nedelja, marec 28, 2010

Doma

_

"Doma" je naslov razstave, ki je od četrtka naprej na ogled v Moderni galeriji. Razstava predstavlja štirideset let dela arhitektov Marte in Franceta Ivanška - neumornih raziskovalcev, snovalcev in podajalcev bivanjske kulture. Njuno delo je sicer širši javnosti, kakor tudi dela mnogih njunih kolegov, slovenskih povojnih arhitektov, zaradi zapostavljenosti, širši javnosti precej neznano. No ja, roko na srce, tudi na FA ju nihče niti omenil ni (na tem mestu se bom vzdržala komentarja o tem, koliko ur predavanj je bilo v 4.5 letih študija namenjenih našemu veleopevanemu mojstru Plečniku).


Ivanškova sta svoje znanje izpopolnjevala na Švedskem, kjer sta nekaj let tudi živela. Od tam sta v naš prostor prinesla idejo o širitvi visoke bivanjske kulture, ki pa, kot bo morda marsikdo zmotno pomislil, ni nujno pogojena z oblastnim okupiranjem prostora (ki smo mu recimo priča dandanes), temveč temelji na skromnosti in harmoničnem življenju z naravo. Predvsem varčen in spoštljiv odnos do okolja ter zadržano oblikovanje sta bili njuni vodili pri snovanju.
Med drugim sta oblikovala celotno sosesko Murgle, domova ostarelih na Koleziji ter Taboru, (kjer sta oblikovala tudi notranjo opremo), njuno delo je kuhinja Svea iz leta 1961, v Ljubljani pa sta odprla trgovino s pohištvom in gospodinjskimi dodatki Interier, nato pa enako trgovino z imenom Ambient tudi v Mariboru.


Marsikdo se bo ob pogledu na podatke kvadratur na zgornji fotografiji zgrozil, vendar pa, če pogledate primer spodnjega tlorisa (sicer ni pripadajoč k zgornjemu tekstu), lahko vidite, kako dobro je zasnovan in kako še danes aktualen ter, v nasprotju s tlorisi, ki jih srečujemo v prenekateri današnji novogradnji, human. Ivanškova sta posebno pozornost posvečala zadostni kvadraturi zelenih površin - tako skupnih v soseski, kot tudi intimnih - ograjenih zazelenjenih atrijih.


Razstava je zasnovana pregledno in domiselno - na spodnji fotografiji: Tloris ene od murglskih hiš v merilu 1:1, z nekaj originalnimi kosi opreme, postavljene na konkretno mesto (na fotografiji ob vratih kuhinja Svea, prvotno last zakoncev Ivanšek).


Spodnja fotografija: Na razstavi so prisotne intervencije sodobnih umetnikov - konkretna na fotografiji spodaj je delo Petre Varl.



Ivanškova sta, kot že rečeno, veliko pozornost posvečala bivanjski kulturi kot taki. Na fotografiji: zasnova novoletnega pogrinjka.


Konkreten pogrinjek s kosi pohištva ter dodatki iz trgovine Interier:


Originalen pult iz njune trgovine, s konkretnimi prodajnimi artikli (replike svečnikov lahko kupite v muzejski trgovini).


Na spodnji fotografiji: originalni ovojni papir in nalepke s pripadajočo grafiko.


Kristal finske trgovine Italla. Že takrat...


Nujen obisk za vse, ki vas zanima razvoj bivanjske kulture, pa za tiste, ki radi vohljate po zaprašenem, za vse nostalgike ter retro navdušence!!


