V novem letu je res vse drugače - v slabem tednu sem shujšala cca 3 kilograme in časa imam na pretek. Neverjetno?! Niti ne, če vas je morda popadla zavist, lahko pridete na obisk, da v vas dahnem virus gripe - nekaj ga je menda še ostalo v meni, sicer se počasi poslavlja, tako da vsem zavistnim svetujem, da se oglasite čim prej.
Prav v noben ašram ni treba iti, da se pojavi veliko razodetje - tri dni in tri noči vročinskih blodenj popolnoma zadostuje, da se spravite sami s sabo in s celim svetom. Medtem ko sem se utapljala med škatlami, ki so jih v svojih rokah prinašali v črna oblačila odeti strici, in čipkah, s katerimi so bili preko glave prekriti nekateri izmed njih (ne sprašujte zakaj, ker sem jih pozabila vprašat), sem delala obračune za nazaj in plane za vnaprej - res prikladno, ampak kaj pa naj pa človek počne, če ne zmore niti ždeti pred televizijo ali prelistati bedaste ženske revije?!
Kolikor je bolezen sama po sebi nebodigatrebna, zoprna in dolgočasna, pa zna biti v nekem segmentu morda celo katarzična - seveda govorim o ozdravljivih boleznih, da ne bo pomote. Iz sebe izločimo strupe, se malo postimo, si skrčimo želodček in nato vstanemo kot feniks iz pepela. No, tako nekako se danes počutim. Sicer še vedno pretežno na čaju in pomarančah, ampak vsaj s knjigo v roki, kar je že dober korak na poti k popolni ozdravitvi. Besede božajo, še posebej Murakamijeve. Medtem pa mačja bolničarja skačeta po snežno belih rjuhah. Juhu, nov dan se začenja!
Prav v noben ašram ni treba iti, da se pojavi veliko razodetje - tri dni in tri noči vročinskih blodenj popolnoma zadostuje, da se spravite sami s sabo in s celim svetom. Medtem ko sem se utapljala med škatlami, ki so jih v svojih rokah prinašali v črna oblačila odeti strici, in čipkah, s katerimi so bili preko glave prekriti nekateri izmed njih (ne sprašujte zakaj, ker sem jih pozabila vprašat), sem delala obračune za nazaj in plane za vnaprej - res prikladno, ampak kaj pa naj pa človek počne, če ne zmore niti ždeti pred televizijo ali prelistati bedaste ženske revije?!
Kolikor je bolezen sama po sebi nebodigatrebna, zoprna in dolgočasna, pa zna biti v nekem segmentu morda celo katarzična - seveda govorim o ozdravljivih boleznih, da ne bo pomote. Iz sebe izločimo strupe, se malo postimo, si skrčimo želodček in nato vstanemo kot feniks iz pepela. No, tako nekako se danes počutim. Sicer še vedno pretežno na čaju in pomarančah, ampak vsaj s knjigo v roki, kar je že dober korak na poti k popolni ozdravitvi. Besede božajo, še posebej Murakamijeve. Medtem pa mačja bolničarja skačeta po snežno belih rjuhah. Juhu, nov dan se začenja!
2 komentarja:
Na žalost oziroma na srečo se me bolezni izogibajo. Na žalost zato, ker potem ni tovrstne katarze niti minus kilogramov, na srečo pa z vseh ostalih vidikov, najmanj zaradi gledanja teve (živim brez nje) ali ženskih revij (zelo redko se priplazijo v moje čtivo). Ah, besede, te so najlepše. Naj te še naprej božajo, za pomarančami in čajem pa vedno pridejo na vrsto dobrote drugačne vrste. Mačkolinota sta pa itak zmagovalca! :)
Kar se tv-ja tiče je tako, da ga, kadar sem zdrava skoraj ne prižgem, sem ga pa zdaj dvakrat - obakrat ob poročilih in obakrat po desetih minutah ugasnila. Včasih je boljše, če človek manj ve. :) Ženske revije pa so se lansko leto, vsled nove dejavnosti in s tem povezanimi objavami, pri meni namnožile. So tam nekje zraven sekreta, na vsake toliko časa jih odprem, zaprem in potem spet odprem. :) Zdaj pa nazaj k božajočim besedam! ;)
Objavite komentar