Sobota v mestu

-

Spomladi sem jih hotela posejati, amerikanke, pa nisem našla semen. Resda se pri iskanju nisem kaj prida naprezala, pogledala sem v edini trgovini v mestu, ki so jo, medtem ko tole pišem, že zaprli, kam drugam se mi pa ni dalo hoditi. Saj res, kje naj človek kupi semena, v primeru, da se želi izognit nakupovalnim centrom? V kakšni kmetijski zadrugi, verjetno. Kar pomeni, da se je spet treba usesti v avto in nekam odpeljati. Eh ja...

Fotografija je bila posneta danes dopoldne, v parku Tabor. Cvetje v obtolčenem emajliranem vrčku je klicalo po tem, da bi vse skupaj odnesla s seboj. A ker sem se pred časom sama sebi zaobljubila, da ne bom postala "nabiralka", je v cekarju pristalo le črno-sivo-rdeče krilo z grafičnim vzorcem. Čas bo pokazal, če je bilo morda tudi to preveč.

Pa veliko zdravja ...

Deset do je, ko se obujem, zaklenem vrata, se spustim po stopnicah in odpeketam po ulici. Ob enajstih sem tam. Med potjo razmišljam o tem, kako sva se z A-jem, medtem ko sva iskala stanovanje, posmehovala oglasom z opisi "bližina UKC-ja". "Le kdo bi hotel imeti stanovanje v bližini bolnic, ko ti pod oknom noč in dan vozijo reševalna vozila z vključenimi sirenami?" sem takrat govorila. Hecno, da sva na koncu po naključju izbrala takega, ki je sicer v centru mesta, pa vseeno le deset minut stran od bolnišničnih kvartirjev, kar se je sicer v zadnjem času že večkrat izkazalo za sila priročno.

Medtem ko se približujem Polikliniki, premišljujem o svojem odporu do te stavbe. Ob pogledu nanjo se v spomin vedno znova zarisujejo enake podobe: zanikrna ordinacija, nizka mizica, katere površina je ozaljšana z zelenim ultrapasom, prekrita z gazo, na kateri se bleščijo zdravniški inštrumenti. Morala sem biti v najstniških letih, ravno toliko sem bila stara, da mi je bilo ob pogledu na ta boren, oguljen interier povsem jasno, da živim v državi, ki ji zdravstvo ni ravno priroriteta. Ampak kot nam pravijo zdaj, so bili to še zlati časi. To, kar opisujem, se je nekako poklopilo s podobo scenografije iz nadaljevanke o vojaški bolnišnici Mash. Gospod zdravnik, precej zajeten gospod v beli halji s kratkimi rokavi, iz katerih so kukale najbolj kosmate roke na svetu, je pogledom je ošinil moja ušesa, nakar me je zagrabil za področje čeljusti pod ušesom in močno pritisnil, rekoč: "Te boli? A to boli?" Kaj te ne bo bolelo, če ti obilni hrust z vso silo  pritiska na čeljustni sklep, seveda me je bolelo! V bistvu me je bolelo ravno toliko, kot boli vsakega človeka, če mu nekdo močno pritisne na zdrav del telesa in nato pritisk še stopnjuje. Kasneje je na izvid napisal, da imam vnetje čeljustnega sklepa ter, da priporoča prenehanje žvečenja. Izvid me je kar nasmejal. Ker sem ocenila, da bi bilo za prenehanje žvečenja nekako prezgodaj, sem veselo žvečila še naprej, nato pa, nekaj let kasneje po naključju odkrila kapljice, z uporabo katerih so se moje ušesne težave za vedno nehale. Druga štorija iz nesrečne Poliklinike, ki je v nasprotju s prvo dokaj hitro potonila v pozabo, je precej podobna prej opisani, vendar malenkost bolj neprijazna. Prazna soba, v kotu miza. V zelenem ultrapasu, kakopak. Za mizo sedi starejša gospa, visoka, z dolgim gubastim vratom, na glavi nekaj rdečega, sračjemu gnezdu podobnega, velike oči (po nepotrebnem) precej izdatno poudarjene s črno barvico. Svoje roke položim na mizico, čarovnica odpre posodico, iz katere se kadi bel dim. Iz posodice jemlje paličice in jih tišči na moje roke. Ne spomnim se ali sem tulila ali ne, vem le, da je vpila naj potrpim, da bom, če ne bom potrpela, ostala bradavičasta. Coprnica mi je tako mojstrsko požgala bradavice, da so se moje dlani za eno popoldne spremenile v dva rdeča balona. Spomnim se, da jo je mama kasneje poklicala po telefonu, pa je baba zabrisala slušalko nazaj na vilice. Po tistem sem imela pred nesrečno stavbo,  njeno notranjostjo in čudaškimi dohtarji dobrih petindvajset let mir. 

