ljudem same po sebi umevne in da jim je tako zelo odveč uporaba besede prosim. S strupenim pogledom in z besedami: "Poglejte, vsi čakamo in tudi vi boste lepo počakali. Se torej lahko prosim postavite v vrsto za menoj!" sem ga postavila na mesto, ki mu je pripadalo. "Saj stojim za vami." je izjavil precej ponižno in precej stopil korak nazaj.
Da ne omenjam, da ljudje ob kihanju in kašljanju ne dajo roke na usta, pa da nekateri niso sposobni v roke vzeti metlice in iz sekreta počistiti ostankov svojega produkta, da je vikanje postalo precej nadležen nebodigatreba in da se velika večina ljudi ne zna niti predstaviti po telefonu.
Pred časom mi je prijateljica, ki živi v tujini in se nekajkrat na leto vrača domov, potožila, da se je v nekaj letih obnašanje ljudi pri nas zelo spremenilo - na slabše. Pravi, da se to najbolj očitno kaže predvsem na cesti (ko ljudje hupajo "za vsak drek") in da prej pri nas ni bilo toliko mrkogledih ljudi. Je življenje res tako pasje, da smo upravičeno pozabili na osnovne manire?! Po mojem ne.
Ker je danes kulturni dan in ker kultura ni le umetnost - ni le beseda, kip, knjiga, muzika, slika, podoba na ekranu, ampak je kultura tudi in predvsem to da smo kulturni, se pravi, da se vedemo civilizirano, bi na tem mestu citirala sklepne besede iz včerajšnjega govora Prešernove nagrajenke, gospe Štefke Drolc: "Brez kulture ne bomo obstali!", pa tudi če je bil ta stavek mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu. Brez temelja ni hiše.

Podelitev prešernovih nagrad

Današnja podelitev prešernovih nagrad se mi je zdela precej podobna kakšnemu precej specifičnemu slovenskemu filmu - bila je namreč rahlo bizarna. Pa ne na način kakršnega smo vajeni, prireditev je namreč iztirila iz do sedaj utečenih tirnic. Morda so se s tem tipom proslave snovalci želeli približati nekim "navadnim ljudem", kot nas je tiste, ki se ne bomo udeležili slavnostne zakuske v preddverju Cankarjevega doma, poimenoval nek novinar POP-tvja. No, korpulenten novinar naj naslednjič takšne izjave podaja v svojem imenu, sama se vsekakor nimam za navadno, pa čeprav me ni bilo ne v dvorani in ne na zakuski.
Skratka, voditelja Janez Škof in Jernej Šugman sta se trudila z nekimi, za moj okus precej ponesrečenimi, komičnimi vložki. Da ne bo pomote, vedno z veseljem gledam tako Šugmana kot tudi Škofa, slednjega predvsem na glasbenih odrih, kadar nastopa s svojimi Čompami in tuli v mikrofon da je veselje. Ampak ko sta na odru drug drugega po obrazih mazala s tortami, tulila in se pulila za trobento, sta bila kar čudni kreaturi. Precej bizarna je bila tudi scenografija z vodo, po kateri sta topotala. Voda bi me sicer morda še prepričala, če bi le-ta imela kakšen namen. Saj ne rečem, ples na krasno glasbo iz Wong Kar Wajevega In the mood for love je bil, izveden v vodi, prava paša za oči. No, če le ne bi bila Šugman in Škof poprej v taisto vodo ne zagnala cele smetanove torte in vsebine steklenice šampanjca. Tako so morale uboge plesalke čofotati po tortnih koščkih pomešanih s šampanjcem. Precej neapetitlih, vsaj za moj okus.
Prvo izmed nagrajencev, simpatično sopranistko Sabino Cvilak, je ob prevzemu nagrade kamera pokazala zgolj za nekaj sekund, ostale morda za sekundo dlje. In nisem še doživela, da bi na kakšni podelitvi nagrad nagrajencem ne podelili cvetja. Ne vem no, ampak meni se zdi, da bi taki dami, kot je Štefka Drolc, v naročje kar pasal en precej velik šopek cvetja. Morda pa ukinitev cvetja sovpada z varčevalnimi metodami na vladi, kdo bi vedel.
Nagrade pa... po mojem mnenju so si jih vsi nagrajenci zaslužili. Čestitke!

