Bele stene

Letos teče četrto leto, odkar sva se naselila v tem stanovanju, stene pa so, z izjemo ene v kuhinji, še vedno prazne. V stanovanje prihajajo in iz njega odhajajo predmeti, tudi slike, te sicer samo prihajajo, niso to ne vem kakšna umetniška dela, da ne boste mislili, kakšen ropar se jih zelo verjetno sploh ne bi pritaknil, ampak meni veliko pomenijo. Vsaka izmed njih ima svojo zgodbo, spominja me ali na človeka, ki nama jo je podaril ali na poseben dogodek ali pa na določeno obdobje v času. Sem mnenja, da je stanovanju treba dati čas, da ga je treba popolnoma naseliti z leti, nič ne gre na silo, ko se ustališ, vzpostaviš dialog z njim - z letnimi časi, ki odsevajo v prostorih, s sencami, svetlobo, s počutjem, ki se poraja na določenih točkah. Zato na stenah ni slik, kavča zaradi kolobocije med trgovino in proizvajalcem še nisva naročila, knjižnega regala tudi ni, ker si ga bom izmislila šele takrat, ko bomo dobili kavč in bom videla kako se bo vklopil v prostor.. Te stvari me ne motijo, stanovanje je živ organizem, če bi bilo že ob vselitvi vse do pike opremljeno in polikano, bi se človek začel dolgočasiti, tako pa imam vedno nekje "v stranskem žepu" stvari, ki si jih lahko  namišljujem in to je fino.

Z renovacijo stanovanja je bilo kar precej dela, predvsem s sanacijo sten, ki so bile verjetno prepleskane na vsako tretje leto, praskanje vseh teh ometov s sten in stropov naju je stalo veliko časa, potrpljenja in malodane bolečin, saj sva vse delala na roke. Tako sva bila na začetku mnenja, da v stene, s katerimi je bilo toliko dela, ne bomo zabijali žebljev. Vmes sem si malo premislila in začela razmišljati, kako bi kljub vsemu vse skupaj razporedila na steno, predvsem tisto nasproti (neobstoječega) kavča v dnevni sobi, tista me je mikala, pa nikoli ni bilo dovolj volje in energije za tako velik podvig, zato je tistih nekaj grafik in uokvirjenih fotografij še vedno lepo prislonjenih ob steno.

Pred dnevi me je poklicala znanka, slikarka in ilustratorka, da bi se oglasila po nekaj kosov nakita. Že nekaj časa sva se menili, da se enkrat oglasi na čaj in mi mimogrede še svetuje glede stene v kuhinji, ki je res nočem pustiti prazne, ker naravnost kliče po zaključku zgodbe, ki se plete skozi prostor. Nekako sem se spogledovala z mislijo, da bi bilo na tisti steni obešeno eno od njenih del. "Vem, da mi boš, če se ti bo zdelo, da na tisti steni ne vidiš ničesar, to povedala." sem ji rekla po telefonu. "Zagotovo ti bom, vem, da bo to slabo zame in dobro zate, ampak, če bom mnenja, da ne bo šlo, ti bom to seveda povedala." Tako predvčerajšnjim pride, stopi v hodnik, zagleda prazne stene in začne skoraj skakati od navdušenja. "Takoj naredimo en obhod po stanovanju!" predlaga. "Pa saj vidva nimata ničesar obešenega! Neverjetno! Joj, kako lepo! Ponavadi vstopam v stanovanja, ki se kar dušijo, ker je na stene navešeno vse mogoče, vse je preobloženo. Ne, jaz teh reči na vajinem mestu ne bi obesila, naj ostane tako." Sem ostala z odprtimi usti, brez besed, mislila sem namreč, da mi bo pomagala, pa je le še povečala mojo skepso glede obešanja. Za steno v kuhinji smo sicer nekaj natuhtali, vsaj to. Najbrž je že nekaj na tem, da je po vseh štirih letih ostalo tako, očitno se je stanovanje odločilo, da bo še naprej ostalo deviškostensko. Some things were meant to be ...

Nona

Včeraj je v osemindevetdesetem letu umrla očetova mama. Vsaj mislim, da je bila toliko stara, nisem pa prepričana. Z možem sva se ravno vrnila z otvoritve razstave, medtem ko je v kozarce natakal whisky, je poklicala mama in mi povedala, da njene tašče, moje stare mame ni več. Odložila sem slušalko in spila tisti whisky, kaj pa mi je drugega preostalo. Nazdravila sva, na kar koli že pač človek nazdravi v takem trenutku, jaz sem spila na njen spomin. Potem sem šla na cigareto, prvo po nekaj mesecih, tobak je bil že čisto suh.

Rekli smo ji nona in lahko rečem, da je nisem poznala. Ona pa ni poznala mene. Mislim, fizično že, več od tega pa ne. Njena vnukinja in moja sestrična je včeraj na družabnem omrežju zapisala: "Srce je dalo, kar je imelo. Nobene bilke zase ni poželo. Odhajam praznih rok neznano kam." Te besede je menda nona zapisala na papir. Poleg je bila objavljena fotografija, na kateri je skupaj s pravnukinjo in tekst, da je svet zapustila obkrožena s svojimi domačimi. Jaz in mi nismo bili del tega sveta. Na fotografiji je bila sicer moja nona, taka kot se je spomnim, vse ostalo, z njenim tekstom vred, pa je del nekega drugega sveta. Upam, da je odšla pomirjena in da ni trpela. Odkar je obležala in se ji je čez oči razrastla siva mrena, tega je že nekaj let, je imela dovolj časa, da je razmislila o marsičem in zanima me, če je kdaj pomislila, da bi kakšno stvar lahko naredila drugače.