No ja, slej ko prej vsakdo pride na vrsto, tako sem se imela v letošnjem letu  možnost dodobra nagledati različnih bolnišničnih interierjev. Ker sem po naravi precej naivna duša, sem zmotno mislila, da grozljive bolnišnice obstajajo le še v mojem spominu, da se je v vseh teh letih morda le kaj spremenilo na bolje. Moram sicer reči, da Poliklinika v kategoriji "najgrozljivejše" vsekakor ni zmagovalka. Če vas ne motijo polomljene kljuke na oknih, poškodovani robovi sten, ofucani, stokrat prelepljeni okenčki v sprejemni pisarni in pozabljene sirkove metle po kotih, potem je Poliklinika kot nalašč za vas in verjetno se boste tam čisto dobro počutili. Če pa bi se radi premaknili za vsaj štirideset let nazaj, potem si pojdite pogledat staro porodnišnico, tako imenovano Leonišče, kjer vas v sprejemni pisarni pozdravi sobna rastlina, ki je verjetno že od leta 2010 ni nihče zalil. Tam pacientke, s katerimi so že "opravili", mimo na hodniku čakajočih in njihovih spremljevalcev, iz ordinacij v bolniške sobe pošiljajo v okrvavljenih spalnih srajcah. Razčlovečeno do konca. No, tam so se nekako zataknili v obdobju zelenega ultrapasa, medtem ko so na Polikliniki vseeno uspeli interier vsaj malo posodobiti. Ugotavljam, da se z leti res obrusimo in postanemo odporni na "drek". Žalostnih slovenskih bolnišnic, njihovih notranjosti, dohtarjev in sester, ki kraljujejo tam, se že zdavnaj ne bojim več, si pa vsakič znova mislim, kako žalostno je biti bolnik v tej državi.

Zagate nekega popoldneva

Sedela sem za mizo in po ustih, kot bi jedla drobce stekla, valjala grižljaj grške solate. Kljub temu, da sem jo trikrat solila, česar ponavadi ne napravim niti enkrat, nekako ni imela pravega okusa. Medtem ko sem premišljevala kaj bi bilo s solato pravzaprav lahko narobe, me je spreletelo spoznanje, da grška solata pač ne more biti jed, ki jo ješ na rahlo hladnikast jesenski dan. Neee, ko ješ grško solato, mora biti vroče. Če ješ sezonsko, potem nekako veš, kdaj je določeni jedi dokončno odzvonilo poldne. Sezona paradižnika se tako, hočeš nočeš, počasi končuje. Plodovi niso več živo rdeči, tudi okus je drugačen, bolj kašasti so. Dragi paradižnik nasvidenje, se vidiva spet v začetku avgusta!