Kamnik, mesto u...la la!

Snih je...

Namesto na telovadbo se ta večer raje odpravim na sprehod s prijateljico. Brodiva po napol plundri in občudujeva s snegom prekrita drevesa. Po daljšem kofetu potem počasi vzamem pot pod noge. Nikoli ne odpiram dežnika "za vsak drek", sploh pa ne danes, ko tako lepo sneži. Sneg se oprijema plašča, kape in šala, torbica je na srečo vodoodporna, škornji pač ne. Na osvetljenem nabrežju se sneg blešči še toliko bolj. Ulice so kot izumrle, če lahko citiram znanca: "Kot da bi bil na pohodu Razparač in bi se celo mesto poskrilo. Skozi volnene rokavice pritiska mraz, sneg, ki pade na obraz se tali in polzi v majhnih potočkih, a to mi ne prepreči da ne bi iz torbice ne izvlekla fotoaparata in naredila par meglenih fotografij. Tudi Prešeren in Julija imata na obrazih sneg, vendar se le-ta ne tali. S pingvinu podobno hojo, po s porfidom tlakovanem pločniku počasi odpuzam naprej.
Stopim v stanovanje. Tiho je, skozi okno nekaj časa zrem v nedolžno belino. Temna noč se zdi, prekrita z belino, precej svetlejša kot sicer. Odprem hladilnik - "Pojej!" piše na škatli, v kateri je kos precej čokoladne torte. Pojem torto, prižgem računalnik, v nabiralniku čaka mail: nekoga zanima kdo sem. Sem dama, ki v prostem času zbiram besede, jih s ščipalkami pripenjam na vrvico za sušenje perila, katero potem razobesim med mojim in vašim oknom. Ko se besede posušijo, jih zamenjam z drugimi. Moje okno je tisto kjer gori luč.

Sveti Primož

Sveti Primož nad Kamnikom je precej obljudena točka - vzpon ni tako zelo strm da bi ga nek kolikor toliko pokreten človek ne zmogel, pa tudi pot ni dolga, zato se ponavadi, predvsem med vikendi, tja gor valijo cele horde ljudi. Obstajajo celo taki odvisniki, ki se v ta hrib odpravijo tudi po trikrat na dan. Ampak to še ni vse, zadnjič sem slišala, da je baje enkrat letno organiziran 24 urni maraton na Svetega Primoža, kar pomeni, da ljudje vseh 24 ur v dnevu hlačajo v hrib, nazaj dol in potem spet gor. Precej čudaško početje, ne?! Znanka, ki se je udeležila tega maratona, mi je zadnjič pripovedovala, da s fantom tekmujeta v tem, kdo izmed njiju se bo v letošnjem letu večkrat znašel na vrhu hriba. In ker je zadnjič vse tako kazalo, da bo on popoldne službeno zadržan, je sklenil, da se na Primoža odpravi kar pred odhodom v službo. Je vstal ob štirih zjutraj in se celo pot veselil, da se bo ta dan prvi vpisal v knjigo vpisov. Pa se je revež zastonj veselil - ko je namreč odprl knjigo, je razočaran ugotovil, da so se pred njim vpisali že štirje - eden med njimi baje šteje že čez osemdeset let. No, mene ne bi nihče spravil v gozd takole ob štirih zjutraj, ne grem, pa tudi če mi plačate!
Mi je pa hecna ta navada ogovarjanja - navada, ki jo gojijo predvsem ljudje iz vasi. Danes je bila pot navzgor precej ledena, zatorej sem se med potjo malček "ubijala" in pizdila - seveda sem bila bolj kot ne neprimerno obuta. Si moram kupit tiste dereze za nataknit (no pa še prej kakšne dobre pohodne čevlje, da jih bom sploh imela kam za nataknit). Ko sem se takole "ubijala" in medtem za seboj zaslišala glasove, sem malo postala, z namenom da me lastniki glasov prehitijo. Trenutek kasneje se izza ovinka privali horda ljudi, med njimi rdečeličen mladec, ki me, sopihajočo, prijazno ogovori: "A kaj drsi?!" "No, res mi ne bi mogel postaviti bolj butastega vprašanja," si mislim. Precej milo ga pogledam (z blago telečjim izrazom na obrazu) in prijazno odgovorim: "Oh ne, kje pa, prav nič ne drsi!" "A nič?" se začudi. "Ne, kje pa!" nadaljujem. Ob tem se spomnim na vroče poletne dneve, ko se pri 35 stopinjah plus z vrečkami obložena vračam iz trgovine, po obrazu mi teče pot, potem me, pet korakov pred domom, kakšen od sosedov prijazno ogovori: " A ti je kaj vroče?!" Najraje bi mu odgovorila: "Ne, pravkar se mi bo zanohtalo!" a tega ne storim. Prijazno pogledam in rečem: "Ja vroče je. Ampak kaj čmo, nikoli nam ni prav." "Ja, to pa res!" ponavadi pritrdi ogovarjajoči.
Po prihodu domov sem se namočila v vročo kopel iz sandalovine - je pasalo - nato pa zmazala skoraj pol pekača biskvita. Če gre človek na Primoža, se pač zlakotni, nimaš kaj!

