Kaj imajo skupnega popolne pite in zarečen kruh?

-

Prav nič. Zanima me, ali je tisti nadev v limonini piti s sivko iz bistroja Bazilika pečen ali ne. Močno namreč sumim, da ni. S taistim vprašanjem smo se ukvarjali včeraj, med oblizovanjem ob popolni sladici. Sicer pa tudi slana špinačna pita s pinjolami in feta sirom ni bila kar tako. Moram reči, da me je malo zbudila iz zimskega kulinaričnega dremeža, zadnje čase sem namreč zapadla precej rutinirani zimski kuhinji: gomolji, čičerika, leča, kislo zelje in repa. Glede na to, da se na tržnici že da ujeti liste mlade špinače (tisto mlado, ki se dobi skozi celo leto in pride iz Italije, gladko spregledam vsakič ko naletim nanjo), se bom verjetno v bližnji prihodnosti po dolgem času podstopila narediti špinačno pito. Določene reči so tako zelo enostavne za izdelavo, pa nanje kar pozabimo.

Sicer se pa včeraj nismo najedli le dobrih pit, z drago prijateljico M. sva se nekaj minut kasneje v bližnji trgovini najedli še zarečenega kruha. Običajno se z zarečenim kruhom bašemo bolj  vsak zase in verjetno se strinjate, da ni preveč fajn, v dobri družbi pa je taisto opravilo, še posebno če se v nakupovalni vrečki znajde zadovoljiv rezultat, nadvse prijetno.

Da ne bo pomote, steklenička na spodnji sliki ni stvar o kateri govorim v zgornjem odstavku, je simpatično darilo od M. Raje ne bom povedala s kakšnimi besedami je bila pospremljena predaja. ;)

P.S. M. je ena tistih, z alergijo na plastična okna. "Okna boste seveda obdržali?!" je bil njen prvi komentar na situacijo.

Gospa, pri nas smo malo starokopitni

-

"Živjo, zanima me cena tiste luči tamle." "Ja... ta luč je pa znižana, je zadnja in je za štirideset odstotkov cenejša, blablabla ... Delaš kakšen nov, zanimiv projekt?" "Da. Svojega." "Aha ... lepo." Ja, to ti misliš ... Najtežje je delati zase.

"Ja gospa, ampak okna boste pa zamenjal, a ne?" "Ne gospa, pustili bomo obstoječa." "Ja zakaj?" "Ker so lepa, samo obnovili jih bomo." "Ampak gospa ... veste, ko je meni umrl mož, sem najprej zamenjala okna. Vam povem, to je bila ena najboljših odločitev! Ja gospa, ampak to je pa škoda, da jih vi ne boste zamenjal. A jih res ne boste? Vam bo žal, veste" "Zaenkrat jih ne bomo, če se kasneje odločitev izkaže za napačno, jih bomo pa takrat zamenjali." "Ja, samo, če jih ne boste zamenjali, se vam bo poznal pri kurjavi. Moja zdaj tako tesnijo. Gospa, pridte pogledat, pridte k men pogledat kako moja dobro tesnijo." "Saj vam verjamem, ampak mi jih res ne bomo zamenjali. Veste, pri nas smo malo starokopitni." Hm ... naša okna zdaj kazijo fasado hiše, vsi ostali imajo namreč plastična.

"Ko bosta menjala vrata, mi povejta, imam en kontakt za dobra vrata." "Ampak midva jih ne bova menjala." "A res?" "Ja, obnovila bova obstoječa." "Ampak saj so lesena, les se krivi. Jaz sem zamenjala vsa vrata." "Les je pač tak, da deluje, naju to ne moti." "Aja ..."

"A bosta imela talno gretje?" "Ne, ohranila bova obstoječ parket." "Ampak v kopalnici bosta pa najbrž imela talno gretje?" "Ne, v kopalnici bova imela po tleh terrazzo." "Ampak to je mrzlo!" Nikogar ne poznam, ki bi tarnal, da zaradi hladnih tal v kopalnici slabo živi. Poleg tega pozimi radi hodimo obuti v štumfe iz domače volne.

Nikakršna retro ptička nisem, kakšen dom si želim, vem že od nekdaj - sodoben, z rahlim pridihom časa v katerem je nastal. Docela zminimizirano lupino, z vsebino, ki jo naplakne čas. Ob omembi bambusovega, tikovega ali kakšnega podobnega "egzotičnega" parketa zastrižem z ušesi in zavijem z očmi. Obstoječa parjena bukev in hrast v hodniku, položena na ribjo kost, pa nov ladijski pod iz slavonskega hrasta v kuhinji. Mimogrede, v Sloveniji imamo tudi gozdove, kajne? Obdržali bomo obstoječa macesnova okna, katerih napaka je menda ta, da prepuščajo malo zrakca - plesni v kotih se nam torej ni treba bati, smrti zaradi zadušitve, tudi ne. Zadnje čase sem še toliko bolj alergična na odvratne strupeno bele debele plastične okvirje, ki so zakraljevali skorajda v vsakem kotičku mesta. Nič ne rečem, na nove zgradbe zaradi mene dajte kar vam pride na pamet, stare pa ali obnovite kot je treba ali pa jih pustite pri miru. Naša hiša se je pred kratkim za las ognila menjavi docela ohranjenih lesenih oken na stopnišču, s plastičnimi. Sokrivka za nemenjavo sem tudi sama (kar si štejem v čast), okna je bilo namreč treba pozapreti, da se je le izkazalo, da niso pokvarjena. Samo slabih deset minut časa ti vzame, da s pomočjo izvijača pozapreš pet tridelnih oken. Slabih deset minut, da ugotoviš, da sploh niso pokvarjena. Na hišnem sestanku je potem nekdo precej pametno navrgel, češ da so okna umazana ter, da so se med šipami zaredile muhe. Če so umazana, se jih pač pomije, kajne, za debele mesarske muhe pa obstaja insekticid. Menjava lesenih oken za plastična bi morala biti  okarakterizirana kot osmi smrtni greh.

