Ljubljanski filmski festival je tisti, ki delno osmisli z meglo napolnjeni sivi november in ga morebiti malo pokrajša. Vem, dan za dnem se pritožujemo, češ da čas hitro teče, ampak zadnjih dni novembra se pa prav veselim. Če smo čisto iskreni, se še bolj kot zadnjih dni v novembru, veselim tistih prvih dni v decembru. Na dan volitev bom spila šilce žganja za pogum in s težko muko obkrožila številko pred imenom (pokvarjenega) kandidata. Morda bom morala spiti celo dve, da bom sploh sposobna obkrožiti tisto številko. Potem bom vsem, ki jih poznam, prepovedala, da mi poročajo o rezultatih volitev, se usedla v trup aluminijaste ptice, ki bo poletela proti glavnemu mestu Nemčije in se za nekaj dni predala hedonističnim užitkom vnovičnega raziskovanja tega simpatičnega mesta.
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?
Dosedanji filmski izkupiček letošnjega festivala so trije filmi - po prvem pogledanem sem za okrevanje potrebovala cel dan, po naslednjih dveh pa sem film prevarala z gledališčem. Kar od ogledanih res priporočam, je vrhunski film z odlično Tildo Swinton v glavni vlogi - naslov filma je We need to talk about Kevin. Je pa ta film primeren za ljudi z natreniranimi želodci - živci. Kar želim povedati je, da sem kljub vsemu malo sita težkih filmov. Dopuščam možnost, da imam pač malček nesrečno roko pri izbiri, vendar pa leto za letom opažam, da v programu prevladujejo predvsem turobni filmi s težkimi tematikami. That's life! Pa vendar... Meni se ne da več. Naslednji film, ki ga bom šla pogledat, bo lahkotni, rahlo prismuknjeni francoski film z naslovom Gospodinja, izpod taktirke Francoisa Ozona.
Zmerno do pretežno asocialna sem zadnje čase, le z določenimi ljudmi se mi ljubi ukvarjati in vedno več dni je, ko jo v ednini mahnem na Rožnik, edino tako namreč lahko hodim v svojem tempu ter ne mislim na nič in vedno več večerov je, ko, podprta z ogromnimi puhastimi blazinami, s knjigo v roki občepim v kakšnem kotu. Morda je to zato, ker je november?! Da me pa le ne bi v svoje kremplje zvabilo dolgočasje, pa občasno poskrbi moja sostanovalka s svojimi hišnimi depoji - kakšen večer odpreva omare in iz njih privlečeva vso keramiko, nakupljeno po londonskih bolšjakih, zbirko nakita, katerega edina vrednost so zgodbe, ki jih ta veže nase ali pa se potopiva med neskončne kilometre second hand oblačil, ki v omarah prežijo na nove zgodbe. Samo slaba dva kilograma sta me ločila od možnosti, da bi se včeraj v gledališču prikazala opravljena v najbolj kičasto obleko vseh časov - Versacejevo tesno oprijemajočo se plišasto obleko. No ja, verjetno precej bolj zame, v kombinaciji z rdečo šminko in čevlji z visokimi petami bi nemara izgledala, kot da sem pravkar ušla iz Liffea - diret iz Almodovarjevega filma! Pa smo spet pri filmu... Kaj ste si pa vi ogledali v zadnjih dneh?