P.S. Hvala Evi za info! :)

sobota, marec 27, 2010

Alžirski večer

_

Se strinjam, tile kolački so nadvse zveličavni - tako po videzu, kot tudi po okusu, njihova edina slabost je, da človek misli, da mora vse po vrsti preizkusiti: najprej en srček, pa potem eno marcipanovo rožico, pa še eno figo, za figo morda en pistacijin kvadratek, pa nato še eno v list zavito lešnikasto štručko... Hudič je, ker se pod to plastjo skriva plast slaščic v spet drugačnih oblikah... Menda je vse skupaj narejeno iz "natural ingredients", kar človeku vzbudi nek lažen občutek dovoljenega prenažiranja. Si raje ne predstavljam koliko cukrove vode je potrebno, da človek iz oreščkov in suhega sadaj lahko oblikuje takele pregrešno lepe prigrizke! Oreščki so menda precej potuhnjeni, skrijejo se nekam v želodec in čakajo bogsigavedi kaj, cuker pa... cuker pa človeka natera, da si k posteljnem vzglavju položi tekaške superge in uro naravna na 8 zjutraj. Pa da vidimo al sem karakter al ne - mraza ni več in to, da malček sopiham po stopnicah peš v četrti štuk, je najbrž tudi že dovolj velik razlog za alarm?!


Ob tehle mehkih datljih sem se spomnila Malčijinega recepta, na katerega sem že malo pozabila, je pa sila enostaven in zelo dober: datelj izkoščičimo in v zarezo vstavimo podolgovat košček marcipana ter košček kandiranega ananasa. Do polovice ga pomočimo v stopljeno čokolado, nato pa v kokosovo moko. Ena taka fajn slaščica za vse tiste, ki ne bi pekli pa bi goste vseeno radi očarali s kakšno dobro slaščico. Malči pravi, da se recept imenuje "Datelji gospoda Pera".


Tole sicer ni prav nič alžirsko, je pa fajn - ledenomrzle pijače s pridihom zeliščnega superalkohola so vedno dober izgovor - zelišča za zdravje!


Kdo ugane kaj je predmet na sliki?!

petek, marec 26, 2010

torek, marec 23, 2010

Abstraktno...

_

Abstraktna zadeva na fotografiji ni olje na platnu, je pa olje na skodelici - imam namreč nov hobi, ki se imenuje "izmišljevanje najbolj čudnih solat pod soncem". Pravzaprav gre za dve solati, ena je bolj čudna od druge, obedve z enako čudnim prelivom.
Za preliv zmešamo: soke ene limete, šluk sončničnega olja, ščep soli, malo žličko medu z dodano pomarančo (lahko je tudi navaden med), posušen čili v prahu ter limonsko travo v prahu - vse skupaj zmešamo v možnarju.
Solatni osnovi sta dve, prva je sestavljena iz rdečega radiča ter nalistanih topaz jabolk - za eno osebo vzamemo eno malo glavico radiča ter eno topaz jabolko. Druga pa je sestavljena iz naribane surove rdeče pese in naribanega topaz jabolka. K obema solatama bi po mojem mnenju lepo pasal pečen piščanec, ampak jaz ju jem kot samostojno jed. Kadarkoli, najraje opolnoči, medtem ko z Miss Marple raziskujem umore na angleškem podeželju.
_

torek, marec 16, 2010

Dom je tam kjer si ti!

_

V stanovanje v katerem trenutno živim, sem se vselila z eno plastično vrečko v roki - dobesedno. Slučajno se je primerilo tako, da sem tu prenočila prej kot sem si bila mislila. Naslednji dan sem kupila lončnico in tekoče milo z vonjem vrtnice. Najbrž se marsikomu zdi čudno, da je prva reč, ki jo človek prinese v stanovanje (če ne štejemo pvc vrečke z rezervnimi cunjami, odejo ter rjuho) ravno lončnica. Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: "Tu sem doma."


