The night walk

-





Samo koščici sta ostali... :)

Življenje živi s strastjo!

-

"Življenje živi s strastjo!" reče režiser majhnemu fantiču v filmu Solino, ko ga le-ta seznani z željo, da bi tudi sam snemal filme in ga, velikega režiserja sprašuje, če se mu poklic režiserja zdi pravi zanj. "Vedno ko hodiš po svetu, opazuj svet okoli sebe! Ko greš po ulici opazuj stavbe, kakšne so - kakšne barve je njihova fasada, kakšne oblike so okna, se katero izmed njih razlikuje od ostalih?! Poglej tjale čez cesto, eno okno je drugačno od drugih, na njem raste bršljan." "Je to strast?" vpraša mali. "Neee, tam živi človek, ki ima rad rastline" odvrne režiser.
Včasih se zdi, da je vse več ljudi, ki jih človek srečuje na ulici zlovoljnih. Nekateri izmed njih se premikajo kot bi bili mesečni, vedno manj jih ima nasmeh na ustih. Opazujte avtomobile v vrsti pred semaforjem. Posebej pozorni bodite na tiste, v katerih sedita po dva človeka. Koliko od teh čakajočih dvojic se med seboj pogovarja ali pa če že, koliko izmed njih ima zadovoljne obraze?! Bore malo ali nič. Sem ter tja kakšen, nemara.
Pomislite, kolikokrat ste zlovoljni že samo zato, ker zunaj pada dež, ker je nizek pritisk in ker vam nič ne gre od rok ali pa ker je zima, vi pa bi raje poletje, ker je dež, vi pa bi raje sneg. Ob slabem vremenu se velikokrat spomnim na izjavo bratove profesorice iz srednje šole, češ da gre v Benetke vedno le v dežju, to pa zato, da ima lahko celo mesto zase, ker takrat na ulicah ni turistov.
Pred leti sva se na Nizozemskem dobili z, takrat znanko, zdaj pa zelo dobro prijateljico. Obljubila mi je, da me bo eno popoldne odpeljala na ogled "njene" plaže in koščkov dežele katere rada obiskuje. Ko sva stopili na plažo, je začel pršeti dež in tudi veter je močno zapihal, vendar naju to ni zmotilo, da ne bi napol bosih nog zagazili v mivko. Ure in ure sva se sprehajali ob obali, vsaka s svojim fotoaparatom, v katere objektiva sva, kljub dežju, lovili odseve pokrajine. Sem ter tja se je katera od naju sklonila, pobrala kamenček ali školjko in jo spustila v žep. Vmes sva se ustavili na fantastičnem creme-brulleju s podloženimi pomarančami in okusnem metinem časju - še danes vem povedati kako je bilo vse skupaj postreženo, kakšen je bil prostor v katerem sva sedeli in kakšen vonj je vel po prostoru ter v kaj je bila B. takrat oblečena. "Veš, zanimivo je, kako vsak reči drugače vidi" je dejala B. "nekateri ljudje, ki sem jih pripeljala na tole plažo so malo postali, pogledali naokoli in rekli V redu, kam gremo pa zdaj?, nekatere pa pripeljem, pa potem ure in ure tavamo naokoli in se imamo fajn, hodimo po plaži, sem ter tja poberemo kamenček ali školjko in gremo naprej." Mislim da je ravno ta najin dolg sprehod botroval dejstvu, da sva kasneje postali zelo dobri prijateljici. In prav ta sprehod mi je prišel na misel ob gledanju filma Solino - da ni važno kaj gledamo, ampak kaj videmo in važno je dejstvo ali smo sploh zmožni videti.
Spominjam se pokojnega dedija, ki je, kljub temu da je bil zelo bolan, vsak dan oblekel obleko, si nadel kravato, se počesal in s svojimi berglami pod roko krenil na špancir v mesto - k Marjanci na deci vina in na karte s prijatelji. Ko si ga srečal je bil vedno nasmejan, ko te je zagledal je, v znak pozdrava "vidim te", že na daleč dvignil berglo visoko v zrak. Ta njegov vsakodnevni obred je bil to, kar danes pojmujem kot "strast do življenja".
Tole pa so drobci pisma, ki sem ga pred kratkim prejela iz tujine:
"Čeprav je mesto precej veliko, tega občutka ni. Ljudje so načeloma prijazni, če jih ogovoriš, drugače pa se držijo kot limone. Čeprav je Ljubljana majhna, imamo neprimerno boljši standard ali vsaj navidezno živimo lepše. Tu skoraj ni nobenih ljudi s psi, tekačev ali kar koli podobnega, kar namiguje na hobi ali kaj več od prestavljanja z joba domov in obratno. Niti enega lepo oblečenega človeka nisem videl. Če bi mogu cel lajf živet tuki, bi se pomoje ustrelil... Pejt na sprehod po mestu, ker bi sam to z veseljem naredu, če bi bil zdajle tam..."
Odkar sem prejela tole pismo, se po našem mestu sprehajam s še večjim veseljem in zanosom. Ni kar vse po vrsti samo po sebi umevno.