Babi

Naša babi je danes praznovala 81. rojstni dan. Zjutraj sem se oglasila pri njej, da ji čestitam - odprla mi je v spalni srajci, vsa skuštrana in brez zob, ravno vstala je in ni še uspela priti do svojega kozarca z vodo, v katerem hrani svoje umetne zobe. Bil je en tak trenutek, ko se človek zave kako hitro teče čas: meni pa se zdi kot da je bilo včeraj, ko smo se z dedijem v njunem zelenem golfu vsako leto na začetku poletja odpeljali v Fieso. Večer pred odhodom na morje sta se obvezno skregala, živčno pakiranje ju je vedno naredilo silno razdražljiva. Vstali smo zgodaj, da smo potem vozili po hladnem, takrat namreč v avtomobilih še ni bilo klim. Babi je pred odhodom vedno preverila vse gumbe na štedilniku, dvakrat zapovrstjo je potihem ponovila: "Ugasnjeno, ugasnjeno" (še zdaj ne vem zakaj samo dvakrat, gumbi na štedilniku so namreč štirje). Po desetih minutah vožnje - nekje na mengeškem polju- sta drug drugega začela spraševati ali smo sigurno zaklenili vhodna vrata, seveda sta se zopet skoraj skregala in na koncu le ugotovila da smo zaklenili (je že moralo biti tako, saj nismo nikoli obrnili nazaj). Nekje na sredi poti sem potem babico ponavadi prosila, da je iz torbice potegnila svoj mali rožasti etui, v katerega je napakirala nekaj najbolj pomembnih kosov svojih ogrlic. Potem sem vse te ogrlice pregledala in vedno znova spraševala: "Babi, jih bom lahko tudi jaz nosila?" "Boš boš, ko bom umrla, boš vse ogrlice dobila ti!" "Babi, kdaj boš umrla?" sem jo spraševala z otroško nedolžnostjo.
V srednješolskih časih mi je potem te ogrlice na veliko posojala, nato pa sem jih, ko sem se naveličala hipijevskega stila, vrnila nazaj. Na maturantskem plesu sem nosila jantarjevo ogrlico, ki jo je dedi prinesel s službene poti v Rusiji.
Kako sem se razveselila lansko poletje, ko sem se vrnila z Nizozemske, pa me je na letališču v Trevisu poleg mame in brata pričakala tudi ona. So šli v šoping, moj let pa je bil za sedem ur prestavljen, zato so bili prisiljeni cel dan krožiti po mestu. "Kako lepo mesto je Treviso!" mi je navdušeno razlagala "Pa kako prijazni so ljudje in kako dobro smo jedli in pili!" je pristavila. Obuta v približek hecnih croksov mi je precej povedala, da so jo njeni čevlji ožulili, pa ji je Joži (moja mati) kupila tele sandale, v katerih se krasno hodi! Ko sem jo čez nekaj dni obiskala, jih je nosila namesto copatov. "So udobni?" jo vprašam, ona pa: "So, ampak veš, to ni original, ponaredek je! Bili so samo pet eurov!"
Pri svojih enainosemdesetih letih se jo nakupovanje še vedno dotakne (le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!). Babi nosi adidaske, zdaj zdaj pa bo "povirbala" moje ponošene Le coq sportif, za katere ji je tako zelo žal, da si jih pred leti ni kupila. Mislim da ima v svojih omarah več čevljev kot pa jih premorem jaz. Ko sem ji v petek kazala svoj izplen iz razprodaj, se je strinjala kako dobro da sem nakupila in zaključila z besedami: "Ampak reci kar hočeš, črna je najbolj nobel. S črno človek res ne more nikoli zgrešiti!"
Ko se v četrtek vrnem v Kamnik, se na poti ustavim v cvetličarni. Za rojstni dan ji vsako leto kupim ciklamo - s tem darilom jo vedno razveselim. Sicer se potem, čez nekaj tednov, vsakič jezi češ: "Poglej no, je že fuč! Te rože iz cvetličarne nikoli ne zdržijo dolgo!" in jaz ji vedno znova pritrjujem.
Babi, še veliko ciklam ti želim! In da bi bile oglice še dolgo časa pri tebi - v tvoji omari, ki še danes diši tako kot je dišala pred tridesetimi leti!

