Ta in vsi drugi večeri

-

"En večer, medtem ko si bila ti v Londonu, smo sedeli tule - A, M in jaz - in pili čaj." ji pripovedujem. "Ko je zmanjkalo čaja, sem rekla M, da je ona na vrsti, da ga skuha." "Čakaj no, pa ne bo zdaj M kuhala čaja," reče A "saj ni tukaj doma." "Saj tudi jaz nisem." odvrnem. "Saj res, nihče od nas ni tukaj doma."

I posluša in se smeji. Ona nikoli ne komplicira "za vsak drek". Je ena izmed najbolj neposrednih in odkritih ljudi kar jih poznam. Včeraj, medtem ko sem s kozarcem traminca v roki ("Kupila sem ga, ker sem vedela, da prideta. Zame je ena steklenica preveč, saj se pokvari še preden jo spijem do konca." je rekla) poslušala zgodbe, ki jih eno za drugo vleče iz kupa spominov, sem pomislila na to, kako pogrešam najine sprehode na Rožnik, ki so bili - tako kot ta večer - polni zanimivih zgodb iz preteklosti. Z velikim zanosom pripoveduje o svojem trenutnem projektu, na plano vleče zapiske, fotokopije, revije, potem skoči dol v avto, po kipec Triglava in Sedmerih jezer, ki ga je včeraj dobila pri prijateljici.

Enkrat, v času tistih šestih mesecev, ko sva si delili njeno prostorno pravljično stanovanje,  je rekla, da se nehote na vsake toliko časa, zaradi svojih let, počuti kot, da je moja druga mama. Kakor koli pomislim, je I, čeprav nima otrok, ena najbolj materinskih žensk kar jih poznam. Nihče mi ne bo rekel, da rojstvo otroka nujno pogojuje materinskost. Za ogromno žensk z otroki vem, da niso prav nič materinske. Ampak pustimo to, kdo sem jaz, da bi sodila o tem, me boste vprašali. Ne bom vam odgovorila, si pa mislim svoje.

"Hecno, ko greš na obisk nekam, kjer ti je vse tako domače." pravi A, medtem ko odhajava. "Ja res, vedno ko pridem sem, imam občutek, da na nek način pridem domov." rečem. Malo kasneje sediva na prazni tržnici, na stojnici, vsak s svojim burekom v roki. "Si predstavljaš, da bi ta trenutek jedel burek v Dravljah? Ali v Trebnjem?" vprašam. "Ne." "Jaz tudi ne." Pojeva do konca, natočiva mleko iz mlekomata in odbiciklirava domov.