Ne trdim da je dom samo eden, nikakor seveda tudi ne trdim, da je dom "rojstna hiša". Dom je tam kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer nekaj časa bivaš in se dobro počutiš. Se bere kot da je pogoj, da nek prostor okarakteriziraš kot dom, to, da se v njem dobro počutiš. Res je, veliko ljudi se v svojem domu ne počuti dobro, pa imajo prav tako nek dom. No, zame osebno dom pomeni dobro počutje. In če se v domicilu ne bi dobro počutila, bi bežala drugam.
Se spominjam časa, ko se je prijateljica za leto in pol selila v Sarajevo. Odločila se je, da tja prenese vse svoje pohištvo ter vse reči, ki so ji pri srcu. Menda so se ji znanci čudili, češ: "Kaj pa kompliciraš z opremo in s stvarmi, saj boš tam le leto in pol!" Njen odgovor je bil: "Tam bo leto in pol moj dom, v njem se hočem dobro počutit!" Ko sem jo mesec kasneje obiskala, mi je na misel prišel naslov tele objave: "Dom je tam kjer si ti!" - njeno pohištvo, nnajljubše šalce v omari, pisani magnetki na hladilniku, porumenel listek s srčnim izlivom I-ju, pisana prešita odeja v tako imenovani Vanjini sobi (to sem jaz) - sobi za goste. To je A, ni važno kje biva, to so njene stvari, to je ona, to je njen dom - ni važno ali jo obiščem v ljubljani na Vrhovcih, v Sarajevu, ali pa na Škotskem! Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo stanovanja, ki odraža tebe, v njem se zrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Na prvi uč lahko prepoznate stanovanje športnika, pa stanovanje glasbenika, sezonskega delavca, vrtnarja, zapečkarja, grafičnega oblikovalca... Zanimivo bi bilo fotografirati nekaj naključnih stanovanj in ugibati kdo živi v njih. Včasih ponoči, medtem ko hodim po ulici, špegam v stanovanja in se sprašujem kdo živi v njih - jasno da se skozi okno to ne vidi, pa se vseeno sprašujem.


Ko sem se selila semkaj, mi je v ušesih odmeval prijateljičin "To bo leto in pol moj dom, tu se hočem dobro počutit!" Ivernate omare, oplemenitene (kako bedast pridevnik za nekaj tako grdega) z beige furnirjem so bile prva reč, ki je letela iz stanovanja. Sledila je tapicirana obešalna stena iz veže, nato smo celo stanovanje prepleskali - nasilna barva jajčnega rumenjaka, ki mi je v roku enega tedna skoraj razžrla roženico, se je umaknila deviški belini. Ko sta me prejšnji mesec obiskala lastnika najemodajalca, se nista mogla načuditi dejstvu kako veliko se naenkrat zdi stanovanje. "Ja ampak... kje imate pa oblačila??" zgroženo vpraša gospa. "V temle malem predalniku so, lično zložena" odgovorim. "Veste, midva sva bila na začetku rahlo skeptična, ampak vidim da povsem brez razloga. Zanimivo, prejšnja najemodajalka je trdila, da je rumena barva edina, ki sploh paše v to stanovanje!" pristavi gospa. "Aha, pa metrske pvc nalepke z motivi kaktusev na ivernatih stranicah omar tudi" si mislim.


Vsako stanovanje potrebuje malo aklimatizacijske dobe - samo lončnica ni dovolj. Ste kdaj opazili, da različna stanovanja različno dišijo? Kot otroci smo za busta gojili precej bedasto navado, hoje od vrat do vrat. Koliko različnih vonjev! V nekaterih hišah je bil recimo prisoten vonj po domačnosti - po ocvrtih flancatih, vonj po zakurjeni kmečki peči, vonj po dobrih radostnih ljudeh, spet v drugih hišah pa vonj po zatohlem ali pa po človeški zacuknjenosti in zidni plesni. Skratka, kaj hočem povedati?! Da je aklimatizacijska doba tista doba, ko v stanovanju neha odmevati in ko le-to dobi svoj vonj. V glavnem opažam, da stanovanja, ki se nahajajo v blokih novejše izdelave, preprosto nimajo duše in vonja - vsa so hermetično zaprta, vsa imajo nek splošen neoprijemljiv vonj, po katerem ne moreš določiti počutja - kot da bi bil stanovanjski prostor v teh zgradbah ničen - se pravi brez pozitivne in brez negativne energije. Najslabše zgradbe so menda tiste, ki so brez energije - tudi brez negativne.

Se mi zdi, da je v meni malček nomada: kadar grem za nekaj dni v "rojstno hišo", takrat pozabim na svoj dom v Ljubljani, takrat sem tam doma, tam so moje reči, ki jih nisem selila (jih nimam kam), tam je okolje na katerega sem navezana. Kadar skrbim za bratovo stanovanje (in na kosmatega prebivalca, ki živi v njem), takrat se zlahka vživim v misel da je to moj dom - tudi tam se namreč fajn počutim in če s seboj prinesem par svojih reči, je to za tisti kratek čas nekaj dni ali tednov, nekakšen dom. Takrat pozabim na tole malo stanovanje, ki je, v zračni razdalji morda oddaljeno slabe 3 kilometre.