Nostalgija

Na službeni playlisti so po The Pazz na vrsto prišli Portisheadi. Ja, res je, danes ni bil primeren dan zanje, ampak po vsem po dolgem in počez preposlušanem, zadnje čase glasbo izbiram le še po ključu "Že dolgo ne slišano". "Daj kaj veselega!" pravi P, "Poišči Let the sunshine in od 5th dimension, ta je vesela!"reče. "Pa dajmo raje poslušat original, tistega iz Broadwaya!" predlagam, čeprav sem na tihem skoraj prepričana da ga na Youtubeu ni, a se trenutek kasneje izkaže, da enega le imajo. Zdi se mi kot da je bilo včeraj: spomnim se na Ntino precej dobro ohranjeno ploščo s tisto slavno naslovnico, ki sem si jo presnela na kaseto, ki je zdaj kdovekje, pa na petke v katakombah, na koncerte v Kino domu (takrat sem mislila da se mi bo zmešalo ko ga bodo prenovili in tam noter ne bo več koncertov), spomnim se na svoj takratni precej hecni outfit - na hlamudračaste, z rožicami pošite hlače, pa na dedijev suknjič, ki mi je bil trikrat prevelik, ampak je bil tako zelo fin, ker je bil poslikan z marjeticami, pa na babičine koravde vseh barv in oblik...
Pesmico smo s sodelavci kar nekajkrat z navdušenjem preposlušali. Nato sem oblekla svoj "winter coat" in šla.

We starve-look
At one another
Short of breath
Walking proudly in our winter coats
Wearing smells from laboratories
Facing a dying nation
Of moving paper fantasy
Listening for the new told lies
With supreme visions of lonely tunes