Negujte svoj mali svet, negujte strast, ker strast je recept za dolgoročno zadovoljstvo. Sama sem se, ob ogledu zgoraj opisanega filmskega prizora močno zamislila in si prisegla, da bom svoje male strasti še bolj negovala. Seveda najbrž ni potrebno posebej poudariti, da film Solino močno priporočam v ogled!

Ena o malo drugačni ljubezni (ker že nekaj časa nismo bili provokativni)

_

Ljudje smo precej bedasta bitja. Poleg tega, da nam je vse manj mar za drug drugega, po mojem mnenju gojimo vedno bolj boln odnos do živali.
Močno se zavedam, da s tole objavo tvegam, da se bodo nadme spravili vsemogočni zavetniki živali, ampak mi je za to prav malo mar. Da ne bo pomote: cenim prizadevanja prostovoljcev, ki se ukvarjajo z zavrženimi (pa potem najdenimi), ranjenimi živalmi, jih negujejo, jim nudijo zavetje, plačujejo stroške zdravljenja, cenim tiste, ki hranijo prostoživeč mačke ampak vse ima svoje meje. Pa pojdimo lepo po vrsti...
Živim v stanovanju. Da, tudi moja gospa mačka živijo v stanovanju. Preden sem se odločila, da v svoj dom sprejemem žival, sem prekleto dobro razmislila o tem za kaj vse bo prikrajšana, ker bo dobršen del svojih devetih mačjih življenj preživela v "ujetništvu". Med drugim sem razmišljala tudi o tem ali je sploh fer omisliti si posedovanje živega bitja, katero bo dobršen del dneva čakalo na moj prihod domov. Ampak, kot ponavadi v takih primerih, je tudi tokrat zmagal človeški egoizem in zdaj jo imam. Kdor ni nikoli okusil potice, ta bo večno zadovoljen s kruhom, zato verjamem, da mali ni prav nič hudega, če sedi na toplem in izza okenske šipe ali balkona špega za letečimi golobi velikani. Ko bo prišel čas, jo bom dala sterilizirati. Kot prvo mi ni do tega, da bi se ukvarjala z vzrejo mladičev, kot drugo pa ji, če se ne zavežem, da ji bom priskrbela moža, dolgujem vsaj to, da je ne pustim trpeti v peklenskih mukah, ki jih v paritvenem času povzroči mati narava. Tako, to so moja trenutna dejstva in argumenti.
Živali me spremljajo že od zgodnjega otroštva naprej - mucki vseh vrst, barv in karakterjev, kraška ovčarka Lejka ter kasneje labradorec Kevin. Za živali je bilo in je pri naši hiši vedno lepo poskrbljeno. Pri hrani se ni kompliciralo, mačke so jedle "ostanke iz mize", bile so svobodne, kar pomeni, da so se prosto sprehajale okoli hiše in nobena od njih ni bila sterilizirana. Ko so imele mladiče, smo jih z veseljem negovali in vselej oddali dobrim ljudem. Kot otroku mi je bilo spremljanje razvoja luštnih puhastih kepic krasna izkušnja. Tako je bilo včasih...
V zadnjem času sem ob branju in spremljanju raznih forumov in internetnih strani za zaščito in pomoč živalim prišla do ugotovitve, da bi mi zgoraj napisano dejstvo, da je bilo pri naši hiši za živali vedno dobro poskrbljeno, marsikdo oporekal. Zakaj?! Berem: "mačka se oddaja izključno, če se s pogodbo zavežete da je ne boste spuščali na prosto..." ali pa: "še ena ranjena iz ceste - je morda vaša?!"
Življenje je lepo, kljub temu, da zna biti včasih tudi prekleto kruto - tako do nas kot tudi do živali. Se strinjam, ni prijeten pogled na povoženo mačko ob cesti. Ampak nič manj grozno (oziroma veliko bolj grozno je) videti prometno nesrečo v kateri so udeleženi ljudje. Ampak proti temu ne moremo nič, ne moremo se kar zapreti v svoje domove ter, v bojazni, da se nam ne bi na cesti kaj zgodilo, v njih ždeti do konca svojih živih dni. Kakšno življenje neki bi to bilo?! Če se do tu z menoj strinjate, potem se prav gotovo strinjate tudi z dejstvom, da so tudi živali prvenstveno svobodna bitja ter da ta svet ni nič manj njihov kot naš, kljub temu, da smo si ga tako častihlepno podredili. Ampak nekateri se čutijo od Boga poklicane, da drugim solijo pamet glede tega kaj smejo in česa ne smejo početi: "Zavezati se morate, da živali ne boste spuščali na prosto!" Neumnost! Kot anekdota, da so v nekem vrtcu otroci mislili, da so krave vijolične barve, bodo morda nekoč komaj verjeli da so živali (konkretno mačke) včasih živele v naravi?! Res je, marsikaj ni več tako "naravno" kot je bilo nekoč, konec koncev tudi ljudje ne skačemo več naokoli s krepelci in ne živimo v jamah, smo pa (kolikor toliko) svobodni. In če nekdo živi v hiši, ima vso pravico, da svojo žival spusti na prosto, na svobodo. Še posebej, če je to žival, ki je že iz prejšnjega doma navajena na prostost - ker je kot tisti človek, ki je že okusil potico in mu kruh ni več dovolj.
Sterilizacija, kastracija?! Bombandiranje s sterilizacijo in kastracijo je postalo že malodane nadležno. Prav je, da se ljudi osvešča. Vprašanje je sicer koliko se koga prime, ker žal še vedno obstajajo bedaki, ki jim ni problem malih živalic zavezati v vrečo in flikniti v deročo vodo ali pa jih zapakirati v škatlo in odvreči nekje ob cesti - "če ne vidim, ne boli" - no, tebe itak ne boli, tudi če bi videl, saj imaš očitno kamen namesto srca! Prepričana sem, da še obstajajo ljudje, ki mladih mačk ne zavezujejo v vreče in jih ne mečejo v deroče reke. No, prav gotovo je še kje kakšen tak, kaj pravite?!

