Pod mrzel moker kamen...

_

Včasih me preprosto prime da bi ušla, izstopila, potegnila zasilno zavoro, izgovorila vse kletvice tega sveta, se zavlekla nekam, pod svoj "mrzel kamen", si dala na glavo mokro gazo, se potopila 100 metrov pod vodo ali pa preprosto kupila čredo ovac in kočo na neki planini in se šla zbujat s soncem.
Ne da se mi, na vsake toliko časa se mi ne da več! In vsakič znova sem še kako hvaležna za tisto peščico normalnih, ki me obkrožajo, tistih, ki vsak dan znova dokazujejo, da še obstajajo taki, ki čutijo, ki niso zavistni, preračunljivi, zahrbtni, goljufivi, tisti, ki so sicer mestoma morda preveč naivni, njihova dejanja morda mejijo na čudaštva, tisti, ki so takšni kot so in se ne trudijo dajati drugačnega vtisa.
Kako zelo prikladno za življenje bi bilo, ko bi ne bila črnogleda, ko bi le imela vero v ljudi, ampak mi preprosto ne uspeva več. "Misliti pozitivno" je zaprašena mantra, v katero naj zaradi mene verjamejo v oranžno opravljene bosonoge tetke in strici s štrenastimi lasmi. Če razmišljam pozitivno, mi to en drek pomaga in svet zaradi tega ne bo nič lepši. Pobralo nas bo od egoizma in pohlepa - ne glede na to kako pozitivno mislimo - še vedno in zmerom bolj namreč trdim, da sta to največji in najhujši bolezni današnjega časa.
In takole človek zvečer pride domov, zaklene vrata, globoko zavzdihne, izreče en glasen "Past tense" in se gre "svoj svet". Le-ta ima več kot 24 ur in v njem ni prostora za stiskaške strice, ki se cenkajo za 30 eurov in pričakujejo, da jim kriješ stroške popravila strehe in zavarovanje za njihovo luknjo v kateri ne živiš več, pa za ignorantskega peka iz čefurske pekarne, ki ne zna šteti do pet niti ne loči soli od moke, ni prostora za ljudi ki sprašujejo reči, ki se jih ne tičejo, niti ne za tiste, ki ti na vsak način skušajo dopovedati, da je pa najbolj prav ravno tako kot oni mislijo. Vedno bolj ugotavljam, da se velika večina ljudi odziva le še na grožnje, da lepa beseda ali pogovor ne pomagajo kaj dosti, da moraš, takoj ko drugi pokaže zobe, ti pokazati nož. Take igre mi niso všeč in nikakor ne želim biti del njih. Po drugi strani sem pa spet človek s preveč pokončno hrbtenico, da bi dopustila, da mi jo kdor koli le za milimeter ukrivi. In danes busim svoj nož...
Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o znanki, ki menda, precej prekmalu glede na njena leta, kaže znake zgodnje menopavze. Le-ta se med drugim manifestira kot ljudomrzništvo. Ob tem je moja prijateljica ugotovila, da ima najverjetneje tudi ona znake zgodnje menopavze, sama pa ugotavljam enako. Če bo šlo tako naprej, bom čez leta končala za kako pečjo, odeta v kvačkan plet, z očali z debelimi okvirji na nosu, družbo pa mi bo delalo ducat mačk. Najbrž me bodo proglasili za noro: "Ubogo ženšče!"bodo rekli in bežali stran. Vsaj upam da bodo bežali, samota me namreč strašansko in vedno bolj veseli!

Hm, danes najbrž res ni moj dan. Najprej sem si naredila skodelico čudnega vanilijevega kapučina, ki se je po naključju znašel tam v omari. Wanna be artifišl vanilijev okus ni bil ničemur podoben, zato sem ga brez pomisleka zlila stran in si skuhala čaj, v katerega sem ulila skisano mleko. Sledi tretji poizkus: čaj z vodenkastim alpskim mlekom - bolje kot nič. Ja, življenje definitivno ni orehova potica! Včasih je čaj s skisanim mlekom...