Zadnja dva dneva sem precej premišljevala o njej in najinem odnosu, spraševala sem se, če bi bilo lahko z moje strani kaj drugače? Sem morda brezčutna, ker sem se po tistem, ko mi je mama sporočila, da se nona počasi poslavlja, lotila gospodinjskih opravil in za nekaj ur vse skupaj izbrisala iz glave. Potem me je prešinilo, da pravzaprav vračam vse, kar sem dobila, če ničesar ne dobiš, pa nimaš ničesar za vrniti. 

Ne spomnim se, da bi me kot majhno punčko nona kdaj vzela v naročje. Spomnim pa se, da mi ni hotela obrisati riti, ko sem jo klicala v wc, saj sem bila premajhna, da bi to opravila sama. Že zelo zgodaj mi je razložila, da bom po starih starših po mamini strani podedovala vse, zato mi ne bo treba dedovati po njej, saj bo po njej dedovala moja sestrična. To, da imamo v naši družini "vsega zadost" je bil od nekdaj njen priljubljen rek. Vedno je priletelo iz ust kot nekaj slabega, kot očitek, ker gre njenemu sinu in njegovi družini dobro.Od vseh štirih otrok je bil moj oče edini, ki mu je uspelo (kar je bila pravzaprav mogoče bolj mamina zasluga) ohraniti družino. Oba brata tega nista bila sposobna, sestra pa nekako ni bila za resno zvezo, ali kakor koli že se temu dandanes reče.

Ko sem bila stara dvanajst let, sem šla za en mesec v planinsko kočo, kjer je bila nona vsako poletje oskrbnica, da sem ji pomagala pri pospravljanju sob in strežbi. V tistem mesecu zame ni našla ene pohvalne besede. Kljub vsemu pa je na koncu pričakovala, da bom ostala še en mesec, doletel me je celo očitek, da jo bom pustila samo. Dovolj sem bila stara, da sem ji zabrusila, da me očitno ne potrebuje, če je bilo moje delo tako ničvredno. Za enomesečno plačilo sem si potem kupila tako želeni dvojni kasetofon, za katerega pa sta morala starša primakniti  precej zajetno količino denarja, saj sem zaslužila manj, kot je bilo prvotno dogovorjeno. 

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem svojega očeta prvič in zadnjič videla jokati. Sestra mu je prišla sporočit, da oče umira. Nekaj dni je ležal doma, zadet od kapi, pa se domačim ni zdelo potrebno, da bi poklicali zdravnika. Priljubljen rek moje tete, očetove sestre, ki je živela v skupnem gospodinjstvu s svojima staršema je: "V naši družini se tako bojimo zdravnikov." Mislim, da je moj oče svoji mami in sestri to najbolj zameril, da so deda dobesedno pustili umreti. A si je kljub vsemu po tem dogodku še naprej prizadeval za mamimo ljubezen in naklonjenost, ki je kot otrok ni nikoli dobil. Moj oče je drugačen kot njegova mama, je pravičen in dober oče.

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje pri njej. Moralo je biti ene štiri leta nazaj. Ležala je v postelji, takrat je tudi že precej slabo videla. Nekaj let pred tem sem ji prigovarjala, naj gre na operacijo sive mrene, da ji lahko priskrbim operacijo pri prijatelju oftalmologu, če bo le hotela. Pa mi je teta takoj povedala, da mama ne bo šla, ker da se oni bojijo zdravnikov. Skratka, bila sem na obisku, ne vem, če me je videla, menda je razločila svetlobo od teme. Z roke je snela svoj poročni prstan, da mi ga da za spomin. Zavrnila sem. Ne zato, ker sem vedela, da na drugi strani vrat nekdo posluša, ta nekdo, ki je pred tridesetimi leti prestregel in prebrskal vsako vrečo solate, ki je ob koncu obiskov naše družine skrivaj pripravljena ležala v shrambi poleg glavnih vrat. Nisem ga hotela zato, ker mi to nič ne pomeni. Ker se je ne bom spominjala po tistem prstanu. Nazadnje ji je le uspelo, da mi ga je stisnila v roko, rekoč: "Saj če bi lahko, bi človek kaj naredil drugače, a zdaj je prepozno." Ni me prepričala. Po prihodu domov sem prstan z nekakšno slabo vestjo, da mi ne pripada in ni del mene, postavila na polico v omari, kjer je nedotaknjen ostal vse do danes. 

Ne očitam ji, ker me ni imela dovolj rada. Njene ljubezni z bratom nisva pogrešala, saj sva je dovolj dobila od starih staršev po mamini strani. Zamerim pa ji, ker ni znala, zmogla in se ni potrudila ljubiti svojih otrok. Vsaj ne vseh enako. Žal mi je za mojega očeta, saj je bil v čustvnem smislu za marsikaj prikrajšan. Po noni sem podedovala dolg jezik, kar mi je prav sama večkrat očitala, češ, da mi ni kos in s tem sposobnost, da se v nepredvidenih situacijah hitro znajdem. Drugega, vsaj upam, pa ne. Nanjo se spomnim vedno, ko zagledam cvetoče hiacinte, ki jih je, ko sem bila še otrok, spomladi dajala med šipe dvojnih oken v kuhinji. Hiacinte ...

Tole je bil moj ventil, morala sem napisati.