Po kosilu je prispela pred časom naročena luč. Pri lučeh se vedno zatakne. Tiste, ki so ti všeč, so praviloma predrage, takšne, ki bi ti potencialno bile všeč in poleg tega imele še dostopno ceno, ne obstajajo. Če že, so spravljene nekje v skladiščih po Evropi in jih v našo deželo praviloma ne pošiljajo - jih verjetno tudi nikoli ne bodo. Najbrž na tem mestu ni potrebna razlaga o tem, da se včasih počutim, kot da živim nekje na koncu sveta, kjer tečem kot Francka za vozom. Da zaključim temo "všeč-ne všeč-cena":  kar je poceni in ti ni všeč, je, jasno, predrago. Pri stropnih svetilih je nekako šlo. Pri stoječih malo težje. Kljub vsemu mi je uspelo najti estetsko svetilo po dostopni ceni, točno tako, ki se bo lepo ujelo z zofo-to-be in pripadajoče mizico. Svetilka sicer ni bila prav poceni, po drugi strani pa, glede na večino podobnih produktov, spet ni bila pretirano draga. Včeraj je torej prispela, bela lepotica. Kar me je takoj zmotilo, je neugleden tanek črn kabel s (prav tako črnim) stikalom. Da ne govorim o adapterju: črna škatlica, kot polnilec pri telefonu, brivskem aparatu ali nekem podobnem masovnem izdelku za široko potrošnjo. Oprostite, pričakovala sem v celoti estetsko dovršen produkt! Sicer pa, prav mi je, kaj pa naročam reči preko interneta. Kje so dobri stari časi, ko si šel v trgovino, želeno reč pogledal, prijel v roke in se nato odločil za nakup ... No ja, nesrečni vtikač bomo skrili za kavč, kablovje tudi. Dejstvo, s katerim se težko sprijaznim, je spoznanje, da žarnice ne moreš zamenjati sam. Na to bi verjetno morala biti pozorna ob nakupu. Jasno mi na kraj pamenti padlo, da bi ob naročilu prodajalca povprašala o podrobnostih, ki so se mi (kako naivno) zdele same po sebi umevne. Skratka, ko bo žarnica pregorela, bomo morali nekoga poklicati, da jo bo zamenjal. Oziroma luč nesti na servis. Ali pa jo, preprosto vreči stran, ker taka žarnica takrat morda ne bo več obstajala. Tako lahko le upam, da te ledice res držijo neskončno dolgo časa, kot zatrjujejo prodajalci svetil, pa da bo, takrat ko bodo nehale svetit in bom morda ugotovila, da so nadomestne žarnice nehali izdelovati, še vedno obstajala dobra stara, več kot stokrat opsovana Ikea, kamor se bomo zapeljali in kupili novo luč v cenovnem rangu 20-30€. Samo zato, da bom lahko vsak dan zamenjala žarnico, če se mi bo tako zahotelo. Svetilka bo verjetno bela, s črnim kablovjem, kar me pri taki ceni seveda ne bo niti malo motilo.

Kar koli se odločimo, nikoli ni prav. Kapitalizem ima za nas na zalogi neskončno število pasti, katerim se je nemogoče upreti.

Sladke radosti nedeljskega popoldneva ali: ena o kuharskih knjigah

- -

Odkar so moje kuharske knjige, ene po več letih gnezdenja v škatlah, druge pa prekladanja po različnih policah, lepo postrojene na polici v kuhinji, često, lahko bi celo rekla precej redno, vržem uč vanje. Verjetno bi lahko lahko še več, ampak s slabo vestjo zaradi misli, da je bila določena od knjig v uporabi malo ali skoraj nič, sem že zdavnaj opravila. Eno od njih sem recimo včeraj odprla šele prvič.

Kadar pridejo obiski, skoraj vsi po vrsti sprašujejo naslednje reči: "Zakaj plin in ne indukcija?", "Zakaj banja in ne tuš?" ter "Zakaj tako ozka postelja (140x200)?". Do danes mi ni še nihče od zagretih "indukcijašev" podal odgovora na vprašanje, zakaj naj bi bila indukcija boljša od plina. Razen tega, da kuhalna plošča hitro razvije toploto ter to izgubi, potem, ko jo ugasneš, kar pa je, popravite me, če se morda motim, tudi lastnost plinskega kuhalnika. Poleg tega mojstri v kuharskih oddajah najpogosteje kuhajo na plin, torej nekaj že mora biti na tem plinu. No ja, kot že veste, sem strašansko starokopitna, torej me z raznimi novotarijam kot je indukcija in podobne reči, ne boste pridobili na svojo stran. Zakaj banja? Zato, ker se v banji lahko kopam ali tuširam, v tuš kabini se pa ne morem kopati, dasiravno mi morda to zapaše točno en dan v letu ali pa tudi ne, pa kaj potem. Všeč mi je, da imam na voljo več možnosti, pa tudi če potem kakšne od njih nikoli ne koristim, ampak lepo je vedeti, da bi si človek lahko zmišljeval, če bi mu to zapasalo. Poleg tega se mi zdi, da si svoje dolge lase, precej lažje kot v tuš kabini, umijem v banji. Odgovor na tretje vprašanje pa je: zato, ker ljudem, ki spijo v takooo zelooo ozki postelji, taka dimenzija ustreza. Ker se je fajn stiskat. Najbrž si mislite, da res ni prav nobene potrebe po tem, da javno pojasnjujem tako intimne reči, ampak s tem si mogoče delam uslugo, saj me v bodoče kdo od vas, v primeru, da se znajde v naši duplini, ne bo moril z istimi vprašanji. Kar sem hotela reči je, da sem pa tja pride tudi kdo, ki se po tem, ko dobi zadovoljive (ali pa tudi ne) odgovore na vsa tri zastavljena vprašanja, zagleda v knjige na polici v kuhinji in reče: "A pa vi vsak dan kuhate po receptih?" Ob takem vprašanju pojasnim, da pri nas po receptih kuhamo prav vsak dan ter, da me A. sem ter tja obupano prosi, naj za božjo voljo raje skuhava kakšno prežganko, kranjsko klobaso ali kaj podobnega. Potem debelo gledajo, ker jim je skoraj jasno, ne pa čisto, da sem jim natvezila veliko laž.

