torek, marec 16, 2010

Dom je tam kjer si ti!

_

V stanovanje v katerem trenutno živim, sem se vselila z eno plastično vrečko v roki - dobesedno. Slučajno se je primerilo tako, da sem tu prenočila prej kot sem si bila mislila. Naslednji dan sem kupila lončnico in tekoče milo z vonjem vrtnice. Najbrž se marsikomu zdi čudno, da je prva reč, ki jo človek prinese v stanovanje (če ne štejemo pvc vrečke z rezervnimi cunjami, odejo ter rjuho) ravno lončnica. Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: "Tu sem doma."


Ne trdim da je dom samo eden, nikakor seveda tudi ne trdim, da je dom "rojstna hiša". Dom je tam kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer nekaj časa bivaš in se dobro počutiš. Se bere kot da je pogoj, da nek prostor okarakteriziraš kot dom, to, da se v njem dobro počutiš. Res je, veliko ljudi se v svojem domu ne počuti dobro, pa imajo prav tako nek dom. No, zame osebno dom pomeni dobro počutje. In če se v domicilu ne bi dobro počutila, bi bežala drugam.
Se spominjam časa, ko se je prijateljica za leto in pol selila v Sarajevo. Odločila se je, da tja prenese vse svoje pohištvo ter vse reči, ki so ji pri srcu. Menda so se ji znanci čudili, češ: "Kaj pa kompliciraš z opremo in s stvarmi, saj boš tam le leto in pol!" Njen odgovor je bil: "Tam bo leto in pol moj dom, v njem se hočem dobro počutit!" Ko sem jo mesec kasneje obiskala, mi je na misel prišel naslov tele objave: "Dom je tam kjer si ti!" - njeno pohištvo, nnajljubše šalce v omari, pisani magnetki na hladilniku, porumenel listek s srčnim izlivom I-ju, pisana prešita odeja v tako imenovani Vanjini sobi (to sem jaz) - sobi za goste. To je A, ni važno kje biva, to so njene stvari, to je ona, to je njen dom - ni važno ali jo obiščem v ljubljani na Vrhovcih, v Sarajevu, ali pa na Škotskem! Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo stanovanja, ki odraža tebe, v njem se zrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Na prvi uč lahko prepoznate stanovanje športnika, pa stanovanje glasbenika, sezonskega delavca, vrtnarja, zapečkarja, grafičnega oblikovalca... Zanimivo bi bilo fotografirati nekaj naključnih stanovanj in ugibati kdo živi v njih. Včasih ponoči, medtem ko hodim po ulici, špegam v stanovanja in se sprašujem kdo živi v njih - jasno da se skozi okno to ne vidi, pa se vseeno sprašujem.


Ko sem se selila semkaj, mi je v ušesih odmeval prijateljičin "To bo leto in pol moj dom, tu se hočem dobro počutit!" Ivernate omare, oplemenitene (kako bedast pridevnik za nekaj tako grdega) z beige furnirjem so bile prva reč, ki je letela iz stanovanja. Sledila je tapicirana obešalna stena iz veže, nato smo celo stanovanje prepleskali - nasilna barva jajčnega rumenjaka, ki mi je v roku enega tedna skoraj razžrla roženico, se je umaknila deviški belini. Ko sta me prejšnji mesec obiskala lastnika najemodajalca, se nista mogla načuditi dejstvu kako veliko se naenkrat zdi stanovanje. "Ja ampak... kje imate pa oblačila??" zgroženo vpraša gospa. "V temle malem predalniku so, lično zložena" odgovorim. "Veste, midva sva bila na začetku rahlo skeptična, ampak vidim da povsem brez razloga. Zanimivo, prejšnja najemodajalka je trdila, da je rumena barva edina, ki sploh paše v to stanovanje!" pristavi gospa. "Aha, pa metrske pvc nalepke z motivi kaktusev na ivernatih stranicah omar tudi" si mislim.


Vsako stanovanje potrebuje malo aklimatizacijske dobe - samo lončnica ni dovolj. Ste kdaj opazili, da različna stanovanja različno dišijo? Kot otroci smo za busta gojili precej bedasto navado, hoje od vrat do vrat. Koliko različnih vonjev! V nekaterih hišah je bil recimo prisoten vonj po domačnosti - po ocvrtih flancatih, vonj po zakurjeni kmečki peči, vonj po dobrih radostnih ljudeh, spet v drugih hišah pa vonj po zatohlem ali pa po človeški zacuknjenosti in zidni plesni. Skratka, kaj hočem povedati?! Da je aklimatizacijska doba tista doba, ko v stanovanju neha odmevati in ko le-to dobi svoj vonj. V glavnem opažam, da stanovanja, ki se nahajajo v blokih novejše izdelave, preprosto nimajo duše in vonja - vsa so hermetično zaprta, vsa imajo nek splošen neoprijemljiv vonj, po katerem ne moreš določiti počutja - kot da bi bil stanovanjski prostor v teh zgradbah ničen - se pravi brez pozitivne in brez negativne energije. Najslabše zgradbe so menda tiste, ki so brez energije - tudi brez negativne.