Zeh zeh

Nedelja za žile prerezat. Na srečo nimam dovolj ostrega noža.
Pečenka, ki je bila na krožniku za kosilo, je imela čuden okus in smrdela je po umetnem.
Knjiga, ki sem jo po priporočilu z veseljem vzela v roke me ni impresionirala. Odnehala sem na petdeseti strani in se sprijaznila z dejstvom, da s Hrabalom pač ne bova nikoli prijatelja. Oglas za hišo v kateri nočem živet naj bi bila hudomušna knjiga. Meni ne. Knjige Stregel sem angleškemu kralju sicer nisem brala, sem si pa (po več navdušenih priporočilih) pred časom ogledala film in zraven zehala. Pa sem si rekla da poskusim še s tole knjigo, ampak mislim da se od zdaj naprej ne bom več trudila. Menim da bo Zadie Smith (O lepoti), katera je naslednja na vrsti, precej bolj sedla v roke. In dušo.
DVD, ki sem si ga izposodila v knjižnici, namesto dveh ploščkov vsebuje le enega (jasno da tistega, katerega sem pred časom že gledala), na drugi strani je nalepljen post-it listek, na katerem z velikimi črkami piše "izgubljeno". Ja, preklemano dobra serija je Little Britain, mi je jasno kot beli dan, da ga je nekdo pajsnil, ne pa izgubil!
In jebena švicarska čokolada, katero sem, pospremljeno s stavkom, češ da gre za malo boljšo čokolado, dobila za darilo, nima okusa po švicarski, temveč bolj po romunski čokoladi. Ne vem zakaj imajo nekateri ljudje navado, da ob izročanju darila poudarjajo, da je tisto kar je v omotu tako zelo fajn, dobro in posebno. Saj jih ne prosim da mi karkoli podarjajo, če pa že, naj vsaj ne nakladajo kako zelo fajn da je. Si grem odlomit eno rebro jedilne čokolade za peko, bo precej bolje.
Razmišljam slednje: naj dam glavo v posodo z mrzlo vodo ali naj se raje s kladivom lopnem po betici?! Ne, danes definitivno ni moj dan.

Pripis ob 18.30: Vsak še tako beden dan je lahko popoln, samo prespati ga je treba. Ko je temno in se zatorej ne vidi več kako grozno sivo je, je tudi počutje veliko boljše!

7

Določila me je Jackie. Pa poglejmo:

1. Sem številčno dislektična. S številkami imam vedno večje probleme in vedno bolj me nervirajo. Zato raje pišem kot računam. Že od nekdaj.
2. Pri rečeh, ki me zanimajo in veselijo sem pretirano perfekcionistična in obratno. Kar ni vedno v redu.
3. Potrpežljivost ni moja vrlina. Če v nabito polni torbici iščem ključ in ga nikakor ne najdem, sem sposobna torbico obrniti okrog in njeno vsebino stresti kar na hišni prag (dobesedno na pločnik), samo da hudiča čimprej najdem. (Točno to sem naredila včeraj)
4. Pogosto zamujam.
5. Sanjam o tem, da bom nekoč imela svoj mini kafič, v katerem bom med drugim ponujala tudi svoje slaščice.
6. Težko vstajam in težko hodim spat. Nikoli mi ne uspe zaspati pred polnočjo in bi, če si ne bi vsak dan znova (tudi med vikendi) naravnala budilke, bila sposobna spati tudi do dveh popoldan.
7. Obsedena sem z lepimi stvarmi. Pogosto kupim neko reč le zato ker je lepo zapakirana ali pa je v lepi škatlici. Ker dajem prednost formi pred funkcijo, se velikokrat naserjem. Ampak me nikoli ne izuči.

Naslednji v verigi naj bosta PolonaP in Storyteller.

Gospa, a marate češpljevo kašo?