Za to, da človek dobro kuha, ne potrebuje prav nobene kuharske knjige. Če pa ne zna kuhati, potem pa potrebuje točno eno (dobro) kuharsko knjigo. Vse ostalo je "preseravanje". Sama kuharske knjige kupujem zato, kot verjetno tudi vsi meni podobni: ker s seboj nosijo zgodbe in obljubljajo nove, so vir inspiracije in navdiha, malo pa tudi zaradi fotografij. Ker sem vizualni tip človeka, se jedi, ki jo spremlja le opis, ne pa tudi fotografija, ponavadi sploh ne podstopim pripraviti. No, iz istega vzroka ne kupujem knjig, ki bi bile vizualno osiromašene, tako da je možnost, da kakšen od receptov ne bi bil uporabljen, bolj malo verjetna.

Ni boljšega, kot na nedeljsko popoldne sedeti ob oknu, skozi katerega se v snopih preliva topla svetloba prvoseptembrskega sonca in ob čaju razmišljati o tem, kaj bo šlo v pečico! Ker so snopi sončne svetlobe na kuhinjski mizi vsak dan daljši, to pomeni, da se daljšajo tudi sence, dan pa se bo vse bolj krajšal, sem se odločila, da spečem pito, ki bo po okusu bolj jesenska, čeprav smo imeli v hladilniku košarico borovnic. Hruške in fige so se kasneje vsekakor izkazale za pravo izbiro. Omenjen recept je iz knjige Fresh and easy, avtorice Jane Hornby, najdete ga na strani 278, v osnovi so v piti slive, ki pa sem jih, kot rečeno, zamenjala s hruškami in figami. Mogoče bom naslednjič v maso dodala malo marcipana, en tak mandeljnast okus mi je manjkal, verjetno zato, ker po pomoti v kremo nismo vmešali mletih mandljev. Ampak ja, marcipan bi mlete mandlje zelo lepo nadomestil, da ne rečem celo nadgradil, saj je, kot vemo, marcipanova zmes narejena iz mandljevega prahu  in sladkorja. Še nekaj o knjigi, ko že ravno govorimo o knjigah, kajneda: če že razveseli s fotografijami, pa vsekakor razočara pri tekstu. Kot prvo, sestavine niso razvrščene v sklope, temveč je vse napisano v enem stolpcu. Tako moraš, medtem ko bereš postopek, skakati nazaj in se spraševati o tem, katera od dveh navedenih količin masla recimo sodo v testo, katera pa v kremo. Poleg tega so opisi malenkost preveč dolgovezni. Sumim, da je tako zato, ker začetniki določenih reči ne vedo, a kljub temu ... Že dolgo nisem naletela na knjigo s tako konfuzno napisanim receptom. Pri kuharskih knjigah je zelo pomembno, da so opisi kratki in jedrnati, da te že na začetku priprave ne mine vsa volja do življenja. No tako, če kdo želi, lahko dopišem skrajšano različico recepta, če pa ne, pa tudi prav.
Skratka, nedelje so fajn. Le prekratke so in tako potem zvečer ugotoviš, da si pozabil iti na vodeno razstavo, ki se je zatvorila ravno v času, ko si iz pečice jemal dišečo reč in, kot že tolikokrat prej ugotoviš, da se ne da biti na dveh koncih naenkrat. Celo v nedeljo ne.