Se tudi vam zdi, da je bil svet včasih bolj preprost?! Koliko časa je minilo od tedaj?! Deset, petnajst let?! Ob novoletnih voščilih bi bilo morda modro dodati: "pa malo več zdravega razuma"!

Vse drugače...

_

V novem letu je res vse drugače - v slabem tednu sem shujšala cca 3 kilograme in časa imam na pretek. Neverjetno?! Niti ne, če vas je morda popadla zavist, lahko pridete na obisk, da v vas dahnem virus gripe - nekaj ga je menda še ostalo v meni, sicer se počasi poslavlja, tako da vsem zavistnim svetujem, da se oglasite čim prej.
Prav v noben ašram ni treba iti, da se pojavi veliko razodetje - tri dni in tri noči vročinskih blodenj popolnoma zadostuje, da se spravite sami s sabo in s celim svetom. Medtem ko sem se utapljala med škatlami, ki so jih v svojih rokah prinašali v črna oblačila odeti strici, in čipkah, s katerimi so bili preko glave prekriti nekateri izmed njih (ne sprašujte zakaj, ker sem jih pozabila vprašat), sem delala obračune za nazaj in plane za vnaprej - res prikladno, ampak kaj pa naj pa človek počne, če ne zmore niti ždeti pred televizijo ali prelistati bedaste ženske revije?!
Kolikor je bolezen sama po sebi nebodigatrebna, zoprna in dolgočasna, pa zna biti v nekem segmentu morda celo katarzična - seveda govorim o ozdravljivih boleznih, da ne bo pomote. Iz sebe izločimo strupe, se malo postimo, si skrčimo želodček in nato vstanemo kot feniks iz pepela. No, tako nekako se danes počutim. Sicer še vedno pretežno na čaju in pomarančah, ampak vsaj s knjigo v roki, kar je že dober korak na poti k popolni ozdravitvi. Besede božajo, še posebej Murakamijeve. Medtem pa mačja bolničarja skačeta po snežno belih rjuhah. Juhu, nov dan se začenja!

Enajstka

_

Miren dan je, zato sem tudi sama mirna. Mislim fine misli, medtem ko se na štedilniku kuha jota, pralni stroj brni svojo centrifugalno melodijo, mačka pa delata prevale po postelji. Več takih dni si želim v letošnjem letu - dni ko bo vse pospravljeno in bo dišalo po čistem, telefon ne bo zvonil, jaz pa se bom poslanjala po kavču in oklevala med filmom in skladovnico knjig, revij ali pa preprosto spanjem.
Najbrž mora biti vsega ravno prav in prav tega si želim v prihajajočem letu - ravnovesje vsega. Ne delam povzetkov za nazaj, vem pa kaj si želim za vnaprej.