Se mi zdi, da je v meni malček nomada: kadar grem za nekaj dni v "rojstno hišo", takrat pozabim na svoj dom v Ljubljani, takrat sem tam doma, tam so moje reči, ki jih nisem selila (jih nimam kam), tam je okolje na katerega sem navezana. Kadar skrbim za bratovo stanovanje (in na kosmatega prebivalca, ki živi v njem), takrat se zlahka vživim v misel da je to moj dom - tudi tam se namreč fajn počutim in če s seboj prinesem par svojih reči, je to za tisti kratek čas nekaj dni ali tednov, nekakšen dom. Takrat pozabim na tole malo stanovanje, ki je, v zračni razdalji morda oddaljeno slabe 3 kilometre.

Tole sem zadnjič napisala užaloščeni prijateljici, ki ji pri preganjanju slabe volje ni pomagalo niti pet piv:
Ne vem, saj ni kaj prida tolažba, ampak sama si vedno mislim, kako je fajn, da imamo svoje male svetove, svojo malo pikico zen vrta v tem ponorelem svetu, prostor kamor vstopimo, zaklenemo za seboj in tu ni prostora za zoprneže, ki trgajo brisalce, pa za ljudi, ki mislijo, da je najbolj prav tako kot oni mislijo, pa za vse, ki mislijo da so glavni, pa niso... Potem zakleneš vrata, si narediš močan napitek iz pelinkovca (grenko paše na grenke dni) in brezalkoholnega ingverjevega piva in počneš kar te je volja. A kdaj pomisliš na to, kakšno srečo imamo, da smo vsaj doma svobodni, pa da smo svobodni v svojih glavah?!

Res je, ni boljšega kot po napornem (ali pa tudi nenapornem) dnevu vstopiti v stanovanje, ki diši po tebi, zakleniti vrata, se nasloniti na steno in globoko vdihniti.


Kakšen je vaš dom, kaj ga označuje, kje se najraje zadržujete, se v njem dobro počutite in če se, kaj je tisto, kar vpliva na dobro počutje? Kaj je bila prva stvar, ki ste jo prinesli v stanovanje ter kaj po vašem mnenju naredi dom?

Ta zapis ni nastal zgolj kot sam sebi namen, nastal je tudi zato, ker na tem mestu oznanjam, da bo stanovanje v katerem trenutno živim, od septembra naprej na voljo za vselitev - za dobo 6 mesecev in najverjetneje + 6, kar skupaj znese eno leto. Tlorisni obseg blizu 30m2, lokacija: blizu trnovskih vrat, pritlični prostor, svetel, stanovanje je opremljeno, skupaj s prostorom najamete tudi gospodinjske aparate (tudi likalnik in likalna deska + mikser in kar je še takih malenkosti - naprimer kuhinjski pribor itd). Primerno tudi kot delovni prostor "pisarna" za mirno dejavnost. Najemnina ugodna, stanovanjski stroški prav tako. Dušo stanovanja, lončnico in tekoče milo vzamem s sabo in dušo (lončnice in tekočega mila najverjetneje ne), po preteku zgoraj omenjenega časovnega obdobja prinesem nazaj. Morebitna povpraševanja pošljite na mail (ne v komentarje!) - samo resni in "čisti" (HACCP ni pogoj).


(Pojasnilo za vse, ki se zgražate nad rjavim kuhinjskim odtokom: to je od hektolitrov črnega čaja in je del stanovanjske dušice)


10 komentarjev:

Manca pravi ...

Res dober zapis - kot bi brala sebe. :) Bit mojega doma pa predstavljajo knjige. Nato pa barve, črte, pike, kosmatinec, ljubljeni...zame je dom tam, kjer je moje srce.

vesna pravi ...

lepo si napisala..pomembna točka mojega doma je zofa peščene barve,nad njo pa fotke iz poti,grafike in uokvirjena na roke napisana Ferijeva pesem..To je prostor druženja,gledanja fajn filmov,topline in ko po napornem dnevu zlezem gor s skrčenimi nogami in si rečem kako lepo je doma..