Tole sem zadnjič napisala užaloščeni prijateljici, ki ji pri preganjanju slabe volje ni pomagalo niti pet piv:
Ne vem, saj ni kaj prida tolažba, ampak sama si vedno mislim, kako je fajn, da imamo svoje male svetove, svojo malo pikico zen vrta v tem ponorelem svetu, prostor kamor vstopimo, zaklenemo za seboj in tu ni prostora za zoprneže, ki trgajo brisalce, pa za ljudi, ki mislijo, da je najbolj prav tako kot oni mislijo, pa za vse, ki mislijo da so glavni, pa niso... Potem zakleneš vrata, si narediš močan napitek iz pelinkovca (grenko paše na grenke dni) in brezalkoholnega ingverjevega piva in počneš kar te je volja. A kdaj pomisliš na to, kakšno srečo imamo, da smo vsaj doma svobodni, pa da smo svobodni v svojih glavah?!

Res je, ni boljšega kot po napornem (ali pa tudi nenapornem) dnevu vstopiti v stanovanje, ki diši po tebi, zakleniti vrata, se nasloniti na steno in globoko vdihniti.


Kakšen je vaš dom, kaj ga označuje, kje se najraje zadržujete, se v njem dobro počutite in če se, kaj je tisto, kar vpliva na dobro počutje? Kaj je bila prva stvar, ki ste jo prinesli v stanovanje ter kaj po vašem mnenju naredi dom?

Ta zapis ni nastal zgolj kot sam sebi namen, nastal je tudi zato, ker na tem mestu oznanjam, da bo stanovanje v katerem trenutno živim, od septembra naprej na voljo za vselitev - za dobo 6 mesecev in najverjetneje + 6, kar skupaj znese eno leto. Tlorisni obseg blizu 30m2, lokacija: blizu trnovskih vrat, pritlični prostor, svetel, stanovanje je opremljeno, skupaj s prostorom najamete tudi gospodinjske aparate (tudi likalnik in likalna deska + mikser in kar je še takih malenkosti - naprimer kuhinjski pribor itd). Primerno tudi kot delovni prostor "pisarna" za mirno dejavnost. Najemnina ugodna, stanovanjski stroški prav tako. Dušo stanovanja, lončnico in tekoče milo vzamem s sabo in dušo (lončnice in tekočega mila najverjetneje ne), po preteku zgoraj omenjenega časovnega obdobja prinesem nazaj. Morebitna povpraševanja pošljite na mail (ne v komentarje!) - samo resni in "čisti" (HACCP ni pogoj).


(Pojasnilo za vse, ki se zgražate nad rjavim kuhinjskim odtokom: to je od hektolitrov črnega čaja in je del stanovanjske dušice)


torek, marec 09, 2010

sobota, marec 06, 2010

Norveški veter

_

Petkov koncert Jana Garbareka v kinu Šiška... Je pasalo, po napornem tednu, ko je edino na kar človek zvečer pomisli, postelja, v katero bi se zavalil brez slabe vesti, da je preskočil morebitni dober koncert. Ampak ne... Je bilo treba biti tam. Glasba je precej hitro odplaknila vso nepotrebno navlako preteklega tedna. No ja, najverjetneje je svoje doprineslo tudi dobro pivo, katerega ponujajo v prijetnem lokalu Kina Šiška.


Saj ni kaj povedati... hladen veter s severa, ki se potem tekom koncerta neverjetno otopli in okoli glave zavija še potem ko se človek, po vrnitvi domov ugnezdi med pernato posteljnino...




"Vrač" na tolkalih Trilok Gurtu je iz vedra napolnjenega z vodo, ob pomoči inštrumentov in ne-inštrumentov izvabljal fascinantne zvoke. Take reči je enostavno treba slišati v živo.


Veselim se nove sezone koncertov, ene par je že zacahnanih z rdečo.