V sanitarnih prostorih smo pod debelim slojem keramičnih ploščic ostrmeli nad najdbo: terrazzo mi je na obraz narisal nasmeh, ki bi se verjetno lahko kosal z nasmehom arheologa, ki je pravkar našel vstop v Tutankamonovo grobnico. Tlak v wc-ju je bil ohranjen do te mere, da se ga da spodobno obnoviti, kopalniškega pa je tekom let doletelo preveč nesreč, tako, da ni dajal kakšnih obetajočih znakov življenja. Roditelj, sicer operativni vodja projekta, pred časom niti slišati ni hotel o izdelavi terrazza v kopalnici, zato smo za tjakaj naročili keramične pološčice. V nedeljo zjutraj pa je zacingljal telefon: "Ti, veš kaj ... malo sem razmišljal, ne vem no... malo razmislita, kako bi se vama zdelo, če bi v kopalnico dali terrazzo." Ni bilo kaj razmišljati. Tudi dejstvo, da dva paketa ploščic verjetno nikoli ne bosta ugledala luči naše kopalnice, ni botrovalo odločitvi v prid keramike. No, če kdo od vas hlepi po novih ploščicah v kopalnici, kuhinji ali kjer koli že, prilagam link do naših nesojenih lepotic: tukaj. Specifikacija: keramične ploščice serije Minoo, dimenzije 20x20 cm, barva A9 (siva), 2,40 m2 (= 60 kosov). Kupljene so bile z 20% popustom, po enaki (ali celo za spoznanje nižji ceni) jih prodamo naprej. Možnost dokupa v Sloveniji.

Tako, zdaj pa prosim še vi povejte kaj si mislite o plastičnih oknih, muhah v škatlastih okvirjih, kahlcah ali ne-kahlcah, o bambusovem parketu ter o starokopitnosti.

V svetu majhnih

Obstajajo kraji, kamor ne more prav vsak. Družinski center  Mala ulica v Ljubljani, ki se nahaja v stavbi, v kateri je bilo včasih mestno ljudsko kopališče,,je že eden takih, vanj namreč lahko vstopite le v spremstvu otrok. No, če niste starš in si kljub temu želite od bliže ogledati ta zanimivo zasnovan prostor, vam predlagam, da si otroka "sposodite" pri znancih in prijateljih. Vse polno je namreč ljudi, ki  imajo predšolske otroke (predvsem njim je ta prostor namenjen)  in bodo prav gotovo veseli, če se ponudite za varstvo in jih za kakšno uro razbremenite. Lahko pa greste na kavo s kakšno od mamic in njenim otrokom, kot sem naredila zvedava pišoča.

Edina stvar v stavbi, ki je prilagojena odraslim, so kavarniške mize in stoli ter wc, vse ostalo pa je izvedeno v miniaturnih merah: ulica, po kateri se otroci vozijo v oblazinjnih avtomobih, mali kavarniški stoli z mizicami ob pločniku,  miniaturne hiške z lepo porisanimi fasadami, oblazinjen ribnik, pa stanovanjce s tako nizkimi stropovi, da se odrasli le s sklonjeno glavo prebije skozi. Iz strehe se otroci skozi tobogan zadričajo na drugo stran ceste, kjer se nahajajo skrivni rovi in votline.  Ob polžastem stopnišču raste mini čarobni gozd, v nadstropju se nahaja igralnica ter knjižnica pod oblaki čisto zgoraj.

Zelo prijeten ambient in pomembna pridobitev, tako za mesto, kot seveda tudi za uporabnike.

Zima ima močne živce

-

Letošnja zima ima močne živce. Jaz jih nimam. Mene iz tira vrže že ena vodovodna inštalacija, ki je za štiri centimetre zamaknjena v levo. Zaradi štirih centimetrov v levo sem si pripravljena uničiti eno popoldne plus en dan. Pa ne le sebi, temveč še nekomu poleg sebe, ki ima po mojem mnenju živce močne kot letošnja zima. In potem  pomislim, da imam pravzaprav velikansko srečo, da me oseba s konjskimi živci v najhujšem napadu slabe volje odveče na sprehod na grad, na torto in kokto, kjer vsaj za kratek hip pozabim na preklete štiri centimetre. No ja, menda na trgu celo obstajajo zadeve, ki štiri centimetre v desno lahko zmaknejo za tri centimetre v desno. Ne bom verjela, dokler se o tem ne bom prepričala na lastne oči. Se vam take težave zdijo omembe-ne-vredne? Najbrž ja. Meni tudi. Ampak to mi prav nič ne pomaga.

Zdi se mi, da se tale zima vleče kot čreva. Da ne bo nikoli drugače. Da bom do konca življenja živela v tujih stanovanjih, medtem ko bodo moje reči v škatlah razseljene na nešteto koncih. Da bom do konca življenja naokoli krevsala v čevljih z luknjo, v omari  imela dve krili, dvoje hlač in pet puloverjev. Ampak ja, če dobro pomislim, se tudi s takim skrajnim minimalizmom čisto dobro preživi. 

Večerna opitost je v redu. Da je le človek na toplem, kjer koli že. Ampak ne s komer koli. Lahko noč!

...

-

Čez Golovc

-

Na Golovcu še pravkar sonce, spodaj v mestu pa že skoraj večer. Prižigajo se prve luči, barva neba se spremeni iz sinje v indigo modro. Z blatnimi čevlji vstopim v trgovino in kupim novo klobko volne. Zdaj pa domov, na kamilični čaj!