Saša pravi ...

se strinjam, da veje taka hecna hladnost skozi nova stanovanja.
ko sem se nazadnje selila kako leto nazaj, sem se v starem stanovanju takoj počutila domače.
je pa res, da pri starih stanovanjih v LJ ponavadi v kompletu pridejo tudi visoki stropi. zgledajo sicer jako fino, so tudi fajn za visokorasle ljudi (če ne se mi včasih zdi, da je strop prenizko), ampak tam je šele problem narediti domač vajb.
kako pa to, da se stanovanje v katerem živiš, oddaja za eno leto? potovanje?

matilda pravi ...

Moj brlogec pa je lahko vsaka luknja, ki ima dovolj belih sten, da jih napolnim z MOJIMI okvirčki, fotkami, slikcami, ogledali. Pa postelja mora biti na tleh (kar pomeni, da je en štramac čisto dovolj). Če pa ima balkon je pa to že čisti luksuz.

Saša pravi ...

Hecno, ampak nikoli nisem pomislila, da je dom tam, kjer sem JAZ. Vedno, da je dom tam, kjer je moja družina. Ampak, tvoj stavek je boljši. Pomirjujoč.

Škratek pravi ...

Kako lep zapis!

Dom je po moje pravzaprav tam, kjer sem jaz lahko jaz. :)
Ko sem bila majhna sem živela v enem in spala v drugem stanovanju. Spodaj, pri stari mami. Pri nas ni blo placa. Ampak je blo oboje doma.
Zdaj je tanova hiša dom in to taprav, z jutranjem vonjem po kavi, z brisačami, ki dišijo po domu, z barvo bukve, s tisoč rožami.
Ni šanse da se dobro počutim kje, če mi brisače ne dišijo!
Dom so predstavljale tudi različne sobice dijaškega doma. Ampak potem, ko smo jih posvojile, polimale, popucale, otvorile.
Nestrpno pa že sanjam moj bodoči dom! :)
Upam da najdeš nekoga da pazi na tvoj domek in mu doda še malo svoje duše!

vila lila pravi ...

jaz sem pred dvemi leti dobila nov dom.. najprej sem bila presrečna, da je v celoti opremljeno saj z možem (takrat fantom) nisva imela za novo opremo. počasi so me nekatere stvari začele motit.. niso bile v mojem "stilu". ampak sčasoma sva dodala nekaj svojega, pribila naše slike, umaknila druge reči. vsake tolko nekaj spremenim, dodam.. končno se počutiva doma. ;)

helenarakinzog pravi ...

želim ti krasno toplo bivanje v novem stanovanju!!
imaš prav, da ima vsakdo neko "stvar", ki mu stanovanje najprej naredi dom...zame to naredita ena lepa topla dekica in šalčka za čaj, moji prijateljici preproga, tebi lončnica (ki tud ni švoh ideja, moram priznat, da si jo bom morda sposodila - kmalu se selim precej daleč stran, pa v kufru za dekno zihr ne bo placa:)
dom ni le stanovanje, dom je toplina in definicija sproščenosti. čeprav se neverjetno hitro lahko kjerkoli udomačim; tako v kakšnem kotu v spalni vreči, kot v luksuzu, kot na prijateljevem kavču ipd. in se mi zdi, da mi čisto nič ne manjka, pa res že od nekdaj dom povezujem tudi s toplino - tisto čisto dobesedno v stopnjah celzija. ni ne eko, ne varčno, ampak, da se počutim res RES doma, me ne sme zebsti. nikoli mi ne bo jasno, kako so kakšne varčne slovenske družine lahko doma v 18 stopinjah C. ..aaaaa...
but that's just me :)

p.s. pišem na mejl :)

Šuši pravi ...

uf ja, posebni vonji in domačnost, ki si jo ustvariš. Nekaj najlepšega na domeku. Takega pa res nočeš zapustiti.

Tisto od zelenega čaja bi se dalo očistiti, ampak bi bilo potem korito preveč sterilno in nič več domače ;)

Držim pesti, da se vseli nekdo, ki ceni domačnost ;)

akvarij pravi ...

Pred malo več kot desetimi leti sem v najin (sedaj naš) dom najprej prinesla kafetjero. Še vedno jo imam. In na počitnice jo vedno nesem s sabo.
Sicer pa... lep zapis, z vsemi trditvami se popolnoma strinjam.
Najbolj pomembno je, da se doma počutiš DOMA. Da si svoboden, da si TI.