The remains of the day II.

Da nadaljujem ... Razlogi za tri stroje neopranega perila so sicer med drugim tudi prijetne sorte in sicer druženje z ljudmi, ki so vir neskončnega navdiha, ali pa so navdihnili mene - obisk male deklice v soboto zjutraj, ki me je, nevede in nehote, vzpodbudila (in obenem spomnila na dejstvo, da na tem svetu kljub vsemu še vedno obstaja kakšen priden in prijeten otrok) za prav poseben projekt, učne ure izdelave ta pravega sušija pri prijateljih, pa obisk pri gospe, ki izdeluje krasne pletenine - šale in kape, pa ročno pletene barete pisanih barv z velikimi kvačkanimi cvetovi.
Ker se pri izbiri daril držim načela, da podpiram naše domače oblikovalce, sem se odločila, da mami za rojstni dan podarim živopisan šal, spotoma pa kupim še dve malenkosti za novoletno darilo prijateljicama. Namenoma sem šla od doma z limitirano vsebino v denarnici, a glej ga zlomka, ko sem se znašla tam, sem precej hitela pomerjati vse tiste pisane kape, gospa pa je (čisto nevsiljivo sicer) prinašala nove - iz kleti, iz omar, pa iz zabojev pod mizo, kaj kmalu so bile kape povsod kamor je seglo oko. Kakšna askeza neki, kakšen minimalizem, dajte no! Le kdo bi razmišljal o tem, medtem ko se s tako lepimi pokrivali na glavi zija in spakuje v ogledalu, za nameček pa še Miklavž, ki  vse to potrpežljivo opazuje, vleče denarnico iz žepa? In če dobro razmislim ... zaradi ene kape nam res ne bo treba zastekiti balkona ali dokupiti neizkoriščenega podstrešja nad stanovanjem!
Edini dosežek v minimalizmu je bil, da sem na koncu iz tiste nesrečne hiše tisočerih pokrival odpeketala s črnim kašmirskim turbanom na glavi. Takim brez vzorca. Hecno, a ne, kako ne moremo iz svoje kože. Ne gre in ne gre, na koncu se vedno vrnemo tja kjer smo bili na začetku. Jaz, na primer, k črni brez vzorcev in dodatkov.

Ampak suši je (bil) pa prav zelo zgleden, kajne?

The remains of the day

-

Kako zelo spokojna je spodnja fotografija, veliko bolj kot vloga nepremičninske agentke, ki sem jo, hočeš-nočeš, prevzela te dni, obisk urgence in razne take reči, ki rezultirajo tri stroje neopranega perila, prazen stol, ki sameva v žarkih popoldanskega sonca in mijavkajoče-javkajočo mačko, ki se oglasi vsakič posebej, ko se po nekaj urni odsotnosti vrneš domov.

Skratka, vloga nepremičninske agentke (ki mi, mimogrede, res ni pisana na kožo) o ljudeh razkrije marsikaj, med drugim predvsem to, da bolj kot prostor kjer bodo živeli, iščejo prostor, kamor bodo spravili svoje stvari. Stvariiiii. "Ampak veste, jaz imam stvari za tri omare!"  Ljubica, prišla si gledat stanovanje, ki meri slabih petdeset kvadratov, menda ne misliš, da boš vanj spravila 30 let svojega življenja? Dovolj si stara, da veš, da stanovanje ni Sport Billy torbica. Najbrž bi ji morala odgovoriti tako, kot je pred leti naročniku v biroju, ki je tarnal nad premajhnim stanovanjem, zabrusila kolegica: "Ja Kruno jebiga, kupi si večje stanovanje!" Usoda prenekaterega Slovenca je, da bo svoj konec dočakal zabarikadiran med neskončnimi metri do stropa segajočih rjavih ivernatih omar, v hermetično zaprtem, s plastičnimi okni ozaljšanem prostoru, z zidno plesnijo po kotih. Slovenec je strašansko iznajdljivo bitje (to se sicer ponavadi najbolj izrazi takrat ko je najmanj treba), zato si francoski balkon praviloma zazida in nadomesti z oknom, da lahko podenj postavi mizo, komodo ali karkoli že. Saj vendar nismo francozi, kaj nam bo torej bedasti francoski balkon, ki ni primeren za nič drugega, kot da skozenj stepamo preproge ali pa na ograjo obesimo oprane pvc vrečke?! Če Francelj poseduje balkon, potem ga je seveda treba nujno zastekliti, da bo nanj lahko naložil vso kramo tega sveta. No, če bi pogledal skozi okno, potem bi na dvorišču zagledal kontejner. Ampak Francelj kontejnerja ne vidi. Škoda. Če bi ga videl, potem bi si posledično prihranili čas, denar in prostor. Meni in še marsikomu pa bi prihranil pogled na fasado svojega izmaličenega bloka. Imam kar veliko srečo, da živim v hiši s tako specifičnimi balkoni, da na celem svetu ne obstaja metoda, ki bi omogočala zasteklitev le teh. Tako so ljudje prisiljeni, da na balkonih zasadijo lončke s cvetjem in v sezoni gor postavijo mizice ter ležalnike in tako lepo uživajo v popoldanskem soncu.

V bistvu obstaja prav malo reči, ki jih lahko neobremenjeno vržemo stran, saj vsi vemo, da čez sedem let vse prav pride. Tega, kaj je pravzaprav tisto, kar čez sedem let pride prav, vam načeloma ne bo nihče znal čisto dobro pojasniti, zagotovo pa to ni hrana, čevlji bodo po sedmih letih videti bolj zamodni kot po dvajsetih (dvajset let jih pa res ne boste hranili, kajne?), oblačil po sedmih letih ne boste oblekli niti enkrat, medtem ko bi se jih brezdomci utegnili, ravno tako, kot bi se jih razveselili jutri,  razveseliti čez sedem let. Ni potrebno, da bi drug drugemu kukali v omare, popolnoma jasno je, da imamo vsi (poleg krame) preveč stvari in da je morda kriza ravno pravšnji razlog za to, da se izurimo v blagi askezi in opustimo sistem nakupa novih stvari "na vrat na nos", poleg tega pa tisto, česar ne potrebujemo, podarimo naprej. Človek potem malo lažje diha. Nikakor sicer ne trdim, da sem sama, ko gre za nakup novih reči, zgleden primer asketskega človeka, saj sem si naprimer ravno včeraj na glavo nakopala novo kapo (ki je res nisem nujno rabila), se pa trudim v tej smeri in zaenkrat mi za silo uspeva. Poudarjam: za silo.

Največja packarija

-

Ko gre vse narobe. V piskru vrejo mali vulkančki, ki škropijo po rokah, masa pa se po dveh urah mešanja noče in niče strdit. Ko si odmeril več kot pol manjšo količino sladkorja kot je bilo navedeno v receptu, pa se na koncu izkaže, da je presladko. Ko se namesto treh ur masa peče sedem ur in po sedmih urah še vedno ne da željene konsistence. Kaj narediš takrat? Vsebino zapakiraš v kozarčke, na etikete pa pripišeš "najboljši"! Prvič, zadnjič in nikoli več. Vedno sem mislila, da bom najboljša gospodinja. Sem pa samo gospodinja. Ehja ...

Kadar mislim nate ...

-

Prebrskavanje lani posnetih fotografij ... Tale okvir bi imela na steni.