_

"Gospa, a marate češpljevo kašo?" so nekoč pri neki hiši gostitelji vprašali učiteljico, ki je bila pri njih na obisku. Učiteljici je bilo nerodno zavrniti ponujeno jed, pa je prikimala in reva fasala zvrhan krožnik češpljeve kaše. In se je revica trudila in trudila s tisto kašo, kaša pa ni in ni hotela naprej, precej raje bi šla nesrečna kaša v obratno od zapovedane ji smeri. Ko je bilo učiteljici boja s kašo dovolj in je slučajno nastopila prilika ko je bila v prostoru sama, je vsebino krožnika meni nič tebi nič stresla v torbico. Viri, ki so mi pripovedovali to zgodbico niso vedeli ali je gospa kašo fliknila direkt v torbico - med diafragmo, čipkaste robčke in srebrno pudrnico, ali je nemara imela pri roki priročen etui ali pvc vrečko, kamor je nato izlila nesrečno pocasto zmes. Skratka, nadaljevanje zgodbe ne gre po scenariju, ki ga imate v svoji glavi tja od svojih otroških let naprej, od takrat naprej, ko ste kot majhen otrok na mukotrpno dolgem obisku pri dolgočasnih sorodnikih v kozarec fasali ogaben sok, ga hitro popili da bi bilo čimprej konec, potem pa so vam, misleč da vam je bil všeč ali pa da ste tako grozno žejni, nalili še en kozarec. Ne, gospa ki je postregla s kašo, je učiteljico prijazno vprašala če ji je bila kaša všeč. "Zelo je bila dobra." se je zlagala učiteljica, gostiteljica pa zgroženo: "Ampak gospa... Ja gospa, ja kam ste pa peške dali?!"
No, meni se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Eden izmed razlogov je ta, da če nečesa ne maram to tudi povem, drugi pa, da obožujem češpljevo kašo. In včeraj je bil dan za češpljevo kašo. Po "napornem" šopingu sem skuhala veliko posodo te rahlo pocaste dišeče jedi, ki med drugim blagodejno vpliva na rast las, nato pa se, s skodelico kadeče se dišeče kaše v naročju, zavalila pred tv. Preostanek jedi sem danes vzela s sabo v službo za malico. Tisti, ki vsak dan natepavajo toaste so se mi smejali. Ne vem kaj je tako hecnega pri tem da človek je češpljevo kašo?! Meni je tudi čudno ko nekdo na vroč toast maže smrdljivo gavrilovičevo zmes, pa se temu ne smejim. Ljudje so čudni.
No, ta moja kaša je bila malo taka ponarejeno prirejena. Namesto v kravjem mleku sem jo skuhala v riževem, noter sem, poleg suhih sliv (s peško), fliknila še pest rozin, ki so se v vrečki na hladilniku valjali že dober teden, pa malo vanilijevega stroka in ščepec soli. Ko se je po petnajstih minutah to vse lepo pokuhalo, sem na krožnik fliknila dve zajemalki kaše, jo osladila z riževim sladom in medom pomarančevca, na to pa flinila ščep pinjol in posula s cimetom. Naslednjič jo bom spet malo modificirala - morda jo posujem z nasekljanimi orehi ali pa povrhu potresem popečena jabolka. Lahko pa tudi oboje.
Priporočam na utrujen zimski večer. Poleg pa skodelico kakšnega finega čaja. Se vam tudi zdi smešno?!

Ploskvevzorciritmireliefimateriali...

Fotografirano na gradbenem sejmu.

Dvoje prosim!

Kar paše mi tale mraz. Ne vem zakaj se vsi tako zelo pritožujejo, meni je tale suh mraz veliko bolj všeč kot pa tisti potuhnjeni novembrsko-decembrski, ko je vlažno in mrzla vlaga kar v kosti leze. Tale suh je veliko manj zoprn - človek se fino obleče, pa je! Mraz je fin, ker potem bacili pocrkajo. Že res, da bi bilo veliko bolje, če bi zapadlo malček snega, le-ta bi pod nogami škripal, lahko bi se šli sankat - z rokavicami na rokah bi se greli vsak ob svoji šalci čaja... No ja, všeč so mi mrzla zimska sobotna jutra, ko skozi meglo posije sonce in se ti, medtem ko hodiš po ulici, blešči in ne moreš se spomniti kdaj za vraga si si na nos nazadnje nataknil sončna očala. Najverjetnje že zelo zelo daleč nazaj, saj se niti ne spomnim ne več kje jih imam.
Eh, če bi bil človek prijetno parkiran nekje daleč stran, se mu pač ne bi bilo treba udeleževati razprodaj in podobnih veselic. Ampak, če imaš na riti precej zgonjene kavbojke katere so imele še pred enim letom laskav naziv "najboljše nove kavbojke pod soncem", danes pa so le-te kandidatke za naziv "najbolj zgonjene kavbojke pod soncem", potem je pač treba vzeti pot pod noge in se podati v mesto nakupov. Ne maram mesta nakupov. Eden izmed razlogov je, da je v tem mestu vedno preveč ljudi, drugi pa, da ponavadi preveč kupim. Imam pač velike oči. Ampak je bilo nujno iti tja, zato sem se torej usedla na trolejbus in šla. Nič pretresljivega. Ne duha ne sluha ni bilo o prerivanju v štarcunah in pred blagajnami. Po trgovinah se valja vse polno cunj, nekatere - velika večina - res ne izgledajo kot "must have" kosi, ne verjamem da jih bo sploh kdaj kdo kupil. Vrnila sem se z dvema približkoma najbolj finih kavbojk pod soncem, isti kroj, le drug material - ene iz jeansa, druge pa iz črnega rahlo raztegljivega blaga. Pa za številko manjše so - najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da me to dejstvo neizmerno osrečuje.
Ne maram mesta nakupov. Vedno ko se vrnem od tam me boli glava. Tudi zdajle je tako. Ležim na kavču in boli me glava. Ampak v vrečki imam dvoje hlač - dvoje kandidatk za naziv: "najbolj zgonjenene hlače pod soncem"! Ja, taka sem, ko odkrijem svoj najljubši kroj hlač, jih zgonim do konca. Zato imam zdaj dvoje!

