Tradicionalna družina št. 1:
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.
Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".
Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.
Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!
