Vmesni čas

-

Tole je stanovanjski blok za ptiče. Ni jih bilo doma. Tudi mene ni bilo doma. Šla sem v arboretum Volčji potok, kjer je posneta tudi zgornja fotografija ptičjega bloka. V teh nekaj letih, odkar me ni bilo v park, so se stezice in steze v njem namnožile in okupirale, meni so do sedaj še neznane, dele okoli parka. Sprehod skozi gozd v jutranjih meglicah je neprecenljiv in predvsem neprimerljiv z jutranjim tekom mimo krematorija in britofa. Ampak, če dobro premislite, tek mimo krematorija in britofa niti ni tako zelo slaba zadeva kot bi si bil človek mislil. Ko tečem tam mimo, namreč veliko premišljujem o smrti in minevanju in potem me vedno znova prešine misel, da imam res srečo, da nisem na tisti drugi strani in potem veliko bolj z veseljem tečem.

Prav čuden občutek imam, kot da ni poletje. Sopara in vročina, pa hlad in deževje in spet sopara. Zdi se, kot da je nekoliko jesensko. Zdaj so taki časi, da komaj čakam zimo. Letošnja naj bi bila, če se bodo stvari odvile kot je treba,  prav posebna. Ampak do takrat bo treba še veliko reči postoriti in še veliko knedlov pojesti. Knedli so nevarni, zato jih kuham zgolj enkrat na teden. Ta teden so že bili na sporedu. V ponedeljek. Zdaj jem domač paradižnik z vrta. In pijem Pu Erh. Sedim za šivalnim strojem in po hrbtu mi teče kot bi bila na Kitajskem.

Petkov večer bo deloven, sobota tudi. V nedeljo gremo na piknik. In potem bo spet ponedeljek. Morda bomo jedli knedle. :)