Prvega prvega

_

Hja, kaj naj rečem, v novoletno jutro sem se zbudila v tuji postelji, med dvema moškima. Preden vaša perverzna domišljija podivja, naj vas razočaram s podatkom, da sta oba prijatelja geja. Eden od njiju me je menda prijazno sezul - zaspala sem namreč s štikli na nogah, ne prvič.
Za razliko od nekaterih me danes prav nič ne boli glava - za nadvse modro se je izkazala odločitev, da se pred odhodom na zabavo napokam večerje - testenine, korenčkova torta in čokočokoladni mousse so bili super podlaga za kasnejše mojite. Mislim da je bil ključni del dobre želodčne podlage prav sljastni težki mousse iz temne čokolade in rumenjakov.
Med popoldanskim poslanjanjem po kavču sem potem razmišljala o tem, kako zelo fino leto je bilo 08. V lanskem letu sem končno odkrila recept kako ukrotiti svoje lase, spet sem začela hoditi na telovadbo, od prijateljice sem se naučila najboljšega načina zlaganja štumfov, v Leclercu sem sredi trgovine poskusila spalno srajco (čez obleko seveda, da ne bo pomote), naredila sem svoj prvi creme brulee, bila v Berlinu in Amsterdamu, bila na koncertu Massivov in Murfijeve Rozine, začela pisati knjigo (ki ima resda šele 22 strani a kanim jih naklepati veliko več), pustila sem deca, ki ni odgovarjal standardom in se spoprijateljila s punco, s katero me je dec, ki ni ustrezal standardom, prevaral. Nekaj mesecev sva celo skupaj živeli, šli skupaj na počitnice in skupaj silvestrovali. Hja, nič se čudit - enake ptice skupaj letamo in D. je res dobro izbral - dva jackpota naenkrat je imel. In ju, jasno, tudi naenkrat izgubil. No, če smo iskreni, decu, ki ni ustrezal standardom dolgujem zahvalo, da se od dneva ko sva zaključila najino dvoletno druženje, nisem niti minutko dolgočasila. Moj novi moto je: Življenje ni nikoli tako bizarno, da ne bi moglo biti še bizarnejše - važno je le, da človek iz teh bizaritet potegne najboljše.
No, ne bom vas več kratkočasila s svojimi patetičnimi izlivi in razkritji, če se vam zahoteva resničnih zgodb si kupite Lady ali preklopite na Kanal A, jaz pa grem brat Preklete kadilce, ki sem si jih prejle kupila na stojnici na Kongresnem. Na teveju itak ni nič pametnega - leglo ertevejevsko, le odkod jim ideja, da na takle praznično zmačkam dan kogarkoli zanimajo razvaline brežiškega gradu?! Bo treba na večer malo pobrskati po polici s petimi dvd-ji!